Matej Bogataj

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Knjiga

Tatjana Tolstoj: Mjausk

Prevod in spremna beseda Urša Zabukovec. DSP, Forum slovanskih kultur (Sto slovanskih romanov), Ljubljana 2016. 334 str., 23 €

+ + + +

Miši pri srcu in zvezdnato nebo

Roman Mjausk je iz dveh kosov, čeprav nista ločena po delih. Najprej beremo pripoved repatega Benedikta o Eksploziji, ki se je spominjajo in o kateri pripovedujejo Nekdanji, ki so se takrat nehali starati in so skoraj nesmrtni, pa o tem, kakšne Posledice še vedno pušča, predvsem na izrodkih, ki jih uporabljajo za vprežno živino. Čeprav imajo prav ti od vseh največ humorja in tudi zdrave pameti, na kateri se pase roman. Vendar nas že takoj presvetli, kot v Planetu opic, da tista stara in razmeroma visoko razvita civilizacija, ki jo poznajo, ni krajevno, ampak le časovno oddaljena. Močvirja in polja z repo in koče, kjer v podpodju lovijo miši (to je glavna gospodarska panoga in miši skoraj denar), vas s centralno zgradbo, v kateri prepisujejo stare knjige in jih prodajajo za miši, skrivnostna in nevarna prostranstva s Čečeni in vsakršnimi zahrbtnimi stvori, kakršen je mjausk, ki ti s krempeljcem žilo otipa, da nisi več za nikamor – vse to se je nekoč imenovalo Moskva.

Benediktu ne gre slabo, saj se bogato poroči. Tam pa je ob rabelaisovskih požrtijah kot Šakjamuni; nekaj mu manjka. Knjige. Lačen je smisla, bolj ko je veseljakov vamp poln. Potem se vse skupaj zvrne v ubujevščino, patafiziko. S tastom naredita državni udar, pri katerem z nekakšnimi burklami lovita pedenjmožica, prejšnjega suverena, in nato se mučita z Ukazi, ki naj spravijo družbo v red. Vse skupaj je karikatura prevzema oblasti, eden je bolj štorast od drugih, iz čarobnega sveta miši in mutantov in letečih zajcev in ljudskega veseljačenja in prostaštva se preselimo v satiro, ta pa se odsuka v grotesko.

Tatjana Tolstoj

Tatjana Tolstoj
© arhiv založbe

Tolstojeva roman uredi po azbuki, posamezna poglavja so naslovljena z zaporedjem črk cirilične »abecede«. Črke so skrivnostne in mistične nosilke smisla in hkrati tudi skoraj piktogrami stvari in situacij, dilema med kulturo in naturo je z vero v črko postavljena v prihodnost. Zato tudi Benedikt po nasvetu izrezlja Puškina in je roman prestreljen z njegovo poezijo. V prvem delu je avtorica precej jezikovno inventivna, vsaj v slovenskem prevodu, izmisli si poimenovanja novega sveta in njegovih zarobljenih prebivalcev. Tako je vse polno vraževerja in patiniran, postaran jezik, z glagoli na koncu postavljenimi, da nam na arhaično potegne.

Škoda, da roman ne izvleče več iz prepoznanja, da je mjausk, ta najstrašnejša zverina iz skrivnostne teme, pravzaprav Benediktova projekcija, njegova senčna stran in podoba. Tudi konec je neozemljeno odsukan, tako da da več misliti, kot bi ponujal bralskega zabušavanja in ugodja. Prvi del romana dobro izpiše arhaičen in z mitskim in pomeni napolnjen svet prihodnjih pokatastrofičnih primitivcev, burleska okoli oblasti pa nekako obvisi in ji konec prav nič ne pomaga k sestopu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.