Heni Erceg

Heni Erceg

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Hrvaška

Poražene sile

Samo v popolnoma neobvladljivi državi, kjer se je sovraštvo spet legitimiralo kot sredstvo za obračun z drugače mislečimi in etničnimi manjšinami, je mogoče, da ministrstvo za branitelje hujska k pregonu znanega igralca.

Kaj neki moraš imeti v glavi, da se odločiš zavihati rokave, vzeti kos kakovostnega marmorja, nanj vklesati ustaški pozdrav Za dom spremni in nato ploščo z napisom postaviti v Jasenovcu, na mestu, kjer je bilo nekoč koncentracijsko taborišče, v katerem so ustaši prav pod tem geslom pobili več kot 80 tisoč ljudi? Resda pripadniki ustaške stranke, ki sestavlja radikalno desno krilo HDZ, ne slovijo ravno po bistrosti, so pa kot hijene zavohali, da svoj kretenski fašizem lahko praktično udejanjijo kot obliko trajne ideologije državnega vrha. Zakaj bi se odrekli poniževanju jasenovških žrtev, pljuvanju po spominu in vrednotah civiliziranih družb, če pa se hrvaška prva dama v Kanadi vsa navdušena pusti fotografirati z ustaško zastavo v družbi tamkajšnjih NDH-nostalgikov? Zato se je tisto, kar je v Hrvaški že postalo pravilo družbenega vedenja – splošno razširjena raba fašističnih znamenj – zdaj razkrilo v neizmernem cinizmu, da so prav Jasenovac, in to celo stavbo tamkajšnjega otroškega vrtca, izbrali za postavitev te v kamen vklesane promocije krvavega režima.

Seveda je pozdravni nagovor pred geslom Za dom spremni pripravila predsednica občine Jasenovac, sicer članica vladajoče stranke HDZ, se je pa ustaška sodrga obregnila tudi ob Kamniti cvet Bogdana Bogdanovića, spomenik žrtvam ustaškega nasilja, z besedami, da je »dal zločinec Tito v Jasenovcu postaviti gromozanski spomenik, mi pa smo 21 let po domovinski vojni sposobni postaviti samo spominsko ploščo v čast našim borcem«. Sledil je sklep, da je »prišel čas, da branitelji dobijo državo, za kakršno so se borili, namesto da živijo v državi, kakršne si niso nikdar želeli«.

Kaj potemtakem storiti s tistimi, ki si res »niso nikdar želeli« takšne države? S tistimi, ki se jim zdi molk državnih institucij o ustaških zločinih v Jasenovcu zastrašujoč, prav tako kot premierovo blebetanje, da se bo »načrtno boril proti rabi znamenj vseh totalitarizmov«? Kaj storiti s tistimi, ki si resnično ne želijo Hrvaške, v kateri se po kostnicah v Jasenovcu pasejo ovce, po grobovih ljudi, pobitih na tem strašnem kraju, pa raste zelje? Ali s tistimi, ki bi želeli, da se raba ustaških simbolov kaznuje in da se predsednica države ne slika z zastavo nekdanje nacistične Hrvaške? Če bi vprašali »domoljubno« Hrvaško, bi z lahkoto našla rešitev, ve se tudi, kakšno, o tem pričajo besedila, ki jih objavljajo različni portali, TV-postaje in časopisi, to so pamfleti, polni sovraštva, tiralice za »domačimi izdajalci«, novinarji, umetniki …

Ni primernega uradnega odziva na množične izlive sovraštva, zahteve po pregonu tiste trapaste manjšine, ki si nikakor ne želi takšne države, a iz nje vendarle noče oditi, vrag pa je, če vlogo preganjalca prevzame oblastna ustanova, če recimo ministrstvo za branitelje bere levite igralcu Radetu Šerbedžiji in izda opozorilo, izhajajoče iz fabriciranih »protihrvaških« izjav tega znanega igralca. Ta zdaj zaman dokazuje, da ni nikoli rekel, kar naj bi bil rekel, zaman, ker se je desničarska medijska mašinerija že zganila, ko je znana književnica zaklicala: »Moramo res trpeti klevete Mire Furlan in Radeta Šerbedžije, ki sta z odhodom iz Hrvaške v mamico Srbijo umetniško legitimirala Miloševićev vojaški napad?« Ta poziv k linču, ki temelji na splošno znani laži, je književnica izrekla v imenu velike nacionalistične laži in s to zavestno kleveto zahteva, da nehamo trpeti kakršnokoli navzočnost teh dveh umetnikov v lastni državi. In če ju nočemo več trpeti, kaj nam preostane? Odgovor je žalostno preprost, prav nacionalistično banalen: že drugič ju moramo izgnati. Po možnosti za vedno.

Samo v popolnoma neobvladljivi državi, kjer se je sovraštvo spet legitimiralo kot sredstvo za obračun z drugače mislečimi in etničnimi manjšinami, je mogoče, da ministrstvo za branitelje hujska k pregonu znanega igralca, in samo v takšni državi lahko deluje pravosodje, ki po dveh desetletjih na zgolj leto zapora obsodi dvojico, ki je še leta 1998 na pravoslavni božič s koli tako pretepla Jovana Borovića, da je umrl. Samo zato, ker je storilca motil. Ker je bil Srb. Potem pa je te dni eden od članov prav te stranke, ki je Jasenovac onesnažila s svojim v kamen vklesanim ustaštvom, prišel v zagrebško stanovanje 85-letnega gospoda Burića in ga ustrelil s pištolo. Ker je bil mož, tako je storilec povedal preiskovalcem, »stari komunajzer«, ki je »gledal partizanske filme«, poleg tega pa je »bil Črnogorec«.

Tako se Hrvaška »čisti« s sovraštvom in skrajnostmi, tiralicami za pripadniki srbske manjšine, za novinarji, »notranjim sovražnikom« … Kar temelji na močni institucionalno-medijski infrastrukturi ali na besedah obrambnega ministra, generala, ki je osumljen vojnega zločina v Bosni, da »si poražene sile bolj kot kadarkoli želijo oslabiti Hrvaško«. Kaj pri takšnem militantno-literarnem paru: »Res moramo trpeti … poražene sile,« preostane vedno čuječemu domoljubnemu krdelu? Kaj drugega, kot da preide od besed k dejanjem. A vendarle pri tem ne bi smelo pozabiti pretresljivih besed iz odprtega pisma, ki ga je ugledna Judinja Julija Koš, sodelavka Yad Vashema, naslovila na hrvaški državni vrh: »Vedite, tokrat ne bomo brez odpora vstopali v vlake, ki naj bi nas odpeljali na ‘prometno ugoden položaj’, da bi se nas ljubitelji krvi in zemlje znebili.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.