Pot do vojne

In zakaj se ne bi smeli tako truditi, da bi jo preprečili

Anakonda 2016, največja vojaška vaja zveze Nato po koncu hladne vojne. Potekala je na Poljskem, na njej pa je sodelovalo tudi 100 pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske.

Anakonda 2016, največja vojaška vaja zveze Nato po koncu hladne vojne. Potekala je na Poljskem, na njej pa je sodelovalo tudi 100 pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske.
© Profimedia

Belci so vse bolj nervozni. In vse bolj panični. Ne pozabite: brexit, ki je destabiliziral Veliko Britanijo, je le produkt belske panike. Tudi Pegida, ki je renacificirala Nemčijo, je produkt belske panike. Pa švicarski referendumski NE univerzalnemu temeljnemu dohodku je prav tako le produkt belske panike. Populistični, avtokratski, fašistoidni voditelji – od profetskega Donalda Trumpa navzdol – so produkti belske panike. Protibegunska retorika, ki nadomešča nekdanjo antisemitsko retoriko, je produkt belske panike. Rasistični nacionalizem, ki vstaja po Evropi, je produkt belske panike. In ja, tudi sam neoliberalizem je produkt belske panike: po hitrem postopku – s privatizacijo javnega sektorja, liberalizacijo trga in deregulacijo financ – nagrebimo čim več, da bomo lahko živeli sami, v »čistem« okolju, brez tujih primesi! Ograje stanejo. Tudi ograje, ki so nekoč ločevale črnce in belce, niso bile poceni.

In ko Trump – nacionalist, rasist, antisemit, ksenofob, protekcionist, seksist – pravi, da bo na ameriško-mehiški meji postavil orjaški zid, ki ga bodo plačali sami Mehičani, je treba to jemati zares – kot fantazijsko poroko rasizma in neoliberalizma. Tako kot so ograje, ki so belce ločevale od črncev, gradili z brezplačnim delom črnskih sužnjev, namreč tudi ograje, ki ločujejo elite in preostali svet, gradijo z napol brezplačnim delom napol suženjske delovne sile.

In dalje: tako kot neoliberalne politike ustvarjajo pošastno ekonomsko neenakost, revščino, brezposelnost, brutalizacijo družbe in kriminal, je tudi rasna diskriminacija ustvarjala – in še vedno ustvarja – ekonomsko neenakost, revščino, brezposelnost, brutalizacijo družbe in kriminal. Rasne ograje so institucionalizirale rasizem – neoliberalne ograje institucionalizirajo ekonomsko neenakost. Neoliberalna diskriminacija, ki je zadela belce (socialno ponižanje, brezposelnost, toksična korupcija elit, socialne države in pravne države ipd.), je podžgala in okrepila rasno diskriminacijo. Nekdo mora plačati – nekoga je treba kaznovati. Logično: nebelce.

Bolj ko se maje kapitalizem, bolj so belci nervozni. In ko postanejo belci nervozni, se družba militarizira ter prelevi v bojno cono. Poglejte le na ameriške ceste: ja, tudi policijske likvidacije črncev so produkti belske panike. Belski policaji so prejšnji teden likvidirali dva Afroameričana: prvega, 32-letnega Philanda Castila, v St. Paulu (Minnesota), drugega, 37-letnega Altona Sterlinga, pa v Baton Rougeu (Louisiana). Nič novega: letos so – pretežno – belski policaji ustrelili že okrog 500 Afroameričanov. Belski policaji ustrelijo dvakrat več črncev kot belcev, pa četudi je belcev bistveno več kot črncev. Tudi policijska argumentacija ni bila nič novega: policaji so le opravljali svoje delo, policijsko delo je nevarno, zgodbe o policijskem nasilju so le fikcije, tisti, ki trdijo, da so policaji morilci in rasisti, podžigajo rasno vojno in vojno proti policiji ipd. Reakcija belskih nativistov prav tako ni bila nič novega: sama sta iskala! Nekoč so s to argumentacijo legitimirali linče črncev – danes z njo legitimirajo posilstva žensk: sama je iskala! Črnci gredo belskim nativistom tako na živce kot »deviantne« ženske – črnci zato, ker nočejo biti več podrejeni belski večini, ženske zato, ker so se snele s patriarhalne, biblične ketne. Obe likvidaciji so naključni mimoidoči posneli, a niti ti »kronski« posnetki belskih policajev ne bodo kompromitirali, kaj šele, da bi jih poslali v ječo. Ti posnetki bodo na koncu ostali le viralni snuff, ultimativni resničnostni šov digitalne dobe, ki ga bodo lajkale neonacistične spletne strani in Trumpovi aficionadosi. In to spet ne bo nič novega: številne Afroameričane – od Erica Garnerja, ki je prosil za življenje (»Nehajte, ne morem dihati«), do osemnajstletnega Michaela Browna, ki so ga prerešetali v Fergusonu (Misuri), in dvanajstletnega Tamirja Ricea, ki se je s plastično pištolo igral v nekem clevelandskem parku – so namreč belski policaji likvidirali pred kamerami, a so interne preiskave in sojenja »pokazali«, da so streljali v samoobrambi ali da so v trenutku, ko so zagledali Afroameričana (magari še otroka), dobili razlog in tako rekoč pravico, da se ustrašijo za življenje.

