Heni Erceg

Heni Erceg

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Hrvaška

Novembrske ide

Postaviti se po robu uradnemu slavljenju zločina pa pomeni izpostaviti se grožnjam in nasilju

Julian Borger, urednik londonskega časnika Guardian, je napisal knjigo Krvnikova sled, v kateri podrobno, na podlagi dokumentov haaškega sodišča in različnih obveščevalnih služb, vpletenih v vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, opisuje večletna prizadevanja, da bi izsledili vojne zločince na tem območju. Na seznamu mednarodnega sodišča v Haagu je bilo samo 160 ljudi, iskanje pa je trajalo več kot dve desetletji, vendar žal ni bilo ravno uspešno. Poleg zanimivih podrobnosti o sledenju morilcem Borger navaja tudi pomembna dejstva, s katerimi dokazuje politični oportunizem zahodnih sil med krvavim razpadom Jugoslavije, opisuje različne oblike dogovarjanja in korupcije, zaradi česar je tudi minilo toliko časa, preden so se zločinci znašli pred sodiščem, pa še to le nekateri. Ker podrobno opisuje vlogo srbskega in hrvaškega vodstva pri delitvi Bosne – navaja tudi, da je bila za hrvaškega predsednika Tuđmana že napisana obtožnica zaradi »povezovanja z namenom zločinskega delovanja« pri razkosavanju Bosne in etničnem čiščenju Hrvaške, a je umrl, še preden je bila vložena –, je jasno, da knjiga, ki je pomemben zgodovinski dokument, ni bila objavljena niti v Srbiji niti na Hrvaškem, ampak samo v Sarajevu.

Kajti na tem območju so medtem napisali drugačno zgodovino, utemeljeno na banalni nacionalistični laži, takšni, ki zločinca išče izključno v drugem narodu, drugi etnični skupini. Od tod patetična parada, bolj množična kot kadarkoli, s katero so Hrvati te dni počastili obletnico padca Vukovarja in na kateri je sodeloval presunjeni državni vrh, za proizvodnjo mita so brezvestno zlorabili otroke, manjkala pa ni niti obvezna homilija najvišjega predstavnika katoliške cerkve, tradicionalno podkrepljena z mržnjo do »sovražnika«, napadalca, drugega. Od tod tudi sočasna morbidna predstava v režiji Hrvaške demokratične skupnosti v BiH – proslava 25. obletnice nastanka Herceg-Bosne, zaradi katere so bila mesta okrašena z zastavami te paradržavne tvorbe, v Mostarju so pripravili velik ognjemet in položili vence za padle »heroje« v navzočnosti politikov iz sosednje Hrvaške.

Nesmiselnost lova na zločince in razsodb sodišč, nesrečna zgodovinska dejstva … vse to je bilo cinično prezrto na proslavi obletnice ustanovitve zločinske paradržave, ki je nastala 18. novembra 1991 in nehala obstajati z washingtonskim sporazumom leta 1994. Kljub temu je Herceg-Bosna obstajala dovolj dolgo, da je postala sopomenka za zločine nad Bošnjaki, za strahotna hercegovska taborišča Dretelj, Heliodrom …, skozi katera je šlo več kot 50 tisoč ljudi, sopomenka za množični izgon Bošnjakov iz Stoca, Čapljine, dela Mostarja … Za rušenje verskih in kulturnih objektov, med njimi tudi Starega mosta v Mostarju. Herceg-Bosna je odgovorna tudi za pokol v Ahmićih; tam so pobili več kot sto civilistov, žensk in otrok, zločin pa je ukazal Dario Kordić, obsojen v Haagu, ki ga danes v delu BiH in na Hrvaškem slavijo kot junaka.

V Haagu so sodili političnemu in vojaškemu vrhu Herceg-Bosne, šesterica vodij te paradržave je bila obsojena skupaj na 111 let zaporne kazni za zločine, ki jih je zagrešila, povezujoč se z namenom zločinskega delovanja, s katerim naj bi območje »očistili« Bošnjakov in nato del BiH priključili veliki Hrvaški. Vse na ukaz hrvaškega političnega in vojaškega vrha, tudi predsednika Franja Tuđmana. Brezštevilna pričevanja o zločinih in preganjanju so zapisana v razsodbi haaškega sodišča, pa vendar predsednik bosanske HDZ in tesni sodelavec hrvaške oblasti Dragan Čović pravi: »Ponosni smo na Herceg-Bosno!« Nekdanji politiki iz te zločinske paradržave odkrito zahtevajo spremembe ureditve BiH in trdijo, da je Herceg-Bosna »trajna zaveza in navdih za vse hrvaške politike«.

Ognjemet na Humu nad Mostarjem, zastave Herceg-Bosne in Hrvaške na mestnih ulicah, nevarne besede o spreminjanju ureditve BiH … niso nič drugega kot barbarsko slavljenje zločina ob prisrčni p od po r i no v eg a hrvaškega vodstva. Ne po naključju je hrvaški obrambni minist e r v t e m času obiskal Međugorje, spremljal pa ga je policijski kordon, saj je tožilstvo BiH proti njemu začelo preiskavo zaradi vojnih zločinov, zato pred kratkim ni hotel odpotovati v Sarajevo, se je pa, napenjajoč mišice, odklatil tja, kjer se počuti varnega, torej na območje nekdanje paradržave Herceg-Bosne. Kmalu bomo videli, koliko težav bo imel hrvaški premier, ker si je izbral takega obrambnega ministra, človeka, ki ne sme prosto prestopati državnih meja, za njegovega svetovalca pa imenoval generala Gotovino, nekdanjega haaškega zapornika, udeleženca vojaških spopadov v Bosni in dobrega poznavalca okoliščin in storilcev tamkajšnjih vojnih zločinov.

Tako se tu namesto Borgerjeve knjige bere zgodovina v revizionističnem ključu, sprevrženo pa se definira z normalnostjo »naših« zločinov. Prav zaradi tega je bila mogoča bučna proslava obletnice ustanovitve zločinske državne tvorbe Herceg-Bosne, katere ideja je med drugim vtkana v številne zakone. Postaviti se po robu uradnemu slavljenju zločina pa pomeni izpostaviti se grožnjam in nasilju; oboje je doživela glavna urednica portala Tačno.net Štefica Galić, ki je na mostarski policijski postaji prijavila nezakonito okrasitev ulic z zastavami Herceg-Bosne. »Sem Hrvatica, toda to ni moja zastava, ne želim gledati zastave, ki je simbol Herceg-Bosne,« je dejala Štefica Galić, ki je enkrat že preživela pravo kalvarijo, ker je njena družina Bošnjake reševala pred nasiljem »države« Herceg-Bosne. Toda to je žalosten in brezupen upor na območju, ukrojenem po meri surovega in grobega nacionalizma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.