Klemen Košak  |  foto: Borut Krajnc

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Politika

Do Boga prijazna Slovenija

Aleš Primc je v Škofji Loki ustanovil stranko

Gibanje ob prepevanju svoje himne Povejmo naglas! (naglas pišejo skupaj - op.ur.

Gibanje ob prepevanju svoje himne Povejmo naglas! (naglas pišejo skupaj - op.ur.)

V soboto, ki je bila prvič pomladna po datumu, takšna pa je bila tudi po vremenu, je Aleš Primc v Škofji Loki ustanavljal stranko. Bil je nasmejan kot vedno in prav z ničimer ni kazal, da je z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem že nekaj časa »v boju za priznanje očetovstva«, kot je pred dvema tednoma poročal njegov spletni medij 24kul.si.

Boj se bije prek pogodbe o povračilu stroškov za prevoz Primčevega sina s posebnimi potrebami v šolo in iz nje. Primca je zmotilo, da je občina na koncu pogodbe napisala, naj jo podpiše »starš, Aleš Primc«. Pogodbo je podpisal, prečrtal besedo ’starš’, na roko napisal ’oče’ in poslal občini.

Janja Ramšak, vodja njenega odseka za izobraževanje, mu je odgovorila, da je v besedilu mogoče spreminjati le osebne podatke, in ga prosila, naj pogodbo podpiše še enkrat, ne da bi jo popravljal tako kot prvič. To je Primca razjezilo.

»Edninska oblika ’starš’ ni enakovredna pomenska zamenjava za besedo ’oče’,« je zapisal. »V kolikor me boste še naprej posiljevali z besedo ’starš’ in mi zaradi tega, ker take pogodbe ne bom podpisal, odtegnili pravico do nadomestila za prevoz mojega otroka s posebnimi potrebami, boste s tem kršili ustavo in zakon.«

Na odseku za izobraževanje se ne spomnijo, da bi se kdaj srečali s podobnim primerom. Pravijo, da pišejo ’starš’, ker bi jim vzelo veliko časa, če bi v vsakem primeru preverjali, ali pogodbo podpisujejo z materjo, očetom, posvojiteljem, rejnikom, očimom … Izbira besede »v nobenem primeru ne vpliva na pomen ali veljavnost zapisanih pogodbenih določil … Ali bo gospod Primc podpisal tipsko pogodbo, pa prepuščamo njemu.«

Vtis, da gre za merjenje moči, bi bil napačen, je prejšnji teden pojasnil Franci Donko, eden zvestejših Primčevih sodelavcev.

»Zadeva ni nedolžna in ne gre za kakšen birokratski spor, ampak za Jankovićevo odkrito podpiranje homoseksualne ideologije spola.«

Donko je zatrdil, da se je to pokazalo že decembra 2015, »v času družinskega referenduma o posvojitvah otrok, ki so ga zahtevali bogati homoseksualci in lezbijke«. Janković ne spoštuje referendumskega rezultata in »še vedno vztraja pri nasilnem spreminjanju slovenske družine«, je razložil Donko.

Lepota in blagoslov naroda

Aleš Primc, ki zna kot izkušen javni uslužbenec v Agenciji za kmetijske trge kompenzirati ure tako, da ima čas za zagrizne borbe proti vsemu, kar moti rimskokatoliško cerkev, je v soboto dobil svojo stranko. Na koncu ustanovnega kongresa Glasu za otroke in družino (GOD) je bil za predsednika izvoljen soglasno, brez glasu proti ali neveljavne glasovnice.

»Borimo se za velike ideale, najprej z iniciativo, nato z gibanjem in danes tudi s stranko, ki želi dati lepoto in blagoslov našemu narodu in si bo prizadevala za blagor naših otrok in družin,« je kongres začel župnik dr. Alojz Snoj v cerkvi sv. Jurija v Škofji Loki. »Skupaj smo za to, da prosimo za blagoslov projektu, ki je morda danes videti kot utopija, a upamo, da bo kmalu velika resničnost.«

Snoj je povedal, da je družina, kakršno si je zamislil Bog, danes potopljena v blato zaradi nezdravih naukov, razpada tradicionalnih vrednot, teoretičnega in praktičnega materializma, uživaške miselnosti, ki jo podpira potrošništvo, ter teorije spola. Njega in druge bolijo zakonodaje mnogih držav, tudi Slovenije, ki slabijo trdnost družine, je dejal in spet našteval: olajšave za ločitev, široka možnost za splav, evtanazija, kontracepcijska sredstva, sterilizacija, nezadostna pomoč družinam z več otroki.

Obžalujejo, da od komunistične partije ni bilo stranke, ki bi rekla, da so otroci naše največje bogastvo. Rodnost bi dvignili na raven afriških držav. Starši bi imeli višje plače in več volilnih glasov.