Odgovor na belski občutek ogroženosti je bilo gibanje Tea Party. Odgovor na tiranijo finančnih elit in neoliberalnih politik je bilo gibanje Occupy. Odgovor na policijsko nasilje – na rasistično diskriminacijo, belski nacionalizem ipd. – pa je gibanje Black Lives Matter, ki je po likvidacijah Philanda Castila in Altona Sterlinga po številnih ameriških mestih organiziralo mirne protestne shode, toda v četrtek se je na enem izmed njih, v Dallasu, pojavil »maščevalec«, »regulator«, »retaliator«, death-wish »vigilant« (ja, kot bi stopil iz filma), fantomski snajperist, ki je pobil pet belskih policajev, nekaj pa jih je ranil. Amerika se je stresla. Ker pa se je to zgodilo v Dallasu, v katerem naj bi bilo predsednika Kennedyja, kot trdijo konspirologi, likvidiralo več strelcev, so takoj začeli špekulirati, da je tudi tokrat streljalo več snajperistov (mnogi so celo mislili, da gre za teroristični napad Islamske države), toda izkazalo se je, da je belske policaje pokosil lone gunman, in sicer Afroameričan, 25-letni Micah Xavier Johnson, ki je hotel »pobiti belce«, kot je rekel. In jih tudi je: drugega za drugim. Kot Chris Kyle v Eastwoodovem Ameriškem ostrostrelcu. Ne, Johnson ni bil povezan z Islamsko državo, ni ga »radikaliziral« islam, temveč afganistanska vojna – Johnson, ki ga je policija na koncu razstrelila z robotom bombo (!), je bil eks vojak, ki je služil v Afganistanu. Ameriški vojaki so v Afganistanu in Iraku počeli to, česar v Ameriki ne smejo. To vemo. Johnson pa je to, kar lahko ameriški vojaki počnejo le na tujem, recimo v Afganistanu in Iraku, počel v Ameriki.

Ne bi mogli reči, da je Ameriko spremenil v vojni teater – vojnemu teatru, v katerega je Ameriko spremenila belska panika, se je le priključil. Amerika je sredi državljanske vojne, sredi rasne vojne, ki jo intonirajo Trump in njegovi panični, histerični, militantni belski nativisti, ki hočejo nazaj »pravo« Ameriko. A po drugi strani – tudi afganistanska in iraška vojna sta bili rasni. Johnson je na rasni osnovi pobijal belske policaje, ki na rasni osnovi pobijajo črnce. Rasist je pobijal rasiste. Kar je več kot ironično: tudi med II. svetovno vojno so šli ameriški rasisti pobijat nacistične rasiste. Ne pozabite: Amerika je bila v času II. svetovne vojne še vedno rasistična, rasno segregirana država. Afganistansko in iraško vojno so prikazovali kot reinkarnaciji II. svetovne vojne – kot »dobri« in »pravični« vojni, kot vojni proti novemu Hitlerju (Osama bin Laden, Sadam Husein) in novemu fašizmu, alias »islamofašizmu«. Kar govori predvsem o tem, kako zelo so se arhitekti obeh vojn in njihovi spindoktorji trudili, da bi ju legitimirali – in da bi ju čim bolje prodali globalni javnosti.

