Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Družba  |  Intervju

Dr. Metka Mencin Čeplak

Kritična psihologinja

»Življenje bo vedno nepredvidljivo. Le iluzija, da si bomo zagotovili gotovost in varnost, nas vodi k temu, da obsesivno vlagamo vase.«

Prihaja prvi šolski dan. Za veliko večino je šola še vedno izredno pozitivna in koristna institucija, vas pa njena vloga vse bolj skrbi. Zakaj?

Razlogov za skrb je dejansko veliko. V vsakdanjem življenju predvsem zato, ker izobrazbo dojemamo kot eno najpomembnejših opor gotovosti v življenju. Na makro ravni pa zato, ker se podobno kot druge javne podsisteme obravnava kot strošek in ker se nenehno stopnjujejo pritiski, da bi se njena vloga omejila na posredovanje »uporabnih« znanj in veščin.

Z njeno vlogo ste se začeli ukvarjati v začetku devetdesetih, ob robu raziskav o mladih.

Da, že ko smo pred dvajsetimi leti na Centru za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede raziskovali vrednostne in življenjske orientacije mladih, smo bili pozorni na imperativ uspeha. Recimo na dejstvo, da se uspešnost ali neuspešnost v šoli obravnava kot usodna za življenje nasploh. V devetdesetih letih so v šolah začeli opažati, da postajajo starši vse bolj zaskrbljeni za šolski uspeh svojih otrok. V naših raziskavah smo opazili, da ta pritisk izrazito občutijo otroci v zadnjem razredu osnovne šole, ker je šolski uspeh pač ključen dejavnik, ki vpliva na nadaljnjo izobraževalno pot. Hkrati smo začeli ugotavljati, da postajata šola in uspeh v šoli nekaj, okrog česar se začenja vrteti življenje vse družine.

Če vas prav razumemo, ne govorite o tem, da so šolske torbe pretežke, da se morajo otroci vse več učiti, da morda učna snov ni najbolj primerna, da je preveč učenja na pamet …  

Ne, šola seveda zahteva učenje in delo. Je pa res, da v središču mojega raziskovalnega dela ni bilo vprašanje, kaj in kako se v šoli poučuje in kako učenke in učence obremenjuje delo za šolo, ampak odnos do šole in vprašanje, kako šolski uspeh oziroma neuspeh zaznamuje njihovo dojemanje samega sebe. Vseeno menim, da je veliko hujši problem kot teža šolskih torb in količina učenja to, da je otrok »vreden« toliko, kolikor je vreden njegov uspeh, in da se po tem meri tudi »vrednost« njegovih staršev.

Kako pa ta pritisk opažate, kako ga lahko dokažete?  

Eden od kazalniko v je učni uspeh. V osnovnih šolah npr. ni bilo še nikoli toliko odličnjakinj in odličnjakov, kot jih je sedaj. Drugi objektivni kazalnik je povečanje pritiska na gimnazije v devetdesetih, zaradi česar je ministrstvo povečalo število vpisnih mest na gimnazijah. Končana gimnazija je pač široko odpirala vrata na univerzo. Vse to je treba razumeti v širšem družbenem in političnem kontekstu. V devetdesetih je prišlo do spremembe sistema, množili so se javni govori o koncu solidarnosti in socialne države, vse bolj se je uveljavljal neoliberalni slogan, da moramo posameznice in posamezniki prevzeti več odgovornosti zase, češ da je to pogoj svobode – pa tudi gospodarske uspešnosti države. Izobraževalni sistem in izobrazba sta veljala – in še veljata – za eno redkih opor gotovosti. Raziskave javnega mnenja recimo kažejo, da je izobraževalni sistem tisti, ki mu ljudje daleč najbolj zaupajo, in da prevladuje prepričanje, da je izobrazba dejavnik, ki omogoča, da v življenju nekaj dosežemo. Skratka, ko se poglablja negotovost, ko razpada socialna država, se zdi, da je vlaganje v izobrazbo potni list za varno prihodnost.

Ampak saj veste, že Tito je rekel, učite se, učite se. Kakšna je razlika med tem 'učite se' danes in 'učite se' nekoč? 

