Heni Erceg

Heni Erceg

8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Hrvaška

Volčja dlaka

Popolnoma nepomembno je, ali predsednik stranke nosi ceneno ali dizajnersko obleko. V obeh primerih lahko govorimo o mimikriji. O prikrivanju izvorno volčje dlake.

Odločeno je. Zamenjati bo treba glavnega igralca, kajti blockbuster ne prinaša več predvidenega dobička, z vpeljavo novega lika pa bi lahko tudi nekoliko omilili grozljivost dogajanja, tako da se gledalcem ne bi ravno ob vsakem prizoru ježili lasje. Zato se je Hrvaška demokratična skupnost, potem ko je zrušila vlado, ki jo je sama sestavila, in nato še premiera, ki ga je sama privlekla iz Kanade, nazadnje pa celo svojega predsednika, odločila, da se bo prelevila v »spodobno, proevropsko stranko«.

Tako je iz množice najrazličnejših strankarskih postopačev, desničarjev in ustašev izvlekla aduta, Andreja Plenkovića, ki »je videti dobro, je spodoben, uglajen, zagovarja evropske vrednote« … In se odločila, da bo zbegano javnost samo dva meseca pred novimi volitvami prepričala, da ne bo več, kar je bila še včeraj in tudi vseh zadnjih 25 let, prevrat, korenit odmik od divjaškega desničarstva, fašizacije, zgodovinskega revizionizma, ovajanja političnih nasprotnikov, napadov na manjšine, pa naj bi uspešno in v kratkem izpeljal novi vodja. Pred zamenjavo menija, na katerem zdaj ni več samo jagnjetina z žara z rezinami ostre čebule, ampak tudi jastog po provansalsko, v vinu in s svežimi zelišči, je bilo treba najti krivca za vso zmedo in zastoj države v zadnjih nekaj mesecih, v katerih si je HDZ s pajdaši prilastila oblast. To sploh ni bilo težko, krivec je bil tu, na dosegu roke – predsednik stranke Tomislav Karamarko, ki ga je pred slabim mesecem na internih strankarskih volitvah izvolilo skoraj sto tisoč članov stranke, torej je bil na položaj imenovan popolnoma demokratično, čeprav je bil edini kandidat. Na fotografijah iz teh davnih časov, torej izpred slabega meseca, so za Karamarkom tesno zgneteni isti osebki, ministri in strankarski prvaki, vsi odločni v obrambi lika in dela svojega predsednika, ki pa je samo nekaj dni pozneje postal strankarski pregnanec, krivec za vse razsulo v stranki, vladi in državi. Tako je Karamarko doživel usodo svojih predhodnikov, izginil je z ganljive skupinske fotografije, popolnoma v skladu z navadami iz časov strogega partijskega totalitarizma, h kateremu sodijo nagla zamenjava prednostnih nalog, odrekanje pokorščine še dovčerajšnjemu ljubljenemu vodji in izkazovanje nežne vdanosti novemu.

Na hitro in v paniki izmišljeni »projekt Plenković« bi moral zdaj menda spremeniti identiteto stranke in iz razvpite profašistične skupine do volitev, ki bodo septembra, ustvariti spodobno demokrščansko stranko. Vse ob pomoči človeka, ki je po trditvah politbiroja HDZ poosebljenje popolne negacije stranke. Mar lahko Rdeča kapica premaga volka? Ali je verjetneje, da je Andrej Plenković izvirni proizvod te stranke, trženjska zvijača, s katero skuša HDZ po resnem političnem polomu ustvariti iluzijo korenite preobrazbe iz vulgarnega šovinizma in neoustaštva v nekaj spodobnega na čelu z lepo ostriženim in uglajenim novim vodjo. Ta je poslušni vojak partije, ki mu je omogočila birokratsko kariero v evropskem parlamentu, in zdaj v temelje nove strankarske hiše vgrajuje tudi ministra za kulturo, saj njegovi profašistični kulturni revoluciji tako ali tako ni nikoli nasprotoval. Še več, v program množičnega »združevanja« je pritegnil vso ksenofobno svojat iz partnerskih strank HDZ.

Zato sploh ne preseneča, da je ta groteskni lepotni poseg vodil stari partijski jastreb Vladimir Šeks, človek, ki je odgovoren za pomilostitev obtožencev za najhujše vojne zločine nad srbskimi civilisti v Pakraški Poljani. Za HDZ so pač vojni zločini nekaj samoumevnega, prav tako mafijsko lastninjenje v devetdesetih letih, ki je zaznamovalo začetek gospodarskega in družbenega propada države. Kako torej verjeti, da poleg radikalne desne struje v stranki obstaja tudi tako imenovana meščanska struja, če je obema skupna trdna vera v mučno zapuščino diktatorja Franja Tuđmana? Kaj je tako meščanskega in civiliziranega v izjavah tega Plenkovića, ki papagajsko ponavlja predhodnikove besede, da bo izhajal izključno iz Tuđmanove »politike sprave«, ki je v resnici pripeljala do globokih in trajnih družbenih delitev? Kajti oče domovine je ideološko »spravo« izvajal s sodelovanjem tajne policije, prisluškovanjem neodvisnim novinarjem in intelektualcem ter blatenjem teh ljudi in preganjanjem »sovražnikov države«.

Zato je Plenković ista gnila vsebina v novi embalaži, kozmetični proizvod stranke, ki se bo »korenito spremenila«, čeprav bo ostala enaka. Sicer pa, medtem ko on demagoško frazari o spremembah, članstvo na terenu vztraja pri dosedanji gnusni profašistični usmeritvi. Novo rivo na obrobju Šibenika so Plenkovićevi strankarski tovariši prav pred kratkim krstili z imenom Mileta Budaka, ministra za kulturo v nacistični Neodvisni državi Hrvaški in pisca rasnih zakonov, zločinca, ki je Šibenik v resnici prodal Mussoliniju. Zdaj pa se je znašel na mestu, kjer je prej stal spomenik tamkajšnjim antifašistom, ki so umrli, da bi Šibenik in vsa Dalmacija spet postala del Hrvaške. Je torej Budak pravi dokaz hrvaštva stranke HDZ? Tako kot sedanji minister za kulturo, ki je v njej zelo priljubljen, njegov revizionizem in poveličevanje ustaškega gibanja pa niti malo ne motita novega morebitnega vodje HDZ. Zato je popolnoma nepomembno, ali predsednik stranke nosi ceneno ali dizajnersko obleko. V obeh primerih lahko govorimo o mimikriji. O prikrivanju izvorno volčje dlake.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.