Jure Trampuš

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Politika

Moralna zmaga

Po 25 letih se je končal pravni boj Emilije Mrlak, ki na slovenskih sodiščih že v izhodišču ni imela nikakršne možnosti za zmago

Emilija Mrlak, žena pokojnega Tonija Mrlaka

Emilija Mrlak, žena pokojnega Tonija Mrlaka
© Borut Krajnc

Pred dnevi je okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo Emilije Mrlak, žene pokojnega pilota Tonija Mrlaka, za uvedbo sodne preiskave zoper brigadirja Antona Krkoviča. Ta naj bi bil neposredno odgovoren za sestrelitev helikopterja, ki ga je med osamosvojitveno vojno pilotiral Mrlak; takrat je v goreči gazeli umrl še tehnik letalec Bojanče Sibinovski. Mrlak je bil sicer pilot v JLA, a se je vseskozi dogovarjal za prestop v teritorialno obrambo. Njegov helikopter ni bil oborožen, ko je padel, je bil natovorjen zgolj s kruhom … Zavrnitev sodne preiskave ni bila nobeno presenečenje, država Slovenija, njeni organi pregona, sodišča, policisti, tožilci so se vseskozi otepali iskanja resnice. Padec gazele so tožilci preiskovali že v devetdesetih letih, a so primer, ker naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je zares streljal in zakaj, pospravili v arhiv – elementi kaznivega dejanja sicer niso bili neposredno zanikani, toda primera niso nikoli zares preiskali.

Po dveh desetletjih čakanja, potem ko je Dragica Potočnjak o Toniju Mrlaku napisala knjigo, ki se bere kot obtožni predlog, vdovi ni preostalo drugega, kot da s pregonom poskusi sama. Nazadnje je bila neuspešna, tudi zaradi, kot pravi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, »sramotnega pravniškega slaloma z namenom izmikanja in sprenevedanja«, ki si ga je ves ta čas privoščila Slovenija.

Pravno-formalno je Krkovič nedolžen, nekatera kazniva dejanja so zastarala, o drugih sodišče ne dovoli preiskave. Država ni želela opraviti s svojo slabo vestjo. A Merlakova ni jezna, morda je razočarana, tudi zato, ker se ji v vsem tem času ni nihče zares opravičil. »Dosegla pa sem moralno zmago,« trdi, država je pokazala pravi obraz, tudi družba ga je, »a žal ne vidim več nobene možnosti, da bi lahko v Sloveniji še kaj dosegla«.

Vsaka družba se težko sooči s svojimi zločini. Dejstvo, da Slovenija pravno ni preiskala odgovornosti za zunajsodne poboje po drugi svetovni vojni, je eden od dokazov za takšno trditev. Popolnoma enako je s temno stranjo osamosvojitve. Nepotrebna smrt Mrlaka in Sibinovskega ni edini madež, napad teritorialcev na umikajoče se vozilo JLA v Škofijah je še en takšen primer, streljanje na helikopter z oznakami Rdečega križa prav tako. Da se o teh stvareh ni odkrito govorilo takoj po osamosvojitvi, je še razumljivo, da se od iskanja odgovornosti beži četrt stoletja kasneje, pa ne.

Vendar boj za resnico vdove padlega pilota ni bil zaman. Toliko let po vojni se je izkazalo, da so osamosvojitelji, posamezniki, ki so se hvalili s svojimi »junaškimi dejanji«, zgolj navadni ljudje. So dobri in slabi. Nič ni svetega v tem, da si se nekoč boril za Slovenijo. Lažni mit o brezmadežnih osamosvojiteljih se je začel podirati, a družba katarze vseeno še ni doživela.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.