Kako to, da se je vse, kar se je nabiralo od iraške vojne, na koncu zvedlo na spopad med Natom in Rusijo? Tu moramo biti preciznejši: na spopad med Ameriko in Rusijo.

Politika katastrofe

Afganistanska in iraška vojna nista bili ne »dobri« ne »pravični«. To vidimo. Posledice so strašne, tako rekoč apokaliptične. Svet sta vrgli s tečajev. Še več: posledice so vse hujše. Obe vojni sta svet spremenili na slabše.

Proti afganistanski vojni ni protestiral skoraj nihče. Američani imajo pravico do maščevanja za 11. september, so rekli: to jim moramo pustiti! Ameriškega patriotsko-šovinističnega besa itak ne more nihče ustaviti! Iraška vojna je bila trši oreh: javnosti jo je bilo treba res prodati. Ali bolje rečeno: javnost je bilo treba res prestrašiti. In shisterizirati. Zato so skomponirali bombastične, iluzionistične »argumente« za napad na »malopridni« Irak. Prvič, Irak gosti Al Kaido, ki je zagrešila 11. september. Drugič, Irak ima in razvija orožje za množično uničevanje (jedrsko, biološko, kemično). In tretjič, Irak pomeni neposredno nevarnost, saj ogroža stabilnost regije in sveta – orožje za množično uničevanje bi lahko izročil Al Kaidi, teroristični organizaciji, ali pa bi lahko kar sam z medcelinskimi raketami napadel Zahod, z Ameriko vred.

In to so potem ponavljali vsi: ameriški prezident George Bush, britanski premier Tony Blair, junaška »nova« Evropa, kot je voljne in vodljive postkomunistične dežele krstil ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, in razvpita vilenska deklaracija, ki jo je promptno kupila tudi slovenska vlada, češ da je ameriški zunanji minister Colin Powell v Združenih narodih predstavil prepričljivo in nespodbitno »goro dokazov«, da je vse to, kar pravijo o Iraku, čista in gola resnica.

Toda potem se je zgodilo to, kar se običajno zgodi v sci-fi filmih: s tem, ko katastrofo preprečijo, samo katastrofo povzročijo. »Koalicija voljnih«, ki sta jo vodili Busheva Amerika in Blairova Britanija, je z napadom na Irak oziroma s tem, ko je preprečila, da bi Irak z aktiviranjem orožja za množično uničevanje destabiliziral svet, povzročila popolno destabilizacijo sveta. S preprečitvijo potencialne katastrofe – s »preventivnim udarcem«, še enim produktom belske panike – so povzročili pravo katastrofo.

V Spielbergovem Posebnem poročilu, posnetem po distopični zgodbi Philipa K. Dicka, futuristični policaji ljudi pobijajo, še preden bi ti lahko kaj zagrešili. Ne pobijajo jih torej zato, ker so kaj zagrešili, ampak zato, ker jih sumijo, da bi lahko nekoč – v prihodnosti – kaj zagrešili. Na osnovi te logike zdaj delujejo zloglasni droni, brezpilotna letala, s katerimi Američani pobijajo »teroristične osumljence«: ne, ne pobijajo jih zato, ker so že kaj zagrešili, ampak zato, ker jih sumijo, da bi lahko nekoč – v prihodnosti – kaj zagrešili. Pri tem pobijejo tudi ogromno povsem običajnih, naključnih civilistov, potemtakem ljudi, na katere niso merili. Samo v Pakistanu, Jemnu, Somaliji in Libiji, s katerimi Amerika sploh ni v vojni (!), so ameriški droni med letoma 2009 in 2015 pobili okrog 2581 »sovražnih borcev« – in le 64 oziroma 116 civilistov. Vsaj tako pravijo uradni podatki, ki jih je nedavno objavila Obamova administracija, toda številni »sovražni borci« so bili verjetno tako nedolžni kot naključni civilisti. Na osnovi te »preventivne« logike delujejo tudi ameriški policaji: črnca ne ubijejo zato, ker je kaj zagrešil, ampak zato, ker bi lahko kaj zagrešil. Lahko, da ima v žepu pištolo! Lahko, da bi ob kontroli ustrelil policaja! Črnce – tako kot muslimane – pobijajo zato, ker ne vedo, kaj bodo storili v prihodnosti. In seveda, na osnovi te logike so napadli tudi Irak: ne zato, ker je kaj zagrešil, ampak zato, ker bi lahko kaj zagrešil – ker bi torej lahko uporabil orožje za množično uničevanje. Ali pa bi ga izročil Al Kaidi. Logika preprečevanja katastrof, ki povzroča prave katastrofe, je s tem doživela deifikacijo.

