Marjan Horvat  |  foto: Mini teater / Mark Požlep

16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Dogodki

Pošastno maščevanje

Buljanov Tiest je zgoščena in osredotočena psihoanalitična interpretacija enega najkrvoločnejših dramskih besedil

Ključ za razumevanje Senekovega Tiesta v režiji Ivice Buljana v spremnem besedilu ponudi dramaturginja predstave dr. Svetlana Slapšak. Izvrstna poznavalka antične dramatike zapiše, da je bil filozof Seneka »brez dvoma predhodnik psihoanalize« in »mojster podrobnega opisovanja pošastnih posameznikov, in to predvsem njihovih dejanj in njihove neprizanesljive samoanalize«. Drugi ključ za razumevanje Senekove tragedije je njena umeščenost v dobo in okolje, v katerih je traged živel. Prepojena je z norostjo tedanjega cesarja Nerona. Ta veje iz replik protagonistov tragedije, bratov Tiesta in Atreja, ki se bojujeta za mikenski prestol.

Senekov Tiest sodi med najmračnejše in najkrvoločnejše tragedije. Predzgodba, nakazana je tudi v Buljanovi predstavi, pripoveduje o Tantalovih vnukih Atreju in Tiestu, ki sta se najprej dogovorila, da mikenski prestol zasede tisti, ki bo lastnik ovna z zlatim runom, a sta se kasneje sprla. Čeprav se je oven rodil v Atrejevi čredi, je prestol pripadel Tiestu, ker je Atrejeva žena, Tiestova ljubica, izdala moža in priskrbela runo njegovemu bratu. Atrej pobegne v izgnanstvo, kasneje pa se z Zevsovo pomočjo vrne in prevzame prestol. Nato Tiest za nekaj časa zapusti Mikene, ko pa se vrne – tu se začne Senekova tragedija –, ima Atrej že pripravljen načrt nepojmljivega maščevanja: na gostiji bo bratu ponudil meso in kri njegovih lastnih otrok.

Jera Ivanc, prevajalka Tiesta v slovenščino, piše, da so bile usode Tantalovih potomcev med grškimi in latinskimi tragiškimi pesniki izjemno priljubljene, največ dramskih obdelav pa je doživel bratski spor med Atrejem in Tiestom. O dogodkih, ki so pripeljali do razvpite gostije, so pisali tudi Sofoklej in Evripid in še cela plejada grških in latinskih dramatikov, ki so se z interpretacijami mita o Tiestu odzivali na politične in družbene razmere svojega časa. Seneka (ok. 1 pr. n. š.–65) je seveda poznal različne interpretacije grškega mita. Filozof, odvetnik in v času sprevrženega cesarja Nerona drugi najpomembnejši človek Rima, je napisal ducat filozofskih esejev, 124 pisem o moralnih vprašanjih, satiro in devet tragedij. Med njimi je Tiest, ki je kot prototip »tragedij maščevanj« vplival zlasti na evropske renesančne dramatike. Senekove tragedije so bile vplivne zaradi njegove filozofske razlage grških mitov, vendar je veljalo, da zaradi naturalističnega opisovanja zločinov, prizorov klanja, kanibalizma, še posebej pa zaradi negledališkosti dramskih predlog niso za uprizoritev. V zadnjem času pa je postalo moderno biti ZA (uprizoritve).

Kakšna je torej tragedija Tiest po dramaturški predlogi dr. Svetlane Slapšak in v režiji Ivice Buljana? Ustvarjalci predstave, ki se začne na Križevniški ulici, od koder igralci v kostumih gledalce popeljejo v prostore hiše ob Mini teatru, kjer poteka predzgodba, in nato v dvorano, v glavnem zvesto sledijo Senekovemu besedilu, črtani so le zborovski spevi. V prologu Milena Zupančič v vlogi Tantalove sence preroško napove krvave dogodke na mikenskem dvoru. Nato Atrej, ki ga je mefistovsko upodobil izvrstni Marko Mandić, dvorjanu pojasni svoj krvavi naklep. Sledi pogovor med Tiestom (Robert Waltl), ki se vrne iz izgnanstva, in njegovim sinom (Gregor Prah). Atrej Tiestu ponudi zavajajočo roko sprave.

Tragedija se stopnjuje do krvavega vrhunca. Benjamin Krnetić v vlogi krhkega in razgaljenega glasnika naturalistično, kot da bi gledal skozi oko filmske kamere, opiše Atrejev umor Tiestovih sinov. Sledi najdramatičnejši prizor. Atrej Tiestu, ki ima še vedno polna usta, pove, da je pravkar použil meso lastnih otrok, kar dr. Slapšakova psihoanalitično opiše kot »pošastno, incestuozno nosečnost, ki ima enake znake kot ženska nosečnost, le da so ti potencirani do pošastnih razsežnosti«.

Interpretacije Senekove krvoločne tragedije so različne. Seveda lahko v mračnem gaju, ki ga je v Buljanovi predstavi zasnoval scenograf Mark Požlep, arhetipsko brezčasnost Senekovih likov pa s kostumi poudarila Ana Savić Gecan, vidimo sliko laboratorijev »Hannibala Lectorja in podobne iz današnje pop kulture«. Toda dr. Slapšakova vendarle meni, da filozof Seneka subverzivno sanja, da lahko le »demokracija popravi samega človeka in tako prepreči pojav zločinov ter zagotovi rešitev in napredek človeštva«.

Očitno je, da je Buljan naklonjen psihoanalitičnemu branju Tiesta. V sicer komornem, a zato zgoščenem in osredotočenem Tiestu sledi svoji misli, da »svoboda pomeni tudi odkrivanje vzporednih svetov, saj tisto, kar vidimo na zunanjosti, na fasadi, pogosto ni tisto, kar se dogaja v notranjem svetu. Umetnost pa je namenjena temu, da nam s takšnimi primeri najrazkošnejših in najbolj nemogočih zgodb postavi povsem druga pravila.« 

Gledališka predstava: Tiest

Režija: Ivica Buljan

Kdo: Koprodukcija Mini teater, Novo kazalište Zagreb, Zadarsnova, Silba Enviroment Art

Kje: Mini teater, Ljubljana

Kdaj: 10. in 11. oktobra 2016

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.