N'toko

N'toko

10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

Rogoviljenje

Rogovska vsebina ne bo nikoli všečna vsem prebivalcem mesta, zanimivo pa je, da jih največkrat ne moti to, kaj rogovci počnejo, ampak dejstvo, da za to ne plačujejo najemnine

Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem.

Čeprav lahko navzven deluje neatraktivno, pa nekateri Rog naravnost obožujemo. Tovarna ima nenavaden šarm, kot razbiti zobje Shana MacGowana ali obrv(i) Fride Kahlo. Težko je reči, zakaj, ampak nepravilnosti nekaterim ljudem strašno pristajajo in nič drugače ni z neurejenimi kotički naših mest. Včasih se preprosto počutimo bolje v stari kavarni z umazanimi kozarci in počasno postrežbo, kjer pa nas, v nasprotju z brezosebnimi dizajnerskimi kafiči, vsi poznajo po imenu. V svetu, kjer je vse ožigosano, kodirano in sortirano po policah, ljudje potrebujemo kakšen družabni kraj, kjer se lahko počutimo doma in kjer naša lastna nepopolnost ne pride toliko do izraza. Če hočete razumeti popularnost Roga med mladimi, morate pogledati le nekaj metrov stran v novi center Ljubljane, ki je po neštetih lepotnih operacijah postal tako sterilen in brezoseben, da se človek še v muzeju počuti bolj sproščeno. Navadni ljudje kot da bi kazili lepoto novih tlakovcev.

Mestni veljaki si te ljubezni do starih stavb nikakor ne znajo razložiti. Slovenijo so zasuli z bleščečimi kulturnimi centri, ki imajo nove fasade, dobro ozvočenje in kakovosten program, mladi pa se jih izogibajo v širokem loku. Država je vložila ogromno denarja v nove prostore zanje, oni pa se raje družijo v vlažnih kleteh s hreščečimi zvočniki. Jasno, lično urejene kulturne institucije z belimi zidovi in 40 let starimi programskimi vodji jih vse preveč spominjajo na šolo. V kleteh si lahko ustvarjajo svoj svet, v institucijah pa le konzumirajo tistega, ki jim ga servirajo drugi. Tako so tudi v Rogu začeli delovati umetniki, ki so želeli stran od institucij, študenti, ki so si želeli debate zunaj predavalnic, ter skejterji, cirkusanti, športniki in mnogi drugi, ki so v zapuščenih industrijskih halah videli priložnost za svobodno delovanje. Njihovih prostorov ne obiščeš zato, ker bi ti ponujali najkakovostnejše storitve ali ker bi bili tako prijazni do strank, ampak zato, ker pri njih nisi obravnavan kot stranka. Ni naključje, da so tam svoje gibanje za pravice zagnali tudi migrantski delavci, izbrisani, brezposelni in nazadnje še begunci – ljudje, ki jih nobena institucija v državi ne obravnava kot enakovredne soustvarjalce družbe.

Bolj ko bo župan umetno oživljal center Ljubljane z brezjajčno kulturno produkcijo, privlačnejši bo postajal današnji Rog in večji bo njegov potencial.

Jasno je, da so nekateri deli Roga potrebni obnove – tega se zagotovo najbolje zavedajo ljudje, ki v njih že desetletje delujejo brez elektrike. Jasno pa je tudi, zakaj rogovci ne morejo privoliti v načrte župana, ki bi vse zgradbe podrl in na njihovo mesto postavil več milijonov vreden kulturni megacenter, v katerem bi se nekaj umetnikov prek njegovih razpisov lahko potegovalo za prostore. Aktivisti in begunci bi seveda leteli ven, dobili pa bi kup simpozijev o aktivizmu in razstav na temo begunstva. Težko je razumeti argumente v slogu »Ljubljana ne potrebuje še ene Metelkove«, še posebej, kadar prihajajo iz ust ljudi, ki so pred desetimi leti navijali za rušenje Metelkove, danes pa se z njo hvalijo pred turisti. Dokaz, da Ljubljana potrebuje avtonomno tovarno Rog, je prav v tem, da so jo Ljubljančani kljub nemogočim razmeram ustvarili in jo v vse večjem številu uporabljajo, za nove zgradbe pa se zanimajo le Janković, njegovi gradbeni kolegi in peščica kulturnih pomembnežev.

Rogovska vsebina in politika seveda ne bosta nikoli všečni vsem prebivalcem glavnega mesta, zanimivo pa je to, da jih največkrat ne moti to, kaj rogovci počnejo, ampak dejstvo, da za to ne plačujejo najemnine. Hitro sledijo pomisleki: »Zakaj moram pa jaz plačevati za svojo pisarno?! Kaj, če bi se kar vsi naselili v luksuzna stanovanja in ne bi hoteli oditi?«, temu pa zaključek, da ima župan vso pravico nagnati zastonjkarje iz občinskih stavb, saj bi se sicer porušil moralni red sveta. Takšna logika je seveda absurdna, saj rogovci niso zasedli luksuznih stanovanj, pač pa propadlo tovarno, ki jo je občina zanemarjala tako dolgo, dokler ni začela postajati grožnja za okolje. Brez pomoči župana so obnavljali prostore in tako zavirali propadanje, ob tem, da v njih sploh niso imeli profitnih motivov, ampak so obiskovalcem ponujali široko paleto brezplačnih dejavnosti. Med drugim so v desetih letih razdelili nešteto brezplačnih obrokov, zbrali tone pomoči za begunce in izborili kup pravnih bojev z izkoriščenimi delavci. Nikakor ne gre za idealno skupnost nesebičnih junakov, ki ne bi imeli svojih interesov, a primerjajte njihovo skvotersko »zastonjkarstvo« z županovim menedžeriranjem skupne lastnine. Ta bo brez javne debate zapravil milijone evrov občinskega denarja, da zgradi strukturo, ki jo bo moral na silo polniti z vsebino za bolj kultivirane (beri: premožnejše) meščane. Kdo tukaj parazitira na javni lastnini? Mar si ne bi v mestu, polnem praznih stanovanj, previsokih najemnin in propadlih velikopoteznih gradbenih projektov, morali v resnici želeti več skvoterjev?

Ob vsem tem pa je vodenje rogovske medijske podobe še vedno prava mora. Vedno bo v njem nekaj neurejenega in nekulturnega, zaradi česar bo del javnosti zahteval, da se »odstrani golazen« z javnih površin. Mnogi delavci ga bodo še naprej doživljali kot leglo lenuhov. Novinarji se bodo v njem počutili kot na safariju. A bolj ko bo župan umetno oživljal center Ljubljane z brezjajčno kulturno produkcijo, privlačnejši bo postajal današnji Rog in večji bo njegov potencial.

_ _ 

Rogu je posvečena tudi naslovnica nove Mladine. O naslovni zgodbi je pisal urednik Grega Repovž v prispevku z naslovom Rog, naš najboljši sosed, v katerem pravi, da razvoj mesta niso le mostovi, tlakovani trgi, športni objekti, urejeni parki in otroška igrišča, ampak seveda tudi novi konflikti, nove jezne in nerazumljene skupine, ki si vzamejo svoj prostor. Članek si lahko preberete tu.

Izak Košir pa je v reportaži z naslovom Rog ni tovarna obiskal rogovce in njihove prostore ter jih predstavil. Prispevek nudi intimen vpogled v njihovo delovanje in razkriva njihova prizadevanja. Spoznajte jih. 

Napovedniku v okviru podkasta Radio Mladina pa lahko prisluhnete na tej povezavi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.