Tudi Kardelj je govoril, da si moraš srečo zagotoviti sam, da ti je sistem ne more. Je pa razlika v tem, da danes velja, da si sam kriv za neuspeh in da se težko zanašamo na sistemske opore. Da tesnobo zaradi negotove prihodnosti lajšamo z nenehnim »vlaganjem« vase in v svoje otroke.

Kaj je vzrok te epidemije?

Nenehno se ustvarjajo in poglabljajo negotovosti, o tem se govori toliko kot verjetno nikdar prej. Nenehno nas opozarjajo, kako nevarno je lahko vse, kar počnemo. Kako tvegano je življenje. In verjetno se nikdar niso tako široko, pa tudi drago prodajale iluzije, da se pred tveganji lahko zavaruje vsak sam. Oziroma s pomočjo zavarovalnic, farmacevtskih izdelkov, psihoterapij in industrije prostega časa, ustanov, ki podeljuje licence za naša znanja in veščine.

Po eni strani, pravite, so starši tisti, ki povečujejo pričakovanja. Kaj pa šola in učitelji na drugi strani? Ali tudi slovenske šole z izpostavljanjem moralne krivde za neuspeh pretiravajo glede pomena izobrazbe ali šolskih ocen?

Da ne bo nesporazuma, ne krivim staršev. Družine pač ni mogoče obravnavati zunaj družbenega konteksta. Pritisk na otroke ni nič drugega kot obrambna, preživetvena strategija. Izobrazba je v Sloveniji vsaj za zdaj še razmeroma dostopna dobrina, ki si jo zagotoviš s svojim delom, čeprav je res, da to od vse več mladih poleg učenja zahteva tudi plačano delo. Glede samih šol pa: bolj ko bodo šole izpostavljene standardizaciji, da bi jih lahko primerjali med sabo in rangirali, na podlagi tega pa celo določali višino javnih sredstev, bolj bo učni uspeh določal vrednost učenk in učencev, študentk in študentov. Zahteve po javni objavi podatkov o učnem uspehu, ki ga učenke in učenci dosegajo na posameznih šolah, lahko vodijo k temu. Raziskovalke in raziskovalci iz anglosaških držav dokazujejo, da šole za to, da bi osvojile čim višje mesto na lestvici, uporabljajo tudi tako skrajne strategije, kot je izločanje otrok, ki »ne obetajo«. In to pogosto na pritisk ali pa vsaj ob močni podpori staršev v organih upravljanja. Med njimi seveda izrazito prevladujejo starši iz privilegiranih razredov, žrtve pa so otroci iz deprivilegiranih skupin. Šola je tako začela postajati institucija, ki opravičuje obstoječe družbene razlike, namesto da bi sledila načelu enakosti.

Eden od simptomov tega razvoja so verjetno tudi testi inteligentnosti, na katerih smo v Sloveniji zasnovali celoten projekt iskanja nadarjenih, tistih, ki jim na koncu daje država Zoisove štipendije.

Da, včasih je bilo ob vpisu v osnovno šolo celo obvezno opraviti test za šolske novince in pogosto so na podlagi teh rezultatov »normalizirali« razrede, kar pomeni, da so otroke uvrščali v razrede na osnovi njihovih rezultatov tako, da so zagotovili zvonasto krivuljo. V devetdesetih so to prakso opustili, še vedno pa je testiranje pogoj za to, da te uvrstijo med nadarjene. Sicer pa ima testiranje intelektualnih sposobnosti dolgo zgodovino, in kljub kritičnim razpravam zunaj in znotraj psihologije ostaja ena od široko uporabljanih psiholoških tehnik. Za začetnika velja francoski psiholog Alfred Binet, ki je v začetku 20. stoletja na zahtevo francoskega šolskega ministrstva izdelal instrument, na podlagi katerega bi bilo mogoče razmeroma zanesljivo ugotavljati, kateri otroci bodo teže izpolnjevali učne zahteve. Vendar je že Binet sam ugotovil, da ti testi merijo predvsem socialne razlike. Testi naj bi bili namenjeni temu, čemur danes rečemo izenačevanje začetnih možnosti, ne pa segregaciji otrok – temu se je izrecno upiral.