Ironija je kakopak v tem, da so s tem preprečili le to, česar Irak itak ne bi storil, ali bolje rečeno – s tem so preprečili le to, česar Irak sploh ni mogel storiti. Kot se je izkazalo, ni imel niti orožja za množično uničevanje (Američani so ga po invaziji iskali kot nori, a ga niso našli!) niti ni gostil Al Kaide (Američani so povezavo iskali kot nori, a je niso našli!), kar pomeni, da ni bil »neposredna nevarnost« in da ni bil tik pred lansiranjem medcelinskih raket z jedrskimi in biokemičnimi konicami. Arhitekti iraške vojne – od malega Busha do njegovega pudlja, Tonyja Blaira – so z lažmi, polresnicami, zavajanjem, fabrikacijami in konspirologijo zagrešili najhujšo destabilizacijo sveta in največjo geopolitično katastrofo po II. svetovni vojni.

Mati konca zgodovine

Bi to storili, če bi vedeli, kakšne bodo posledice njihovega početja? Tony Blair, laburist »tretje poti«, je oktobra lani v intervjuju na TV-mreži CNN rekel: »Težko se bom opravičil za to, da sem odstavil Sadama Huseina.« Kar je bilo približno tako, kot da bi rekel: svet smo morda res apokaliptično destabilizirali in opustošili, toda znebili smo se Sadama Huseina! Pred očmi mu je očitno poplesaval sloviti vic bratov Marx: »Imate problem? Omislite si odvetnika. Problem boste resda še vedno imeli, toda imeli boste odvetnika.«

Kar je cinično, če pomislite, da se je Blair, prvi odvetnik iraške vojne, v tem intervjuju obenem rahlo posipal tudi s pepelom, češ da so pri načrtovanju »naredili nekaj napak« in da so »napak ocenili, kaj se zgodi, ko odstaviš režim,« toda s pepelom se je posipal le taktično, no, preventivno, prekleto dobro vedoč, da se vse bolj in neizogibno približuje objava masivnega in nestrpno pričakovanega poročila Chilcotove preiskave (Chilcot Inquiry), ki ga je vse tja od leta 2009 pripravljala in pakirala komisija pod poveljstvom lorda Johna Chilcota. In res, prejšnjo sredo so poročilo Chilcotove komisije res objavili, tako da zdaj tudi uradno ni več nobenega dvoma: Blair in drugi arhitekti iraške vojne so javnost zavedli in prevarali. Fakti o iraškem orožju za množično uničevanje niso bili fakti. Fakti o tem, da Irak pomeni »neposredno nevarnost« (in da je tik pred lansiranjem katastrofe, ki bo razdejala svet ipd.), niso bili fakti. Fakti o povezavi med Irakom in Al Kaido niso bili fakti. Vsi ti obveščevalni »fakti«, ki so postali argumenti za napad na Irak, so bili pretirani, precenjeni, neutemeljeni, sfrizirani, prirejeni, popačeni, »sexed up«. Pravna podlaga za vojaško posredovanje ni bila niti zdaleč zadovoljiva (Kofi Anan, nekdanji generalni sekretar Združenih narodov, je že zdavnaj rekel, da je bila iraška vojna ilegalna!), napad na Irak je bil preuranjen, vse diplomatske opcije še niso bile izčrpane, Blaira pa so geopolitični insajderji sproti svarili, kaj se bo zgodilo z regijo in kakšne sile se bodo utrgale, če bodo napadli Irak.

Ergo: Bush, Blair et consortes so svet zapeljali v vojno s teorijo zarote. Svet so destabilizirali s teorijo zarote. Svet so opustošili s teorijo zarote: Irak ima orožje za množično uničevanje, s katerim bo v španoviji z Al Kaido napadel Zahod, sprožil III. svetovno vojno in uničil svet!

