MLADINA Trgovina

Deja Crnović  |  foto: Uroš Abram

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Portret

Maša Derganc, igralka

... ki so ji lanski dosežki prinesli Severjevo nagrado

Je lanska Severjeva nagrajenka, prejemnica nagrade, ki jo vsako leto podelijo za najboljše dosežke na slovenskih poklicnih odrih. Nagrado je prejela za vloge v predstavah Evropa, Tarzan in Zaljubljenca, komisija pa je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je igralka v zadnjem letu v SNG Drama Ljubljana »odigrala tri izrazite vloge, ki odražajo njeno igralsko zrelost in vrhunsko umetniško kondicijo kot tudi položaj ženske, vpete v turbulentne družbene razmere in zapletena intimna razmerja«.

Čeprav je bila nagrajena za vloge v komedijah, leta 2014 je dobila tudi nagrado za žlahtno komedijantko za vlogo Dame v Misteriju Bufo, sama pravi, da ima pred vlogami v komediji še vedno ogromno tremo. »Sama o sebi absolutno ne razmišljam kot o nekom, ki bi na odru znal izvajati štose, je pa res, da me pogosto zasedajo v takšne vloge«, opaža in dodaja, da se vlog v komedijah loteva na resen način. »Vedno si moram natančno zgraditi lik, preden lahko razmišljam o ‘fintah’. Najprej moram sama razumeti, kaj je moja vloga, kaj sporoča, šele nato lahko nanjo lepim komičnost. Absolutno ne obratno. Zato tudi nisem nikoli razočarana, če se ljudje ob komedijah, v katerih igram, ne smejijo.«

Maša Derganc meni, da se je kdaj, ko si na odru, treba odreči temu, da si velik in močan. Na ta način lik lahko občinstvo bolj gane. »Pri komediji se mi zdi pomembno, da je lik na nekem področju žrtev, da se nekje zlomi, da ni popolna ženska, da ima tako kot moj lik v predstavi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili samo veliko zadnjico, ne pa tudi oprsja, ali pa lik Dame v Misteriju Bufo, ki sem ga igrala z zlomljeno nogo. Popolnost lika je bila s to polomljeno nogo nekje prizadeta in zaradi tega sem morala zanjo iskati druga izrazna sredstva.« Zaradi tega se je pozneje šalila, da si bo za vsako vlogo kaj zlomila.

Čeprav tega seveda ne počne, pa vedno išče, kje njen lik boli, kje je njena nepravilnost in tako tudi ranljivost. Iz tega včasih pride tudi grotesknost, ki jo že od nekdaj privlači. »Še pred teatrom je bila moja velika ljubezen cirkus,« pravi, zato se je razveselila vloge v Demokratičnem cirkusu Sakešvili, pri katerem je imela možnost preseči »brezveznjakarsko vsakdanjost«. »Groteska in klovni so me privlačili, ker sem v tem videla žalost, in morda je to tisto, kar me v komediji zares zanima. Da komedija ni samo nekaj smešnega, ampak da deluje na amplitudi od žalosti do huronskega smeha.«

Njeni liki presegajo komične klišeje, ki se praviloma lepijo na ženske like. Pri liku v Sakešviliju ji je všeč, da se zanj dolgo časa predvideva, da je neumen in naveličan, a pride do zasuka, ko se izkaže, da tudi ta ženska le igra vlogo ženske v družbi moških, saj le tako lahko preživi oziroma ohrani svojo individualnost. »Ženske si v današnjem svetu pogosto nadenemo masko simpatičnosti, prisrčnosti, da nismo prenevarne. To so lastnosti, s katerimi lažje preživiš v tem svetu, je pa zagotovo dobro zadržati vsaj notranji monolog s sabo, kar je pomembno tudi na odru. Če se želim nekomu v dvorani usesti v srce, da me lahko razume v bolečini ali v veselju, mi ni treba biti samo priljudna, ljubka, lahko pokažem tudi svoje negativne strasti. Kombinacija obojega da liku večplastnost, hkrati pa je oder prostor, kjer si lahko privoščimo takšne ekscese.«

Zase pravi, da je bila rojena pod srečno zvezdo. Svojo odrsko kariero je sicer začela kot baletka, prve igralske izkušnje pa je dobila v ljubljanskem Pionirskem domu. Sprejeta je bila na AGRFT, čeprav je šla za vsak primer delat še sprejemne izpite za novinarstvo, takoj po akademiji so jo zaposlili v SNG Drama Ljubljana. Vmes je nastopila v številnih serijah, tudi humorističnih, na primer v Naši mali kliniki in Vrtičkarjih, in filmih, a kot pravi sama, se ji zdi, da njen čas šele prihaja. »Šele zadnji dve leti, ko sem končno začela poslušati samo sebe, pridobila tudi določeno samozavest, imam občutek, da na odru lahko od sebe dam nekaj edinstvenega. Na neki točki me svet ni več navdihoval in osrečeval in takrat je prišlo pri meni do obrata. Odločila sem se, da je morda čas, da sem jaz samo jaz. In da ni treba vedno ugajati drugim.«

Vlog se je začela lotevati brez vnaprej določenih ambicij, vsakič si je dopustila možnost, da ji lahko tudi spodleti. »Ko veš, kam moraš priti, izgubiš vso ustvarjalnost. Če imaš cilj, je z vlogo konec, saj boš hotel priti samo do cilja, ne boš pa na poti prišel do nobenih novih spoznanj ali ustvarjalnih zasukov.«

Tudi sicer meni, da je naporno živeti z etiketami drugih. »Dolgo me je mučila etiketa, da sem pridna in sončna, to me je sčasoma začelo izčrpavati. Kar ostane za nami, so vsi naši pogovori, energija, s čimer lahko svetu, ki je trenutno po mojem mnenju izredno mračen, neprijazen in neoptimističen, prispevam nekaj svetlega. Ne smem pa pozabiti nase. Tudi sama imam kdaj lahko popolno meglo, zato se takrat pustim posončiti nekomu drugemu.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.