MLADINA Trgovina

Erik Valenčič

22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Svet

Lahko noč, Turčija, in čim manj nočnih mor

Pred dvema letoma se je Erdogan počutil ogroženega, zato je izklopil Twitter. Zdaj izklaplja državo.

Istanbul: Maščevanje visi v zraku

Istanbul: Maščevanje visi v zraku
© Profimedia

Samo še fanfare mu manjkajo, da bi bili njegova aroganca in pompoznost dovršeno usklajeni, uglašeni in sploh popolni. Kako močan se te dni zdi sam sebi Tayyip Recep Erdogan, ko o tistih, ki jih je obtožil, da so vodje pučistov, razglaša: »Ljudje menijo, da je treba te teroriste ubiti. Zakaj bi jih leta in leta držal in hranil v zaporu?« V zrcalni podobi se najbrž vidi kot oče nacije in angel varuh, ko kriči v mikrofon: »Če zahtevate smrtno kazen, vam bo vaša vlada ugodila!« In kako nepremagljivega se mora počutiti, ko obkrožen z množico vedno glasnejših islamističnih fanatikov pred mošejami naznanja: »Ne bomo zapustili javnih trgov. To ni dogodek, ki bi trajal samo dvanajst ur!«

S svojo retoriko Erdogan že nekaj časa napoveduje preobrazbo Turčije v avtoritarno in islamizirano državo. Konec je z zapuščino sekularizma ustanovitelja moderne Turčije Kemala Ataturka; prihajajo novi, temni časi. Kajti konec je tudi z varnostjo, z državljanskimi svoboščinami, s turizmom, konec je z blaginjo in socialnim mirom. V Turčiji se množijo vojne, njen glavni izvoz so begunci. Država je na poti propada. Erdogan lahko kriči na vse pretege, vendar je zgolj petelin na kupu gnoja. In nima zagotovila, da mu bo uspelo preživeti v kaosu, ki ga ustvarja. Britanski novinar Robert Fisk je imenitno komentiral: »Ta udar je spodletel. Naslednji ne bo.«

Turčija je postala država, v kateri se iz dneva v dan ne ve, kaj se dogaja. Pričujoči članek je, denimo, nastal v torek, 19. julija. Kdo ve, kaj vse se še lahko zgodi do njegove objave v petek, 22. julija. Bo Erdoganu uspelo pod krinko »demokratične odločitve v parlamentu« uvesti smrtno kazen? Ali pa bo mogoče smrt, ki ima že dovolj nabit urnik na Bližnjem vzhodu, raje pohitela ter vzela njega in ga pahnila v globine džehenema na veke vekov? Kdo ve, kaj vse se še ima zgoditi. Igranje z ognjem je nevarno, še posebej, če naokoli teka norec s kanistri bencina, ki ga glasno spodbuja množica piromanov. Marsikaj lahko zgori, marsikdo se še lahko opeče. »So it goes,« je večkrat zapisal Kurt Vonnegut v Klavnici pet. Tako to gre.

Hitler ali Stalin?

Kakšen navdušenec nad Shakespearjem bi dolgočasil: »Je bil puč ali ni bil puč? To je zdaj vprašanje!« Ne, ni. Jasno, končno res ni nepomembno, ali je bilo vse skupaj zrežirano, toda na odgovore bo treba počakati, dokler ne bodo vetrovi radikalnih sprememb razpihali dima. Za zdaj je že čisto dovolj zavedanje, da je scenarij zrežiranega puča v Turčiji v danih okoliščinah popolnoma možen in tudi zelo verjeten. Velja spomniti na Erdoganovo izjavo prvega januarja, ko je na novinarska poizvedovanja o svojih načrtih uvedbe predsedniškega sistema v Turčiji šokiral z omembo Hitlerjeve Nemčije kot primera učinkovite oblasti. Ni malo tistih, ki so zdaj hitro povlekli vzporednice med turškim domnevnim pučem in nacističnim požigom reichstaga leta 1933 ter čistkama, ki sta sledili obema.

