Marcel Štefančič jr.

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

Prihod

Arrival, 2016, Denis Villeneuve 

Prvi kontakt.

Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva, avtorja tex-mex mojstrovine Sicario, izgleda kot izpolnjena obljublja. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno. Ko v dvanajstih državah tik nad tlemi obvisijo orjaška zunajzemeljska plovila, panika bušne v globalno krizo. Ker nekateri že napovedujejo ksenofobični “preventivni udarec” (pozabite, to ni Dan neodvisnosti, še manj Vojna svetov) in ker nihče ne ve, kaj hočejo alieni, ti mistični, lebdeči, heptapodni oni, ki – enkrat za spremembo – ne govorijo angleško, pošljejo na teren matematika (Jeremy Renner) in briljantno lingvistko (Amy Adams), ki naj bi dešifrirala zunajzemeljske komunikacije, toda jezik, ki je zunaj časa, ni zlahka prevedljiv v jezik, ki pozna toliko časov. Ali lahko jezik obstaja zunaj časa – ali lahko čas obstaja zunaj jezika? Kaj dela človeka – jezik ali čas? Kaj, če jezik, ki je zunaj časa, vidi prihodnost?

Kaj, če imajo ti alieni vso svojo prihodnost že za sabo? In kaj, če je zgodba, ki se ne pusti dešifrirati, le zgodba našega življenja, naših “neprebavljenih” preteklosti? Ne, nismo sami. In težko boste našli film, v katerem bi se oblasti tako trudile, da bi razumele “druge” in “drugačne”. Prihod je pravi dan neodvisnosti, Villeneuve pa zrel za nadaljevanje Scottovega Iztrebljevalca.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.