Iraška vojna ni bila niti nujna niti potrebna. Blair, Bush et consortes iraškega orožja za množično uničevanje niso našli, so pa Irak prelevili v orožje za množično uničevanje, v globalni shock & awe, ki je že davno presegel razsežnosti vojnega zločina – to je zločin proti človeštvu, ki ne kliče Haaga, temveč kar novo verzijo Nürnberga.

Chilcotovo poročilo resda ne pravi, da je Blair, alias Bliar, javnosti lagal, toda fakti ne lažejo. Iraška vojna je prižgala serijo vojn – od Sirije do Libije, od Jemna do Somalije in tako dalje. Organizacija Zdravniki za družbeno odgovornost ocenjuje, da je v tem času samo v Iraku, Afganistanu in Pakistanu umrlo 1,3 milijona ljudi. Na milijone se jih je razselilo. Na milijone jih je zbežalo. Nekatere države – Irak, Afganistan, Sirija, Libija – tako rekoč ne obstajajo več. Iraška vojna je rodila Islamsko državo, ki je pobila na tisoče in tisoče ljudi (njene spletne »ekranizacije« obglavljenj so šokirale svet), libijska vojna pa Boko Haram, ki velja še za strašnejšega in ekstremnejšega od Islamske države, saj je lani pobil več ljudi kot Islamska država (6644 vs. 6073), toda v terorističnem napadu, ki ga je v Bagdadu nedavno organizirala Islamska država, je umrlo »rekordnih« 292 ljudi. V Siriji, kjer so se zahodne države zaletavale druga v drugo in v Rusijo ter delale vse, da bi »ustvarile« čim več beguncev, je umrlo 250 tisoč ljudi. Evropo so zasuli begunci – Sredozemsko in Egejsko morje sta postali množični grobišči. Teror je pljusknil čez rob regije – v Pariz, Bruselj, Istanbul in San Bernardino. Vnela se je Afrika. Evropo je preplavila eksplozivna zmes populizma, nacionalizma, antipolitike, neonacizma, rasizma in militarizacije vsakdanjega življenja. Britanija se je ločila od Evropske unije, ki se vse bolj trga. Demokracijo je zamenjala politika katastrofe, krutosti, strahu, izključevanja ter mežikanja fašizmu in veri, da je mogoče probleme reševati le na silo. In ne, kje neki, ni šlo za nafto in plin, naftovode in plinovode – in ker ni šlo za nafto, je na Bližnjem vzhodu takšna klavnica!

Vse te vojne, ki jih je orkestriral Zahod, so ustvarile tudi patološki »moralni« kontekst, v katerem se je lahko Vladimir Putin brez težav in nekaznovano imperialno stegnil, anektiral Krim in prepolovil Ukrajino, in v katerem so se lahko neoliberalne elite pod radarjem tako nažrle in napihnile, da so eksplodirale in svet pognale v strašno krizo, ki je porodila nove in nove ekonomske vojne, potrditve, da lahko kapitalizem v trenutku krize reši le fašizem. Ubijanje se je v teh letih tako normaliziralo kot odpuščanje.

A po drugi strani: že sama iraška vojna, mati destabiliziranega in dezintegriranega sveta, je bila le nadaljevanje neoliberalnih politik z drugimi sredstvi. Kaj drugega pa je bila iraška vojna, če ne prav neoliberalno odpiranje trga? V Iraku so skušali z napadom odpreti vrata neoliberalni (omejeni) demokraciji, prostemu trgu, deregulaciji financ ter privatizaciji javnega sektorja in nafte. Ne, Irak ni propadla država, temveč zgled in čisti vzorčni primerek neoliberalne države. Irak ni kaos – tako izgleda trg, ko je povsem prost! Tako izgleda država, ko se neoliberalcem uresničijo vse sanje! Tako izgledajo »zadnji ljudje« in »konec zgodovine«, o katerih je pisal Francis Fukuyama.

Bolj ko se maje kapitalizem, bolj so belci nervozni. In ko postanejo belci nervozni, se družba militarizira ter prelevi v bojno cono.