Veliko hujši problem kot teža šolskih torb in količina učenja je to, da je otrok »vreden« toliko, kolikor je vreden njegov uspeh, in da se po tem meri tudi »vrednost« njegovih staršev.

Njemu je bilo torej jasno, da inteligentnost ni vrojena?

Ja, dvomil je, da sploh obstaja to, kar se imenuje inteligentnost, predvsem pa je dvomil o možnosti merjenja in zanikal, da jo merijo njegovi testi: tudi če bi obstajala neka splošna vrojena sposobnost, bi bila preveč kompleksna, da bi jo lahko merili z nekaj nalogami. A ko so IQ-teste začeli uporabljati v ZDA, se je na Binetove pomisleke »pozabilo«. Testi so postali eden ključnih instrumentov klasificiranja in segregacije ljudi in celo rangiranja celih skupin prebivalstva. Verjetje v vrojeno inteligentnost, v njeno dednost in v to, da jo je mogoče veljavno in zanesljivo meriti, je še danes močna opora »znanstvenemu« rasizmu. Ameriško psihološko združenje, ki velja za najvišjo avtoriteto v psiholoških znanostih, se sicer distancira od tez o genetski inferiornosti določenih »ras« in etnij, vendar pa brani vsebinsko in napovedno veljavnost testov inteligentnosti in pritrjuje tezi, da na individualne razlike vpliva genetika, na razlike med populacijami pa ne 'nujno'. Ne nujno, lahko pa? S tem en del psihologije »pojasnjuje«, zakaj je kdo na dnu in zakaj je kdo na vrhu, s čimer dejansko opravičuje družbene neenakosti.

Moram priznati, da sem bil tudi sam prejemnik Zoisove štipendije. Na testiranju sem dosegel zelo dober rezultat. S kolegom sva se namreč tri mesece prej vadila v izpolnjevanju inteligenčnih testov. IQ mi je rasel z dneva v dan.

No, saj sami vidite, lep primer, ki kaže, česa vsega se lahko naučimo.

Ampak težnja staršev, da je najbolje otroka dati v najboljšo šolo, v elitno gimnazijo, se zdi logična. Zakaj to morda za otroka ni najboljše?

Kaj pa je dobra šola? Je to res šola, na kateri imajo dijaki in dijakinje najboljše rezultate na maturi? Ali ni mogoče to šola, kjer ni vse podrejeno šolskim ocenam? Ni recimo zanesljivejši kriterij to, da razrednik, razredničarka v razredu, kjer je nadpovprečno število odličnjakinj in odličnjakov, starše prosi, naj otrokom dopovedo, da je življenje še kaj drugega kot dobre ocene?

Zakaj torej se zdi ta rezultat na maturi tako pomemben?  

Dober uspeh na maturi se zdi objektiven kazalec, da v šoli delajo dobro, da bodo torej otroka pripeljali do dobrega rezultata na maturi, s tem pa na želeno fakulteto. Problem je, da vsa ta prizadevanja za čim boljši učni uspeh vodijo v to, da so za učenke in učence, dijake in dijakinje lahko usodne že najmanjše razlike v učnem uspehu. Ali da jih vsaj dojemajo kot usodne. V eni od naših raziskav smo ugotavljali, kako zelo npr. učni uspeh bremeni tiste z najvišjimi ocenami. Imperativ uspeha vodi v to, da je velika večina obsojena samo še na neuspeh. In v takih razmerah je seveda utemeljeno pričakovati, da bo tekmovalnost resno skrhala družbene vezi.

Vaša teza torej je, da z uničevanjem socialne države pritiski v šoli dobivajo izredne dimenzije. Izobrazbi dajemo prevelik pomen, razlike med ljudmi, med bolj ali manj izobraženimi, so preveč potencirane.