Komisar za regionalno politiko Johannes Hahm, pristojen za turško približevanje Evropski uniji, je komentiral: »Videti je, kot da je bilo pripravljeno. Seznami so dostopni, kar nakazuje na to, da so bili sestavljeni in da so čakali, da se uporabijo v določeni fazi. (…) Dogaja se prav to, česar smo se bali.« Točno za to gre: za sezname za odstrel, tako rekoč. Na njih je bilo očitno že prej zabeleženih na tisoče policistov, na tisoče vojakov, okoli tretjina generalov ter admiralov, na tisoče sodnikov, na ducate višjih državnih uradnikov, več kot petnajst tisoč šolskih in visokošolskih uslužbencev in neznano število aktivistov ter novinarjev. Blokiranih je bilo tudi že 20 spletnih medijskih strani, kritičnih do oblasti.

Erdogan se lahko zgleduje po Hitlerju, vendar se vseeno vede bolj kot turški Stalin. Kljub temu se odgovor na vprašanje, ali je bolj podoben Hitlerju ali Stalinu, glasi: vedno bolj in bolj je podoben Abu Bakru Al Bagdadiju, voditelju Islamske države.

Nazaj v kalifat

The New York Times je poročal: »Medtem ko je predsednik Tayyip Erdogan stal na strehi avtobusa pred svojo palačo v Istanbulu v noči na soboto, je, zmagovit po zatrtju vojaškega udara, povedal svojim privržencem: 'Samo Alahu se klanjamo.'« S to izjavo samo po sebi ni nič narobe, to je jedro sunitskega islama. A Erdogan je tem besedam dal mračnjaški pomen, podobno, kot jim ga dajejo razni islamisti, ko pozirajo pred črnimi zastavami: la ilahi ilalah, ni drugega boga razen Alaha. In po ulicah Istanbula ter drugih mest so se tisto noč razširili vzkliki 'Alahu akbar!', ki še vedno odmevajo.

Prepreka za tanke na letališču v Istanbulu

Prepreka za tanke na letališču v Istanbulu
© Profimedia

Besede 'Samo Alahu se klanjamo', ki služijo tudi kot poziv, je vsekakor treba razumeti v širšem kontekstu postopne islamizacije Turčije. Še nedavno, manj kot desetletje vsekakor, islam ni igral pomembnejše niti vidne vloge v javnem življenju, danes pa je gonilna sila nazadovanja. Glavni protagonist tega procesa Erdogan javno razlaga, da si želi videti »rast religiozne generacije«, ter v svojih nastopih širi sovraštvo in prezir do pripadnikov različnih manjšin. Po eni strani se ima za velikega učenjaka zgodovine, ko razlaga, da so muslimani odkrili Ameriko, spet po drugi ni videti, da se sploh zaveda sedanjosti, konkretno tega, da je Turčija članica zveze Nato: »Tujci (beri: zahodnjaki) imajo radi konflikte, spopade in spore na Bližnjem vzhodu. Verjemite mi, ne marajo nas. (…) Videti so kot prijatelji, vendar nas hočejo ubiti. Naše otroke hočejo videti mrtve.« Te besede, ki jih je izgovoril 27. novembra 2014, bi lahko prepisal tudi s katere od spletnih strani Islamske države. Saj ne obstaja resna nevarnost, da bi ga tožili.

Milo rečeno, problematična je tudi vrsta njegovih izjav, naperjenih proti ženskam, ki jih nima za enakovredne moškim. Ženske so po njegovem prepričanju lahko predvsem matere, torej je njihova primarna vloga v družbi ta, da rojevajo. V skladu s tem je Erdogan označil uporabo kontracepcije kot »izdajo« tistih, ki (sic) »želijo izsušiti našo generacijo«. Njegova žena Emine je marca označila harem, značilen za dobo otomanskega kalifata, za »izobraževalno ustanovo, ki je ženske izučila za življenje«. Njeni hčerki, mimogrede, študirata na ameriških univerzah.