III. svetovna vojna

Le koga bi po vsem tem presenetilo, če bi bila iraška vojna le uvod v III. svetovno vojno? Mar je ni pred časom prerokoval že ruski premier Dmitrij Medvedjev? Mar ni Putin rekel, da je tako rekoč neizogibna? In mar ni jordanski kralj Abdulah rekel, da smo že sredi III. svetovne vojne? Če odštejete Nostradamusove in biblične prerokbe o neizogibnosti III. svetovne vojne (Rusija, Iran, Turčija, Libija in Sudan bodo napadli Izrael!), je zadnje čase na mizo padlo kar nekaj špekulacij o tem, kaj bi jo lahko sprožilo: rokenrol dežel, ki postajajo prevelike za sedanji svetovni red (Japonska, Turčija, Poljska), zatrjuje geopolitični futurolog George Friedman, embargo Rusije, opozarjajo tisti, ki se spomnijo dobrega, starega TV-filma III. svetovna vojna (1982), odstrelitev dolarja kot globalne valute, pravijo konspirologi, ameriška spretno načrtovana destabilizacija dežel BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), svari ekonomist Paul Craig Roberts, kitajsko preurejanje sveta, pišeta PW Singer in August Cole, avtorja Flote duhov, romana o naslednji svetovni vojni, računalniški virus Stuxnet, s katerim naj bi skušali Američani in Izraelci »ustaviti« iranski jedrski pogon, slišimo v Gibneyjevem dokuju Zero Days, toda če malce bolje pomislite, so vsi ti gavrili principi le posledice iraške vojne, neoliberalne politike, ki jo je sondirala, in belske panike, ki jo je formatirala.

Pa vendar: kaj pomeni vsa ta množica gavrilov principov – da se III. svetovna vojna ne more odločiti, kako bi se začela? To neodločnost Zgodovine je nedavno presekal Nato, ko je nepričakovano pričakovano sklenil, da bo prihodnje leto na evropske meje z Rusijo – v Latvijo, Litvo, Estonijo in na Poljsko – poslal štiri svoje bataljone (4000 vojakov). Razlog? Ruska letala menda stalno kršijo zračni prostor evropskih dežel, Rusija, ki se – zaradi sankcij in energetske krize – ekonomsko tali, pa ima menda agresivne ozemeljske pretenzije, zato se baltske dežele bojijo, da jim bo Putin – v Stalinovem slogu – odgriznil kak kos, saj veste, v slogu Krima in vzhodne Ukrajine. Nič, morda skuša Nato s svojo »norostjo« le testirati stopnjo Putinove »norosti«. In ko se bodo ti štirje večnacionalni bataljoni poravnali na evropsko-ruski meji, nas bo od III. svetovne vojne ločil le en mali – magari inscenirani – incident, recimo sestrelitev ruskega letala, ki bo kršilo estonski zračni prostor, ali pa trčenje ruskega bombnika in Natovega lovca.

Od tod vprašanje: kako, da se je vse to, kar se je nabiralo od iraške vojne, na koncu zvedlo na spopad med Natom in Rusijo? Tu moramo biti preciznejši: na spopad med Ameriko in Rusijo. Natovo igro, z utrjevanjem evropsko-ruske meje vred, namreč vodi Amerika. In tu je trik: Amerika je toliko časa drezala v Irak, Afganistan, Sirijo, Libijo, Pakistan, Jemen, Somalijo ipd., toliko časa je rinila v teroriste in islamiste, toliko časa je čistila Al Kaido in Islamsko državo, toliko časa je kurila histerijo geopolitične asimetrije, toliko časa je drgnila po zemljevidu, da se ji je na koncu – ko je enkrat zradirala vse geopolitične plasti – prikazala prava sovražnica: Rusija. Kot da je iraško vojno – in sosledje kriznih momentov, ki so prišli z njo – sprožila le zato, da bi pripravila teren za spopad z Rusijo, svojo staro sovražnico. Kot da je svet destabilizirala zato, da bi se lažje udarila z Rusijo. Kot da je ves ta kaos ustvarila zato, da bi se lahko približala Rusiji, s katero ima neporavnane račune. Amerika hoče, da Rusija »razpade« pod njenimi pogoji, ne pa kar sama od sebe – kot Sovjetska zveza, ki je Ameriki s tem »ušla«.