Nič ni narobe, če izobrazbo, tudi formalno stopnjo izobrazbe, in izobraženost visoko cenimo. Nasprotno. V dobi, ko vse več šteje t. i. uporabno znanje, obstaja celo nevarnost omalovaževanja izobrazbe in izobraženosti, obstaja nevarnost omejevanja dostopa do izobraževalnih programov, ki ponujajo znanja in vednosti, ki niso uporabna za družbeni inženiring in gospodarstvo. Kar bi bilo pogubno in temu bi se morali z vsemi močmi upreti. Problem pa je tudi, če podcenjujemo tiste, ki ne dosegajo zamišljenega izobrazbenega standarda. Če na temelju tega določamo vrednost ljudi. Problem je, če šolski uspeh ali neuspeh usodno določa tvojo prihodnost in tvojo vrednost.

Vi ste sodelovali pri znani raziskavi o mladih na prelomu tisočletja. Že tedaj ste ugotovili, da so pritiski na mlade vse večji, ampak ali veste, kaj se z njimi dogaja danes?

Sama imam s temi primerjavami med obdobji težave. Pa tudi s tem, da v neki točki neko populacijo, v tem primeru mlade, obravnavamo kot homogeno družbeno skupino. Pogosto problematiziramo domnevno apolitičnost mladih od devetdesetih naprej in jo primerjamo s političnostjo mladih v sedemdesetih in osemdesetih. Pozabljamo pa, da je bila tudi v sedemdesetih in osemdesetih aktivna in kritična zgolj manjšina mladih. In da tudi ti mladi niso bili tako zelo mladi. Spregledamo, da so vsa devetdeseta in zadnjih 15 let v Sloveniji številne iniciative, ki jih vsaj pogojno lahko imenujemo politične, spodbujali mladi oz. so v njih zelo aktivni. Vedno, v vseh obdobjih, so obstajali konformisti, konformistke, vselej pa tudi pogumne in pogumni, upornice in uporniki. Upori so vedno izhajali iz manjšine in iz družbenih margin. Tisto, kar me skrbi, je to, da vse te iniciative danes za politične odločevalce niso pomembne. Tistim, ki tekmujejo za politično oblast, je vseeno, kaj govorijo in zahtevajo tisti, ki jih ne štejejo za svoje potencialne volivke in volivce. To se mi zdi pomembna razlika v primerjavi z osemdesetimi. In ko že govorimo o političnosti mladih: v teh kritikah na račun mladih je na delu tudi prelaganje odgovornosti za prihodnost nanje.

Meje izrekljivega oz. dopustnega so se močno razširile. Vse izjave, tudi najbolj izključevalne in sovražne, tudi najmanj kvalificirane, veljajo za izraz svobode govora.

V začetku devetdesetih ste bili tudi sami dve leti poslanka ZSMS. Pogledali smo si vaš program, takoj po socializmu ste se zavzemali za več socialne države, za pravice manjšin, homoseksualcev. Borili ste se za 55. člen ustave o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Kako to, da je danes, po 30 letih napredka, vse to pod vprašajem?

Napredka? Meje izrekljivega oz. dopustnega so se močno razširile. Vse izjave, tudi najbolj izključevalne in sovražne, tudi najmanj kvalificirane, veljajo za izraz svobode govora. V času mojega mandata so bile te meje vsaj v skupščini ožje. Kdo bo komentiral, da je to posledica desetletij »totalitarnega režima«. Moja interpretacija je drugačna: v začetku devetdesetih so si politične stranke šele gradile »volilno telo« in so morale biti zelo pozorne na to, kaj se govori v kritični javnosti, ki je dejansko takrat imela razmeroma močno medijsko podporo. V tistem času, v družbenopolitičnem zboru, katerega članica sem bila, se recimo ne bi moglo zgoditi, da bi na seji kdo rekel, da so homoseksualci pedofili, kot se je zgodilo ob obravnavi družinskega zakonika pred nekaj leti. Zdaj praktično ni nevarnosti, da bo kdo zaradi takih izjav plačal politično ceno. Nasprotno, mnogi s tem celo kujejo politični dobiček. Glede 55. člena: ja, dejansko me je strah zanj. Njegovi nasprotniki skrbno tlakujejo pot za omejevanje pravice do abortusa. Če je bilo 55. člen že leta 1991 tako težko ubraniti, bo zdaj potrebna še širša mobilizacija za njegovo ohranitev.