Proces islamizacije Turčije spremlja porast nestrpnosti in nasilja v družbi. Primerov je veliko, celo prebivalke in prebivalci urbanih središč tujim medijem pričajo o vsakodnevnem nadlegovanju zaradi tako imenovanih zahodnih pričesk ali načina oblačenja. Do odmevnejšega incidenta je prišlo junija v Istanbulu, ko je več kot dvajset fanatikov vdrlo v glasbeno trgovino Velvet Indieground in fizično obračunalo z občudovalci britanske skupine Radiohead. Slednji so se zbrali, da bi skupaj poslušali zadnjo ploščo svetovno popularnega benda, islamisti pa so jih obtožili greha popivanja in poslušanja glasbe v času ramadana. Člani Radioheada so v izjavi za javnost med drugim zapisali: »Upamo, da bomo lahko nekoč gledali na tovrstna dejanja nasilne nestrpnosti kot na stvari iz davne preteklosti.« Na žalost gre proces v nasprotno smer. Stvari iz davne preteklosti prihajajo v ospredje sedanjosti, še toliko bolj, ker uživajo pokroviteljstvo turške države. Napad islamistov se je zgodil v petek. Ko so se v soboto v središču Istanbula začeli zbirati protestniki, da bi izrazili nasprotovanje in ogorčenje nad divjanjem fanatikov, jih je policija razgnala s solzivcem in vodnimi topovi. Lekcija je jasna: proti pravovernim se v Turčiji že ne bo govorilo.

Brezglava kokoš

Dober teden po tem, ko je turška vojska sestrelila rusko bojno letalo, to je bilo 24. novembra lani, je ruski predsednik Vladimir Putin v javnem nastopu komentiral: »Samo Alah najverjetneje ve, zakaj so to storili. In očitno se je Alah odločil kaznovati vladajočo kliko v Turčiji tako, da jim je odvzel inteligenco in razum.« S tem je Putin Erdoganu slikovito sporočil, da se lahko ima za velikana znotraj Turčije, a da je na mednarodnem prizorišču zgolj pajac, vreden, da ga kadarkoli naučijo kozjih molitvic. Obljubil mu je maščevanje in obljubo izpolnil brez zavlačevanja – z gospodarskimi sankcijami in, še bolj boleče, s prepovedjo vseh čarterskih poletov v Turčijo, za nameček pa so oblasti v Kremlju ruskim potovalnim agencijam 'svetovale', naj tja ne omogočajo več potovanj. Putin se je potem umaknil in Erdoganu prepustil, naj sam izračuna, koliko rubljev je od tri do štiri milijonov ruskih turistov vsako leto pustilo v Turčiji. Sedemindvajsetega junija je vendarle prejel pismo iz Ankare, v katerem se mu je Erdogan opravičil za sestrelitev letala in uboj pilota. Lahko mu tudi ne bi poslal tega pisma, kajti napisal ga je prepozno. Celica Islamske države je bila že v zadnji fazi pripravljenosti in dva dni pozneje izvedla teroristični napad na mednarodno istanbulsko letališče, v katerem je bilo ubitih več kot 40 ljudi, več kot 200 pa ranjenih.

Erdogan nima nikakršnega zagotovila, da mu bo uspelo preživeti kaos, ki ga ustvarja.

