Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

Anja Golob, pesnica

Dobitnica dveh Jenkovih nagrad za poezijo

Pesnjenje zanjo že dolgo ni le prostočasna dejavnost. Dela se loteva brezkompromisno. Zares. Ne išče bližnjic v ustvarjanju. Veliko bere, da bi globlje razumela poezijo. Na živce ji gredo pesniki, ki se lotevajo pesnjenja s figo v žepu in pišejo iz drugih vzgibov, ne zaradi poezije same.

Zaveda se, kot pravi v pesmi Hobi, da je treba »… gledati stvarem strmo / v oči pravzaprav / predvsem ko bodejo / zahteva pač pogum skrb / prav nič naključen / smisel za humor / zagamano zagnanost skratka boj / kdor ga ne zmore / naj ne lazi za poezijo / ne bo mu dala / niti pomotoma / morda je sicer kurba / ni pa neumna (kot politika) / ni ho ho hobi …« Napor, ki ga vlaga v pesnjenje, prepoznavajo bralci in literarna stroka. Za Veso v vzgibi, svojo drugo pesniško zbirko, je leta 2014 prejela Jenkovo nagrado. Z njo so nagradili tudi letošnjo zbirko Didaskalije k dihanju. »Vrtoglavo talentirana pesnica«, kakor so jo označili v švicarskem časniku Neue Zürcher Zeitung, je mnoge, ki sicer ne berejo poezije, spodbudila k branju pesmi. Vesa v vzgibi je razprodana, letos je sama poskrbela za ponatis. 400 izvodov Didaskalij, ki jih je septembra izdala v samozaložbi, je že skoraj pošlo. Morda je njena poezija privlačna zato, ker je iznašla pristop za njeno približevanje sodobnemu bralcu. V nekaterih pesmih, ne vseh, je namreč njen jezik, v primerjavi s hermetičnostjo in samozadostnostjo večine današnje poezije, »prizemljen« in dostopen. S prefinjenim občutkom za ritem jezika, z neobičajnimi, a prepričljivimi prispodobami in včasih spretnim preobratom na koncu pesmi zna popeljati bralca v svet poezije, vendar ne na račun zmanjševanja kakovosti ali izpovednosti.

Njene pesmi so po formi in tematiki zelo različne, čeprav se zbirke navezujejo druga na drugo. Pesem V molčeča srca rož zapisujem se je rodila iz stavka, ki jo je vznemirjal že dalj časa. V njeni poeziji najdemo tudi podobe iz znanosti, iz popularne kulture in iz sveta visoke književnosti, da bi z njimi avtorica spregovorila o človeški naravi. Prepričana je, da »se je poezija zmožna zoperstaviti kapitalistični logiki današnjega sveta. Mi je pa zelo žal, da več ljudi tega ne uvidi.« Poezija namreč ustavlja čas. Poziva tudi k premisleku o današnji družbi in vlogi posameznika v njej. Avtorica v svoji poeziji vidi močne vzgibe iz istega gnezda, iz katerega nastajajo tudi njeni bolj aktivistični teksti, v katerih opozarja na družbene probleme. Po njenem se boj za človekove pravice ne sme nikoli ustaviti, saj so danes, v času konservativne revolucije, na udaru celo pravice, ki so že bile izborjene.

Odraščala je na Prevaljah na Koroškem. Mama je veliko brala, babica ji je pripovedovala pravljice. Obiskovala je gimnazijo na Ravnah. Pesniti je začela v zadnjem letniku gimnazije, vendar pesmi ni poslala v objavo. »Sem zoprno introvertiran človek. Strašno mi je nerodno. In tisto, tisto je bilo zares slabo.« Pisala je tudi v času študija primerjalne književnosti in filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, prvo zbirko pesmi pa je objavila kot novinarka Večera. Za ta časnik je pisala gledališke kritike. Dramaturška logika je prepoznavna v nekaterih njenih pesmih, zlasti v zbirki Didaskalije. Pisanje kritike jo je tudi utrdilo. Kar je bilo dobro za njeno pesnjenje, saj se »zavedaš, da jih ne piše bog, ampak človek z morda drugačnimi preferencami«, pravi pesnica. Pogreša argumentirano kritiko. Pesmi za novo zbirko bo zasnovala na spoznanjih, do katerih se je dokopala v Didaskalijah. »Z njo so se mi odpri nekakšni kraterji, torišča boja v razvoju moje poetike.« Pesnica si v zadnjih letih utira pot tudi na tuja tržišča. Pri nemški založbi Hochroth, znani po butičnih izdajah pesniških zbirk, je lani izšel izbor njenih pesmi, prevedenih v nemščino. Pesmi »imajo neko grobo eleganco, z jasnim, močnim jezikom, ki se ne brani novih stvaritev, vendar pa tega nikoli ne počne namerno ali zmedeno. Golobova najde neverjetne prispodobe, s katerimi spoznava srečo, ki nikoli ne traja dolgo,« so zapisali v neki kritiki. V letošnjem letu je bila na predlog selektorjev knjižnih festivalov iz tujine izbrana za predstavnico Slovenije med »desetimi novimi glasovi Evrope« (Ten New Voices of Europe), ki ga prvič organizira valižanska organizacija Literature Across Frontiers.

Ta čas je polno zaposlena s promocijo najnovejše zbirke. Angažirana pa je tudi v založbi VigeVageKnjige, ki jo je soustanovila v letu 2013. Založba je specializirana za izdajanje slovenskih prevodov kakovostnih risoromanov, torej grafičnih romanov. Decembra se odpravlja na rezidenco LCB v Berlin, kjer bo nadaljevala s pisanjem svojega prvega romana. Slogovno ga je napovedovala že v nekaterih bolj proznih pesmih. Njegove vsebine še noče razkriti. »Malo sem vraževerna. Lahko se kaj zalomi, če bom o njem preveč govorila. Zdaj ga je treba predvsem napisati.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.