Marcel Štefančič jr.

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Dekle na vlaku

The Girl on the Train, 2016, Tate Taylor 

Ni je več.

Če ste videli triler Ni je več, potem ste videli tudi Dekle z vlaka, le da je tu več žensk in več perspektiv, tako da je vse skupaj še bolj rašomonsko (s pridihom Hitchcockovega Dvoriščnega okna), poleg tega pa ženske, ki je ni več, tu res ni več. Rachel (Emily Blunt), obupana, depresivna, mučeniška, zapita ločenka, ki se ji rado stemni, z vlakom vsak dan potuje mimo hiše, v kateri je nekoč stanovala s Tomom (Justin Theroux), ki zdaj tam živi s svojo novo ženo, Anno (Rebecca Ferguson), toda njene oči in fantazije se še bolj lepijo na sosednjo hišo, v kateri živita Megan (Haley Bennett) in Scott (Luke Evans), ki se ji zdita idealen par, poln strasti, topline in popolne kemije, dokler fatalna Megan ne izgine, Rachel pa ne postane ženska, ki je videla preveč in premalo.

Dekle z vlaka, posneto po bestsellerju Paule Hawkins, ne pušča dvoma, da je dom le past, sreča le iluzija, seks le oblika kontrole, žensko telo le bojišče, zakon pa le vir frustracij (vse to pač idealno izgleda le z vlaka, na daleč), toda ironija – in pravi twist tega filma – je v tem, da v dom, zakon in srečo verjame le še feministka, Rachel, ki ve, da je pogoj za žensko opolnomočenje prav ženska, “sestrska” solidarnost, če naj uporabim izraz, ki pa tu za svoje dobro preveč zadiši po popkornu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.