Turški turistični sektor, še leta 2012 eden najbolj perspektivnih na svetu, je pred propadom, poroča ameriški Wall Street Journal. Na stotine hotelov, hostlov in manjših letovišč je naprodaj. »To leto je bilo do zdaj neizpodbitno zelo težko, kar zadeva počitniške rezervacije,« je konec marca za britanski The Guardian povedal Akin Koč, lastnik agencije Anatolian Sky Holidays. »Januarja in februarja smo po navadi zelo zaposleni, ker ljudje že takrat kupujejo počitniške pakete, zanimanje pa se je zdaj zmanjšalo za 50 odstotkov.« To je bilo pred štirimi meseci. Zaradi čedalje večje nestabilnosti ta odstotek samo še narašča. Od turizma neposredno živi okoli milijon ljudi. To je tista prava bomba, socialna bomba, ki je neprimerljivo močnejša od vseh, ki jih trenutno sestavljajo razne celice Islamske države in kurdskih upornikov po vsej Turčiji. Da, napadi se bodo še dogajali.

Igranje z islamisti se je izkazalo za Erdoganovo največjo strateško napako. Po izbruhu državljanske vojne v Siriji, ki se je hitro prelevila v medversko in medetnično, je Erdogan odločno podprl sunitske islamiste, ki se bojujejo proti Kurdom na severovzhodu države in proti šiitskemu režimu v Damasku. Britanski novinar Patrick Cockburn v knjigi The Rise of Islamic State opisuje, kako so turške oblasti med drugim spustile na tisoče tujih džihadistov čez svojo mejo v Irak in Sirijo. Ko je Islamska država dobila dovolj borcev in zasedla bogata naftna polja, Turčije ni več potrebovala. In ko je Ankara klonila pod pritiskom zveze Nato ter ameriškim zračnim silam lani poleti dovolila uporabo svojih oporišč za bombardiranje islamistov, je zanje postala sovražnica. Islamska država ji je obljubila maščevanje v obliki terorja in tudi ta je izpolnila svojo obljubo brez zavlačevanja. Če je kdo zmeden, ker misli, da islamisti različnih odtenkov črne neizpodbitno držijo skupaj, se moti. Al Kaidina Fronta Nusra in Islamska država se že leta uspešno koljeta v Siriji. To je ta kaos, ki mu je Erdogan na stežaj odprl vrata v Turčijo. Lahko se petelini na svojem kupu gnoja, vendar kar zadeva njegovo vodenje regionalne politike, je to še najbolj podobno paničnemu dirjanju brezglave kokoši. Po nekaj krogih vedno obleži v luži svoje krvi.

In potem je tu še vojna proti Kurdom na vzhodu Turčije, ki jo je Erdogan obudil, potem ko lani junija njegovi Stranki za pravičnost in razvoj (AKP) ni uspelo dobiti več kot polovice glasov na parlamentarnih volitvah, potrebne za spremembo političnega sistema iz parlamentarnega v predsedniškega. Z novo vojno proti Kurdom je resda pridobil glasove skrajnih nacionalistov in AKP je prepričljivo zmagala na ponovljenih volitvah, toda za kakšno ceno? Kurdska mesta, kot sta Cizre in Nusaybin, so bila doslej zmleta v prah, ubitih je bilo neznano število kurdskih upornikov in civilistov, na drugi strani pa na stotine policistov ter vojakov. Napadi kurdskih gverilskih skupin so se medtem razširili po vsej državi, tudi v Ankaro in Istanbul.

Kar zadeva Erdoganovo vodenje regionalne politike, je to še najbolj podobno paničnemu dirjanju brezglave kokoši.

Erdogan je v Turčiji zanetil takšen kaos, da je nemogoče navesti vse njegove razsežnosti. In največje norosti počne zdaj. V trenutku, ko se država spopada s sovražniki na več frontah, ko je zelo ranljiva in so stvari sila negotove, se je odločil praktično obglaviti svoje vojaško poveljstvo in velik del državnega aparata. Bolj ko bo širil čistko in dlje ko bo ta trajala, jasneje bo, da je pravzaprav razpisal še eno vojno – vojno proti svojemu ljudstvu. Z vsako novico, ki pricurlja iz Turčije, se zdi, da ima Erdogan vedno manj stika s stvarnostjo. Ko so se marca 2014 na turških družbenih omrežjih razširile kritike na račun njegove korupcije, je Erdogan izklopil Twitter. Zdaj hoče izklopiti državo. Iyi geceler, draga Turčija. Lahko noč.