Iraška vojna, neoliberalna politika in belska panika so ameriški produkti. Amerika jih je izvozila v Evropo, ta pa se je s tem prelevila v bojišče, na katerem se lahko odvrti III. svetovna vojna, toda glede na to, da je imel Nato že z Afganistanom takšne težave, je malo verjetno, da bi vojno z Rusijo dobil. Da III. svetovne vojne ne bo, ker bi obe strani, ameriška in ruska, preveč izgubili, pa ne drži: Amerika ne bi ničesar izgubila – III. svetovna vojna ne bi segla do Amerike. No, morda bi se le kak nori Rus samorazstrelil v Hollywoodu.

Amerika in Rusija, veliki hladnovojni rivalki, sta se dejansko spopadli le v fikcijah – v filmih, stripih, TV-serijah, Dylanovih štiklih in romanih. In ravno v tem je problem: realnost so posrkale fikcije. V romanu 2017: Vojna z Rusijo, ki ga je nedavno objavil general Richard Shirreff, se namreč III. svetovna vojna začne zato, ker Rusija napade in okupira baltske dežele, ja, Litvo, Latvijo in Estonijo. Ha! Le biografski podatek: Richard Shirreff je nekdanji namestnik vrhovnega poveljnika evropskih enot Nata. Ha ha! In ja, Chilcotovo poročilo razkriva, da je britanska obveščevalna služba MI6 zaupne podatke o iraškem orožju za množično uničevanje pobrala kar v holivudskem spektaklu Alcatraz (1996), ki sta ga pilotirala Nicolas Cage in Sean Connery. Ha ha ha!

Na evropsko-rusko mejo – menda v Latvijo – bodo poslali tudi 30 slovenskih vojakov, premier Cerar pa je tej »širitvi« Nata – in »ukrepom za odvračanje morebitne nevarnosti« – navdušeno pritrdil. Kar je po svoje ironično: general John Hackett je namreč leta 1978, na vrhuncu hladne vojne, objavil roman Tretja svetovna vojna: avgust 1985, v katerem se III. svetovna vojna začne v Sloveniji, ki se hoče odcepiti od Jugoslavije. Z ene strani prileti vojska Varšavskega pakta, z druge strani pa Natova vojska – in svet se razleti!

Nekaj je gotovo: napotitev slovenskih vojakov na evropsko-rusko mejo povečuje možnost III. svetovne vojne. Je III. svetovna vojna verjetna? Oja: če jo je povzročila že odcepitev male Slovenije, zakaj je potem ne bi brexit, odcepitev Velike Britanije? Ne, pravi Nato, ni nam do III. svetovne vojne! To počnemo zato, da bi III. svetovno vojno preprečili! Pa kaj še – logiko dobro poznamo: s tem, ko bodo III. svetovno vojno skušali preprečiti, jo bodo prav povzročili. Ne bi se smeli tako truditi, da bi jo preprečili.

Vojska brez nadzora

Vlada pošilja vojake na mejo z Rusijo mimo parlamenta

Borut Mekina

Slovenija bo na mejo z Rusijo poslala 30 vojakov – to je predsednik slovenske vlade Miro Cerar minuli teden obljubil zaveznicam, članicam Nata, na vrhu zveze v Varšavi. Države članice Nata so se namreč odločile, da bodo prihodnje leto v Estonijo, Latvijo, Litvo in Poljsko poslale misijo 4000 vojakov, s katero naj bi zavezništvo odvračalo, kot so sporočili v skupni izjavi, »vse agresivnejšo Rusijo«.

Načrt je sicer znan že dlje. O napotitvi vojakov na mejo z Rusijo je recimo na začetku tega meseca v nemškem parlamentu govorila kanclerka Angela Merkel. O tem načrtu so govorili tudi francoski parlamentarci. Pa angleški. Kanadske poslance je v parlament pred odločitvijo prišel prepričevat sam ameriški predsednik Barack Obama. Slovenski pa so za odločitev izvedeli prek spleta. »Uradno o tem še nismo bili obveščeni. Sem pa novico tudi sam prebral na spletni strani RTV Slovenija,« nam je recimo odgovoril predsednik odbora za obrambo Žan Mahnič (SDS). Tudi Miha Kordiš (ZL), ravno tako član odbora za obrambo, je novico prebral na »MMC-ju«.

