Petra Tihole

10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

Bara Kolenc

Umetnica in filozofinja, ki je navdušila občinstvo letošnjega festivala Theatertreffen, »nemškega Borštnikovega srečanja«

© Uroš Abram

Že več kot petnajst let deluje kot konceptualna umetnica – avtorica predstav, performansov, instalacij in obsežnih modularnih projektov. V zadnjih šestih letih je posebej veliko zanimanja vzbudila s serijo celovečernih performansov Metamorfoze 1°–5° – nizom modularnih projektov, ki v dialogu z literarnim delom starorimskega pesnika Ovida pretresajo ključna družbena in politična vprašanja današnjega sveta.

In prav s temi performansi je povezan tudi njen nedavni uspeh, uvrstitev predstave Metamorfoze 3°: Retorika, ki jo je ustvarila v soavtorstvu z Atejem Tutto, na prestižni nemški festival, 53. Theatertreffen. Kot prva slovenska avtorja doslej sta se uvrstila v glavni program tega najpomembnejšega nemškega gledališkega festivala in se občinstvu »nemškega Borštnikovega srečanja« predstavila v okviru mednarodnega fokusa Theatertreffen Stückemarkt, kjer sta prejela tudi glavno nagrado. Ta prinaša produkcijo njune naslednje predstave v gledališču Schauspiel Dortmund v letu 2017. S tem dosežkom se je postavila ob bok največjim talentom sodobnega evropskega gledališča, ki razvijajo nove forme avtorstva, odkrivajo nove gledališke jezike in premikajo meje možnega znotraj umetnosti.

Na »pitchingu« v Berlinu sta s Tutto predstavila nov projekt, četrti del Metamorfoz, naslovljen Blackholes, v katerem se bosta osredotočila na aktualno evropsko dogajanje. Na eni strani na naraščajoče občutenje strahu in kolektivne paranoje in na drugi na vse bolj prisotno željo po očiščenju, po tem, da se že vendarle nekaj zgodi.

V prihodnjem letu bo tako dobila še dodatno priložnost, da se predstavi nemškemu občinstvu. S tem pa se bo najverjetneje le še povečala njena mednarodna prepoznavnost in okrepil umetniški razvoj. Pred tem, še to jesen, pa bomo Retoriko lahko znova videli tudi pri nas, v ljubljanskem Kinu Šiška, pa tudi v Galeriji Vžigalica, kjer bo septembra postavljena tudi vizualna inštalacija Retorika: Trenutek potem. Seveda jo zanima, kaj natančno se bo zgodilo, ko se bo premestila v galerijo. K tovrstnem izstopanju iz klasične gledališke forme jo spodbuja raziskovanje tega, kaj vse lahko proizvede premikanje mej. A tega ne bo storila prvič.

Skozi podoben modularen proces je povsem naključno šla že z gibalno-gledališko predstavo Atelje iz leta 2008. V njej se je navdihovala v napeti in nesrečni življenjski zgodbi kiparke Karle Bulovec Mrak. Znotraj Ateljeja, ki je obveljal za njeno prelomno delo, so v soavtorstvu s Tutto povsem neodvisno nastali tudi plesni film in serija videoanimacij.

Raziskovanje mej in obenem stičišč performativnega in vizualnega jo zanima tudi v okviru večmedijskega kolektiva Threshold, ki ga je leta 2009 začela ravno s Tutto, in sicer z željo ustvarjati »na svobodi«, zunaj vseh institucionalnih okvirjev. Prav tako je odprta zgodba mednarodnega umetniškega in aktivističnega kolektiva Eat-art Collective (ustanovljen 2012), katerega ustanovna članica je in s katerim se je predstavila v okviru predzadnjega trienala sodobnih umetnosti – U3. Ob njej so v kolektivu še Loup Abramovici, Teja Reba in Rado Jaušovec. Skupaj so se osredotočili na raziskavo pomena umetnosti v današnji družbi in se spraševali po njeni »hranljivi vrednosti.« Vprašanje ostaja brezkompromisno aktualno tudi danes.

Kot avtorica si želi, da bi projekti, ki jih ustvarja, proizvedli določeno mobilizacijo misli. Hkrati pa ne želi samo proizvesti neke racionalne misli, temveč želi odpreti tudi polje nezavednega mišljenja, ki se na specifičen način dotika gledalčeve intime. In prek tega tudi določenih občutkov, čustev in spominov.

Že dobrih 18 let je minilo od njene prve samostojne predstave Bela. Zanimivo, da je šele po njej sodelovala s številnimi, tudi najbolj vidnimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci. Vendar ni samo umetnica, je tudi filozofinja. Leta 2014 je doktorirala na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno teoretsko delo se sicer odvija v območju teoretske psihoanalize in strukturalizma, obenem pa razvija teorijo uprizoritve in umetnosti v širšem smislu, ki se osredinja okrog problema ponavljanja.

Pred kratkim je pri Analecti izdala knjigo Ponavljanje in uprizoritev: Kierkegaard, psihoanaliza, gledališče. Že jeseni pa jo čaka velika konferenca, ki jo bo pod njenim vodstvom gostila Ljubljana in si za izhodišče jemlje ponavljanje. Pa tudi to še ni vse, kar počne. V kratkem bo izšla še številka revije Maska, posvečena ponavljanju, katere gostujoča urednica je. Predava, gostuje na konferencah, objavlja znanstvene in strokovne članke.

Njej sami pa je najpomembneje, da naprej razvija svoje potenciale kot raziskovalka filozofije in umetnosti, in sicer skozi kreativne povezave z ljudmi, ki jo navdihujejo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.