(Ne)odgovornost Zahoda

Ko so se na mejah Evropske unije pojavile nepregledne kolone obupanih beguncev, so belopolti domorodci na drugi strani žice z rezili trepetali od strahu in kričali o islamizaciji Evrope. Kako ironično je, da je na koncu celotna EU pokleknila pred enim samim muslimanom. Ni problem, ker je musliman, problem je, ker je to Tayyip Recep Erdogan. Evropski voditelji vedo za njegovo sodelovanje z Islamsko državo, vedo za zločine turške vojske nad kurdskim prebivalstvom in nad sirskimi begunci, vedo za preganjanje novinarjev, akademikov in aktivistov, vedo za ukinjanje svobode, uvajanje tiranije. Zdaj ko res ne morejo več zadrževati sape, v glavnem dajejo izjave, ki se po svoji infantilnosti kosajo le z lastno impotentnostjo. Na čelu z visoko zunanjepolitično predstavnico EU Federico Mogherini pozivajo Turčijo k »spoštovanju demokracije, človekovih pravic in osnovnih svoboščin«. Delujejo kot klub naravovarstvenikov, ki si prizadeva zaščititi ogroženo živalsko vrsto, ne vedoč, da je že izumrla. Zgovorno, edina zmaga, ki jo je Erdogan dosegel v svoji soseščini, je zmaga proti Evropi – ker ji grozi, da jo bo preplavil z begunci. Toda sklepati umazane dogovore s takšnim človekom čez dan pomeni moliti čez noč, da se bo teh dogovorov sploh držal.

Škoda. Novice iz Sirije in Iraka so za spremembo pozitivne. Islamska država je v tem letu izgubila še 12 odstotkov ozemlja in na vidiku je njen konec. Toda vedno bolj se dozdeva, da bo – preden bo zahodni koaliciji uspelo poraziti en kalifat – na zemljevidu Bližnjega vzhoda že nastal novi. In vemo, kaj tovrstni kalifati producirajo. Teror in begunce, ki množično bežijo pred tem terorjem. Kar pripravite se. Ker od svojih voditeljev ne znamo terjati nikakršne odgovorne drže do teh žgočih problemov, bo še najbolje, če kar začnemo zbirati nove pakete toplih oblačil. Ne sprenevedajte se. Zima prihaja.

Puč 2.0

Eden od bistvenih razlogov za neuspeh puča bi lahko bilo dejstvo, da turška vojska ni utišala interneta

 Jure Zebec

Zmagoslavje Erdoganovih sledilcev

Zmagoslavje Erdoganovih sledilcev
© Profimedia

Skrivnost uspeha vsakega uspešnega puča je, da je vsega skupaj konec, še preden se je dobro začelo. Priporočljivo čtivo za načrtovalce je knjiga Državni udar (Coup d’État) avtorja Edwarda N. Luttwaka, po kateri je za uspeh potrebno, še najraje kar v istem trenutku, postoriti naslednje:

– zajeti vodstvo države oziroma mu vsaj preprečiti vodenje aktivnega odpora,

– zaseči sredstva množičnih komunikacij (radio, TV), prek katerih bi lahko odpor usklajevali,

– omejiti svobodo gibanja in združevanja ljudstva, saj množične demonstracije polnokrvnemu puču pač ne pritičejo,

– vzdrževati prisotnost vojske na ulicah za zagotavljanje »reda in miru« do uspešnega zaključka.

Vse to mora biti izvedeno čim hitreje, najbolj kritično je zgodnje obdobje puča. Ko večina ljudi sprejme nova dejstva, se puč obravnava kot uspešno končan, za manjšino večnih nergačev pa ni težko kadarkoli najti ustrezne umazane luknje, v kateri bodo gnili do konca dni.