Zdaj govorite tudi kot bivša članica sveta za sovražni govor?  

Recimo. Ampak to je tako ali tako tema, ki me zadeva kot državljanko. Pred in med mandatom, pa tudi po njem. Ta naš enoletni mandat je svojevrsten argument za Adornovo tezo o premičnosti predsodkov: tarče sovražnega govora so se menjale glede na teme, ki so jih obravnavali v državnem zboru. V nekem obdobju so med tarčami prevladovali geji in lezbijke, na koncu našega mandata muslimani in begunci. Pač s skladno s potrebami političnih akterjev.

Koliko pa je to tudi krivda LDS, ki ste ji pripadali? Ali ni LDS tlakovala slovensko pot k neoliberalizmu?

Drži, velik del takratne LDS je bil dejansko zelo naklonjen neoliberalizmu. In kot da se nam je prestop v kapitalizem zgodil, ne da bi se tega dobro zavedali. Sicer pa se ni začel šele v devetdesetih. Kakorkoli, LDS ni bila homogena, na eni strani je bilo močno ZSMS-jevsko jedro, ki je zagovarjalo socialno državo in njeno vlogo v zagotavljanju človekovih pravic in svoboščin, enakih možnosti itd., na drugi navdušeni zagovorniki privatizacije, omejene vloge države itd. Ta drugi del se je pozneje samo krepil.

Vrniva se k mladim – mnogi raziskovalci v svetu opažajo seveda isto kot vi, da postaja pritisk na mlade v šolah vse večji. Še več, mnogi v tem pritisku vidijo celo vzroke za recimo množična streljanja v ZDA, primere samoizoliranja na Japonskem, inflacijo samomorov v Južni Koreji. V Sloveniji še nismo tako daleč?  

Otroci v Sloveniji seveda imajo težave s šolo in šolskim uspehom, na več ravneh. Od tega, kako vpliva na njihov pogled nase, na to, kako jih obravnavajo drugi, do tega, kako vpliva na odnose v družini. Pred leti smo naredili manjšo raziskavo na eni od ljubljanskih gimnazij, kjer smo ugotovili, da imajo gimnazijci in gimnazijke sicer distanco do imperativa šolskega uspeha, ampak se ji enostavno ne morejo iztrgati ali se ji upreti, ker vsepovsod naletijo na pasti. Od tega, kako se nanje odzivajo starši in učitelji in učiteljice, do občutkov krivde, ker niso izpolnili pričakovanj.

Prej ste omenili terapevtsko industrijo. Do nje ste sicer kritični, a vendar, kaj bi svetovali staršem ali mladim v teh primerih?

 Da ne bo nesporazuma. Ne govorim proti svetovalnim in terapevtskim praksam, številnim ljudem pomagajo lajšati in reševati stiske. Bolj merim na neko iluzijo, ki je na eni strani pogoj za razcvet teh praks in ki jo nekatere med njimi tudi izkoriščajo. Že v 60. letih je humanistična psihologija npr. obljubljala osvoboditev in osebnostno rast, nanjo so se sklicevale terapevtske prakse, ki so obljubljale, da bodo ljudem pokazale pot do prave resnice o sebi, jim pomagale, da se rešijo bremen, ki jim jih nalaga družba, in s tem povezane tesnobe. Ko prideš v »iskanju samega sebe« do konca, tam ne najdeš ničesar. Ali pa te čaka nekaj grozljivega, tako da je bolje, da se prej ustaviš. Težava je torej, da obljubljajo nemogoče. Prav nedosegljivi cilji pa so neusahljiv vir dobička, tržna niša, ki se nikoli ne izčrpa. Verjamem sicer, da je bil njihov namen emancipacijski. Vendar to ni nobeno zagotovilo, da se ne sprevržejo v svoje nasprotje. Tej pasti bi se mogoče lahko vsaj sem in tja izognili, če bi nekatera protislovja in omejitve preprosto sprejeli, se z njimi sprijaznili. Konflikti so pač neizbežni, popolne gotovosti ni.

To je recimo vaš terapevtski napotek staršem in mladim?