V večini evropskih držav so poslanci zadnje tedne govorili o ustanovitvi nove vojaške misije, v Sloveniji pa ne. Ni bilo prvič, tudi ko je Slovenija vojake zadnjič poslala na misijo v Irak ali Afganistan, so predsedniki vlad o tem domačo javnost obvestili šele, ko je izvršna veja oblasti vojake tujini že obljubila. V zakonu o obrambi namreč piše, da v Sloveniji o takšnih stvareh odloča vlada, ta pa lahko o svojih potezah obvesti parlamentarni odbor za obrambo. Ali pa tudi ne. In posamezni predsedniki vlad to pravilo, s katerim se izognejo notranjepolitičnim razpravam, vestno upoštevajo.

Toda sodeč pa raziskavi nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve iz lanskega leta o demokratičnem nadzoru nad oboroženimi silami v evropskih državah je takšna praksa prej izjema kot pravilo. V kar 17 evropskih državah morajo o napotitvah vojakov v tujino odločati parlamenti. V Avstriji, Bolgariji, na Cipru, Danskem, Finskem, v Estoniji, Nemčiji, na Irskem, v Italiji, Španiji ali Slovaški se vlada o tem ne more odločiti sama. V številnih drugih državah, kjer morda parlamenti ne odločajo o napotitvi vojakov neposredno, pa obstajajo druge varovalke. Ponekod morajo poslanci potrditi obseg misije, proračun, določiti število vojakov, določiti, v katerih primerih se lahko uporabi orožje, ali celo točno določiti tip orožja, ki bo državo zapustilo.

V Sloveniji pa ne, pri nas je parlament iz teh postopkov popolnoma izključen. Kot pojasnjuje obramboslovec Klemen Grošelj, je bila ta sprememba vpeljana pred vključitvijo v Nato z argumentom učinkovitosti. Toda, dodaja, tedaj je to morda še bilo razumljivo, saj so vse misije, v katerih je sodelovala Slovenija, tekle pod mandatom OZN. V zadnjih desetih letih pa so se razmere zaostrile, OZN je začel izgubljati vpliv, zato so številne parlamentarne demokracije poostrile demokratični nadzor. V Franciji in Veliki Britaniji so se denimo pred kratkim, ob posredovanju v Siriji, prvič odločili za parlamentarno razpravo, čeprav njihova zakonodaja tega (še) ne zahteva.

Zadnjo pobudo, da bi o napotitvah slovenskih vojakov na misije v tujino odločal parlament, so leta 2010 dali poslanci iz vrst SD in stranke Zares. Predlog je kmalu za tem podprl tedanji predsednik države Danilo Türk. Dejal je, da bi o napotitvah slovenskih vojakov na misije v tujino morali glasovati v parlamentu, ne le zato, ker naj bi dobro premišljena in razvita pristojnost državnega zbora zagotovila pravočasno odločanje in »potrebno vsestransko pripravo«, temveč tudi zaradi javne razprave, ki naj bi prispevala k večjemu »zaupanju javnosti v sprejete odločitve«.

A iz te pobude zaradi predčasnih volitev ni bilo nič, nove akcije, kot je recimo zadnja, pri kateri gre za napotitev vojske na mejo z Rusijo, pa postajajo vse drznejše. Tudi Grošelj predlog, da bi po novem o misijah odločali parlamentarci, podpira, saj naj bi bila to ena izmed temeljnih pristojnosti zakonodajne veje oblasti v parlamentarnih ureditvah. Še celo v ZDA, kjer imajo predsedniški sistem, naj bi bil nadzor nad vojsko večji, kot je v Sloveniji. »Tam imajo kongresna zaslišanja poveljnikov, pri nas tega nimamo, seje so za javnost zaprte. Poleg tega ima v ZDA kongres močne finančne vzvode, česar slovenski parlament nima.«

Na začetku leta so na obrambnem ministrstvu res napisali novelo zakona o obrambi, ki je bila pravkar v medresorskem usklajevanju. Predvidoma naj bi jo vlada poslala v parlament jeseni. Čeprav v naši ustavi, kot nekakšen ostanek mirovniškega gibanja s konca osemdesetih let, še vedno piše, da pri »zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, pa kljub vse več akcijam mimo OZN tudi v zadnji različici novele zakona o obrambi ni predvideno, da bi se vloga parlamenta na tem področju okrepila. Še naprej obrambno ministrstvo predlaga, naj ima državni zbor »glede napotitev v mednarodne operacije in misije posvetovalno vlogo«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.