Po mnenju na Tajskem živečega varnostnega strokovnjaka, ki deluje pod spletnim vzdevkom The Grugq, je v klasični priročnik za izvedbo puča po zadnjih dogodkih v Turčiji treba vpisati še nov dejavnik – kibernetsko delovanje (cyberpower). Turški puč so namreč uporni generali in oficirji organizirali in vodili prek »od konca do konca« šifriranih mobilnih aplikacij (WhatsApp), predsednikov poziv ljudstva k odporu pa je bil prav tako sprožen prek tovrstne mobilne aplikacije (FaceTime). Zgolj prevzem nadzora nad televizijo in radiem v enaindvajsetem stoletju ni dovolj. Internet je precej močnejše in tudi odpornejše komunikacijsko sredstvo in enega bistvenih razlogov za neuspeh puča bi lahko iskali v dejstvu, da turška vojska ni zavzela prostorov internetnih ponudnikov in omejila oziroma utišala interneta.

V Turčiji pa so ob vseh sofisticiranih metodah odpora za vsak primer uporabili tudi povsem srednjeveško orodje: mujezini so iz stolpov džamij, tako kot to le oni znajo, ljudi pozivali k džihadu. Preprosto, učinkovito in popolnoma »analogno«.

Ker je internet, kot ga poznamo, dokaj centralizirana in s strani oblasti obvladljiva zadevščina, ga je, ko vojska vzame stvari v roke, tako kot se za moderne čase spodobi, najbolje odmisliti. Oziroma si ustvariti svojega. Med množičnimi prodemokratičnimi demonstracijami v Hongkongu leta 2014 je tako veliko pozornosti svetovnih medijev zavzela prej povsem neznana mobilna aplikacija z imenom FireChat, ki je bila sicer ustvarjena z namenom komunikacije na velikih prireditvah, kot so rock koncerti in množični športni dogodki in ki za svoje delovanje ne potrebuje interneta, saj množico ljudi poveže neposredno. Protestniki, ki so sicer za organiziranje in koordinacijo uporabljali že vse od egiptovske pomladi klasični orodji, Facebook in Twitter, so se v nekem trenutku zbali, da bo oblast preprosto izklopila internet, zato so se zatekli k množični uporabi FireChata. Človek se s to aplikacijo prek bluetootha oziroma wifi-ja neposredno poveže z osebami, ki so v bližini, vsi skupaj pa lahko tvorijo množično lokalno omrežje, neodvisno od globalnega interneta.

Varnostni strokovnjaki so ob hongkonških dogodkih sicer zagnali vik in krik ter uporabo FireChata odsvetovali, saj ni bil narejen za prenos zaupnih informacij. Vse informacije so namreč potovale v povsem nešifrirani obliki, na lokalno protestniško omrežje se je brez težav, tako kot vsak drug, lahko priklopila tudi policija in neposredno spremljala koordinacijo protestov. Toda led je bil prebit in uporabo tako imenovanih zankastih omrežij (mesh networks) bi lahko šteli kot obvezno opremo za organizacijo množičnih uličnih uporov prihodnosti. Razvijalec FireChata je med tem že posodobil aplikacijo in zatrjuje, da ta zdaj uporablja šifriranje »od konca do konca«, na internetu pa so se že pojavili tudi konkurenčni odprtokodni izdelki, a žal za zdaj še s precej »leseno« uporabniško izkušnjo.

Ohrabreni s hitrim razvojem tehnologije lahko torej računate, da bodo, ko pride puč tudi v vašo vas, tehnična sredstva odpora že tako dozorela, da se boste lahko, če se boste tako odločili, z dvignjeno stisnjeno pestjo v eni, mobilcem v drugi roki ter z lasmi, plapolajočimi v vetru upora, ponosno odpravili na pot obrambe svobode in demokracije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.