Recimo. Življenje je vedno nepredvidljivo in vedno bo nepredvidljivo. Le iluzija, da si bomo zagotovili gotovost in varnost, nas lahko vodi k temu, da obsesivno »vlagamo vase«, izboljšujemo svoje kognitivne zmožnosti, si nabiramo vedno nove in nove veščine, se naučimo obvladovati svoja čustva in umetnosti komuniciranja v tisoč in eni situaciji. Isto velja za šolski uspeh in izobrazbo, ki veljata za eno od investicij vase. Skratka, nenehno se ukvarjaš s seboj, da boš fit, pripravljen, da boš premagal čim več tekmecev. Ali ni najbolj subverzivno, če si na neki točki rečeš, da se ne greš več?

Kje je sploh meja?

Ne vem, kje je meja tega »podjetništva« samega sebe, če rečem s Foucaultom. Vrhunec, vsaj za zdaj, je mogoče to, na kar opozarja Eva Illouz: čustveni kapitalizem. Pri tem ne gre samo za to, da poskušamo kar najbolje unovčiti sebe, ko se predstavljamo potencialnemu delodajalcu ali na internetu. Gre tudi za to, da nenehno racionaliziramo sebe, svoja dejanja, naša razmerja z drugimi. Da nenehno računamo razmerja med stroškom oz. vložkom in tem, kar v zameno dobimo. Eva Illouz da lep primer: internetne ali druge posredovalnice nam na podlagi kolikor toliko merljivih značilnosti poiščejo najbolj primerno osebo. A ko se srečava, se ne zgodi nič. Vse je v redu, vse na njej ali njem nam je všeč. Iskrice pa ni. Umanjka natanko to, česar ne moremo opisati. Podobno je z intuicijo: intuicije ne moremo pojasniti z izkušnjami – je rezultat nečesa neubesedljivega. Ali zaupanje: ko začnemo secirati razloge, zakaj komu zaupamo, se nam bo zaupanje izmuznilo. Skratka, problem je, kot pravi Eva Illouz, da s tem preračunavanjem naša razmerja oropamo čustev in telesnosti.

Ne vem, kje je meja tega »podjetništva« samega sebe, če rečem s Foucaultom. Vrhunec, vsaj za zdaj, je mogoče to, na kar opozarja eva illouz: čustveni kapitalizem.

Seveda pa naraščanje terapevtskih praks v zadnjih letih kaže, da raste tudi tesnoba – objektivno.

Absolutno. Vsi ti govori o neskončnih možnostih, ki da jih imamo vsi, brez izjeme, hkrati vsaj pri srednjem in višjih slojih, ki dejansko imajo razmeroma široke možnosti, povzročijo tudi to, da se počutijo krive, ker jih niso izkoristili. Terapija je seveda udobna, vsaj na kratki rok pomaga. Je veliko udobnejša kot graditi socialno mrežo ali gibanje, kjer smo vsi drug od drugega odvisni. Je pa po drugi strani seveda res, da se na atomizacijo različno odzivamo. Prostovoljna podreditev individualizmu ni edini odgovor. Odgovor so tudi emancipacijska politična gibanja. Pa tudi podrejanje velikim vodjem.

V samem jedru psihičnega in individualnega je družbeno. Če tega drugega v nekem trenutku obravnavamo zgolj kot nasprotnika, razpadejo družbene vezi.

Zakaj pa je solidarnost boljša od individualnega pehanja za uspeh? Zakaj je družba samostojnih podjetnikov slabša od družbe solidarnosti? Imate kak znanstveni odgovor?

Znanstveni? Človeška bitja postanemo osebe. Torej v človeški družbi. Brez drugega ne obstajam. Ali če rečemo s Freudom, v duševnem življenju nam je drugi zgled, pomočnik ali nasprotnik. V samem jedru psihičnega in individualnega je družbeno. Če tega drugega v nekem trenutku obravnavamo zgolj kot nasprotnika, razpadejo družbene vezi. Smo potem sploh še ljudje? Današnji razvoj gre v različne smeri, ne vem, kam, upam samo, da bomo iznašli znosne poti sobivanja vseh z vsemi. Tej iluziji se nočem odpovedati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.