Goran Kompoš  |  foto: Matej Povše

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Dogodki

Ko zagodeš na golo telo

Ali je glasba za gledališke predstave lahko presežek tudi zunaj gledališkega konteksta? Vsekakor. Sploh če se je loti Drago Ivanuša.

Drago Ivanuša, Lola Mlačnik in Anja Novak pri metaforičnem iskanju »notranjega glasu«.

Drago Ivanuša, Lola Mlačnik in Anja Novak pri metaforičnem iskanju »notranjega glasu«.

Glasba je že od vsega začetka sestavni del in pogosto tudi eden ključnih elementov gledaliških predstav. Tega se zelo dobro zavedajo številni slovenski gledališki režiserji, ki si v predstavah radi izmišljajo inovativne in drzne načine rabe glasbe. Je pa hkrati res, da je ta nemalokrat lahko tudi preslišana, neopažena, samoumnevna zvočna kulisa. Zato ne preseneča, da se njenega potenciala včasih zavemo šele takrat, ko jo slišimo v samostojnem kontekstu.

Lepo priložnost za to ponuja koncertni cikel Drama Akustika v našem največjem gledališču, ljubljanski Drami.

Ta je minulo nedeljo gostila enega naših najdejavnejših in cenjenih ustvarjalcev gledališke in filmske glasbe Draga Ivanušo, ki je ob tej priložnosti predstavil tri kontraste svojih različnih pristopov h glasbenemu ustvarjanju.

V prvem, songovskem delu koncerta so priložnost dobile pesmi, ki jih je priredil in zanje napisal glasbo za gledališke uprizoritve. Sedel je za klavir, vokalno izvedbo pa zaupal igralcem Anji Novak, Urošu Fürstu, Saši Tabakoviću, Viktoriji Bencik Emeršič, Igorju Samoboru in Pii Zemljič. Čeprav so se v pevskih vlogah znašli suvereno, bi večina verjetno težko očarala komisije raznih X Factorjev, a (morebitni) primanjkljaj glasovnih sposobnosti so vsi mojstrsko zakrinkali s sugestivnimi in ekspresivnimi (šansonjerskimi) interpretacijami, ki Brechtovim, Prešernovim in Kocbekovim besedam pravzaprav dajejo tisto pravo vrednost. Tudi brez Ivanušovega matičnega inštrumenta, harmonike, ni šlo. Najprej smo ga slišali v izvrstnem harmonikarskem duetu z Aldom Kumarjem, potem pa oba še v igrivem triu z vsestransko Anjo Novak.

Glasbeni gurmani pa smo na svoj račun prišli v drugem delu koncerta, v katerem je Ivanuša, tudi z igro po notranjosti klavirja, s sošpilavci premierno izvedel suito Dviganje glasu. Da sodi v vrh raziskujočih kontrabasistov, je s solom (in elektronsko teksturo), v katerem je več igral po ohišju kot strunah svojega inštrumenta, ponovno dokazal Tomaž Grom. V sorodni, minimalistično odmerjeni maniri je očarala tolkalistka Lola Mlačnik, najprej z igro na marimbo in nato še na telo gole Anje Novak, ki se je z gibom, vokalno akrobatiko in (telesno) akustiko preobrazilo v zvočilo/inštrument ter osrednji motiv Ivanušove kompozicije.

Ja, ta del performansa bi lahko interpretirali tudi kot metaforično iskanje »notranjega glasu«. Je pa dihanje, hropenje in ječanje Novakove ponudilo tudi presunljivo glasbeno izkušnjo, še toliko bolj ob pretanjenem posluhu in subtilnem zvočenju preostale trojice ter ne nazadnje izjemni akustiki prostora.

Vprašanje, ali glasba, napisana za gledališko predstavo, lahko presežek ponudi tudi ločeno, v samostojni obliki, se je po koncertu v najboljšem primeru zdelo retorično. Ne le, da lahko – v številnih vidikih zlahka tudi preseže koncert bolj standardne, denimo pop ali pa (sodobne) klasične glasbe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.