Marjan Horvat

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Kultura

(Ne)znani Valentin Vodnik

Rozin pogled na »preoblečenega menišiča«

Andrej Rozman - Roza kot Valentin Vodnik iz posmrtnega sveta in Alenka Tetičkovič kot samozaposlena novinarka Sanja Ažurov

Andrej Rozman - Roza kot Valentin Vodnik iz posmrtnega sveta in Alenka Tetičkovič kot samozaposlena novinarka Sanja Ažurov
© Nada Žgank

Tako kot v lanski predstavi ATL 220 o Antonu Tomažu Linhartu je tudi v predstavi o Valentinu Vodniku Ljubljanski vodnik našel Vodnika – obe je zasnoval književnik in gledališčnik Andrej Rozman – Roza – glavni junak slovenski jezik sam; točneje, če uporabimo Kantov razsvetljenski izraz, slovenski jezik v nedoletni fazi razvoja. Življenjski zgodbi protagonistov obeh predstav, slovenskih razsvetljencev Linharta in Vodnika, sta le kulisi za prikaz obdobja na prehodu iz 18. stoletja v 19. stoletje, da bi avtor spregovoril o slovenskem jeziku, ki se je po zgodovinski nujnosti ali po spletu naključij razvijal, kot se je.

Druga linija, ki Rozmana vznemirja pri (slovenskem) razsvetljenstvu, je suspenz njegovih teženj po snovanju pravične družbe v času romantike, saj so »Slovenci v poudarjanju narodnega, ki je samo po sebi fikcija, znoreli. Romantika je nekaj, česar bi se Slovenci morali čim bolj otresti,« pravi Rozman. Tisto, dodaja, kar je Vodnika »ločilo od romantičnega pogleda na svet, ki je po njegovi smrti leta 1819 zavladal v naših krajih, je bilo to, da ni pisal zaradi svojih duševnih bolečin, ampak je skušal s pesmimi razveseljevat in razsvetljevat ljudi«.

Rozmanova predstava Ljubljanski vodnik našel Vodnika je zato le na prvi pogled zgolj učni pripomoček za seznanjanje šolajoče se mladine s »prvim slovenskim pesnikom«. V resnici avtor v njej na zanj značilen humoren način razgrinja ključne dileme slovenskega razsvetljenstva in razvoja (sodobne) slovenske družbe. Poveden je že način, kako Valentina Vodnika obudi od mrtvih. Slovenski razsvetljenec se na začetku predstave pojavi kot ena izmed 57 oseb, ki so prišle iz zastrupljenega močvirja. »Ekološke begunce« nato nastanijo v zbirne centre, kjer Vodnika (igra ga Rozman) obišče samozaposlena novinarka spletnega portala Ljubljanski vodnik Sanja Ažurov (Alenka Tetičkovič).

Vodnik na novinarkina vprašanja odgovarja v slovenščini, kakršno so »na Krajnskem« govorili pred Kopitarjevo jezikovno revolucijo, z njo se je slovenščina začela približevati srbščini in hrvaščini. Novinarki v takšni slovenščini – kot svetovalka za Vodnikov jezik je pri predstavi sodelovala dr. Andreja Legan Ravnikar iz ZRC SAZU – pojasni, da ga je skoraj pobralo, ko je skušal Francozom dopovedati, da je »krajnski jezik« vredno zapisovati. »Ker oni so narpredi po vseh provincah ilirsko hravatščino imet hoteli. Skorej de spal nisem, de sim krajnske bukve inu pismenost za šole spisal, de sim jim na znanje dal, de je tudi naš jezik za očitno rabo usmerjen,« pojasnjuje novinarki Vodnik.

Rozman ceni Vodnika, ker si je upal, sprva kot urednik Velike pratike (1795–1797), nato Male pratike (1798– 1806), potem pa kot novinar in urednik Lublanskih novic (1797–1800), zapisovati slovenski jezik. »Njegovi prispevki so danes prosto dostopni na portalu NUK. Bral sem jih in spoznaval, da njegovo novinarstvo ni nekakšna otročarija, ampak izredno delo v izrednem jeziku. Pisati slovensko, razvijati slovenski posvetni jezik je bilo tedaj pogumno dejanje. Pogum ni bil potreben le za zoperstavljanje tedanji prevladi nemščine, temveč si se s pisanjem v slovenščini jezikovno izpostavil in tvegal zasmehovanje zaradi nerodne rabe, saj takrat še ni bilo ustaljenih pravil zapisovanja slovenskega jezika,« pravi Rozman. Vodnik je iskal besede med ljudmi, Jernej Kopitar, na Dunaju izobraženi jezikoslovec, pa v slovarjih, zlasti srbskih in hrvaških. Prevladal je Kopitarjev sistem. Po njem se je ravnal tudi Prešeren. »Če bereš Vodnika, spoznavaš, da so vse njegove stare, slovenske besede zamenjale hrvaške ustreznice. Tudi pisavo, gajico, ki je sicer nastala na Češkem, smo Slovenci prevzeli prek hrvaščine.«

Rozman v Vodniku predstavi kanonizirana dognanja o slovenskem razsvetljencu, jezikoslovcu, duhovniku, učitelju, novinarju in prvem slovenskem pesniku, avtorju zbirke Pesmi za pokušino. Hkrati predstavi tudi zanimive epizode in dogodke iz tistega časa, ki javnosti v glavnem niso znani. Izvemo, da je bil Vodnik v duhovnika posvečen na Krku, kjer je kasneje nekaj časa služboval tudi Anton Mahnič. Razgrne dileme o slovenstvu v Vodnikovem času, ko Štajerska še ni sodila k slovenskemu prostoru. Pove tudi, da se je oktobru v Vodnikovem času reklo kozoprsk, ker se v tem času koze »prskajo«, parijo. Postreže z zanimivim podatkom, da so hrvaški pesniki najstarejši slovanski pesniki. »Le Hrvati so imeli s Hanibalom Lucićem, Petrom Hektorovićem in Marinom Držićem pesnike že v renesansi. Drugi slovanski narodi, z Rusi vred, so vse do 19. stoletja poznali le epske pesnitve, še to v glavnem ponarejene.« Enourna predstava o Vodniku in njegovem času, ko je bila »Ljubljana še Lublana in ljubezen lubezen«, je na ogled v zanjo primerni Vodnikovi domačiji. Pet pesmi iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja (Sraka ino mlade, Plesar, Kos ino sušic, Ilirija oživljena in Dramilo) je posebej za to predstavo uglasbil Andrej Vrhovnik Smrekar.

Gledališka predstava: Ljubljanski vodnik našel Vodnika

Avtor: Andrej Rozman - Roza

Kje: Vodnikova domačija, Ljubljana

Kdaj: 25. in 26. novembra 2016

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.