»Med mladino je prodrla miselnost, da je zakon nekaj preživelega in da ima smisel le svobodno sožitje moškega in ženske,« je pridigal, »in, ne nazadnje, žena, ko išče svojo novo istovetnost, ki je bila v zgodovini prepogosto zapostavljena, danes žal pogosto podcenjuje svojo vlogo žene in matere.«

Po maši se je kongres iz cerkve prestavil v župnijsko telovadnico, kjer so najprej Angelci Likovič podelili priznanje bela vrtnica. Prislužila si jo je s »pogumnim in srčnim prizadevanjem za pravice nerojenih otrok«. Angelca Likovič je lani na javni televiziji in radiu pojasnjevala, da ženske morajo rojevati, tudi če so oplojene med posilstvom, ker so potem srečne in ker tako skrbijo za slovenski narod. Za iste izjave ji je pred tremi tedni kolektiv Rdeča zora podelil nagrado bodeča neža za najbolj seksistično izjavo v lanskem letu.

Nato so ustanovni člani sprejeli program in statut, ki naj bi temeljila na desetih božjih zapovedih in želji, da bi bila Slovenija in svet prijaznejša za Boga, življenje, otroke, mlade, družine in stare starše. Iz programa izhaja, da bo stranka skrbela za »slovenski narod«, predvsem pa za slovenske družine. Že v drugi točki piše, da »obstajata ženski in moški spol, mama in oče sta naravni prostor rojstva otroka«. V tretji je napovedan boj za odpravo pravice do splava ter proti uveljaviti pravice do evtanazije.

Otroški motor gospodarstva

Stranka GOD volivkam in volivcem ponuja spremembo na bolje. Njena zgodba o tem, zakaj je zdaj slabo, je zgodba o oblasti, ki je odtujena od ljudi.

Aleš Primc je zahvalni govor po izvolitvi začel z ugotovitvijo, da so Evropska unija in njene članice »plen brezvestnih elit, ki mislijo, da je sistem vzpostavljen za to, da ga čim bolj izkoriščajo«. Slovenske elite so po njegovem natančno toliko bolj izkoriščevalske in plenilske od elit drugih držav, kolikor so v Sloveniji nižje plače in pokojnine.

Njegova rešitev za izhod iz začaranega kroga naših socialnih in razvojnih težav je samo ena: več otrok. »Naš cilj je, da v štirih letih naše vlade dvignemo letno število rojstev z okoli dvajset tisoč na 25.000 in v naslednjih štirih letih še za pet tisoč.«

V Sloveniji je zdaj povprečno pričakovano število rojstev na žensko v plodni dobi 1,5, GOD pa želi, da bi se število podvojilo. Tako bi se izenačili z revnimi azijskimi, afriškimi in arabskimi državami.

»Otroci so motor gospodarstva,« je dejal član sveta stranke Mihael Jarc, še en dolgoletni politik. Obžaloval je, da od komunistične partije ni bilo politične stranke, ki bi rekla, da so otroci naše največje bogastvo. Verjetno se od osamosvojitve res še ni zgodilo, da bi na kongresu kakšne stranke tako uporabili otroke kot v soboto, ko so pred razglasitvijo izidov glasovanja zapeli Mamica je kakor zarja. »Če so otroci, če ne drsimo v demografski samomor, se kultura življenja dviga in ekonomski kazalci rastejo,« je dejal Jarc.

Rodnost bi stranka spodbujala z izdatnimi proračunskimi sredstvi. Obljubljajo veliko povečanje minimalnega porodniškega nadomestila, veliko subvencijo stanovanjskih najemnin za mlade družine, nižje socialne in zdravstvene prispevke za starše … Starši bi dobili tudi višje pokojnine in celo več volilnih glasov. Glas bi namreč oddali tudi za svoje otroke, mlajše od 14 let, starejši otroci pa bi volili sami, a do polnoletnosti v spremstvu staršev.

Ampak, se je vprašal Primc, »kaj pomaga, če smo bolj odprti za življenje in bomo imeli več otrok, če nam bo skoraj pol generacije odšlo v tujino?« Zato je napovedal več dobro plačanih služb.

Zdaj je po njegovem mnenju vzrok za brezposelnost v ljudeh, ujetnikih izprijenih elit. »Univerzitetni šolski sistem v prvi vrsti ni namenjen pridobivanju ustrezne izobrazbe za čim boljšo zaposlitev v Sloveniji, ampak temu, da se profesorji kopajo v denarju,« pravi in obljublja, da se bo produktivnost povečala, če bodo študentje hitreje študirali in če bo izobraževanje služilo potrebam gospodarstva in družinskega življenja.

Ker se jim tudi v stranki GOD svita, da gospodarstvo ne raste z rojevanjem, imajo zanimiv problem. Nagovarjajo »malega človeka«, vendar očitno še niso ugotovili, ali tega malega človeka bolj moti kapitalizem ali državna lastnina podjetij.

V programu stranke je samo ena točka, ki vsaj malo kaže na to, kako si predstavljajo upravljanje gospodarstva, in v njej piše, da bodo pomembna podjetja ohranili v državni lasti. Primc je državna podjetja že večkrat primerjal z »ušivimi kravami«, ki jih »ne bi prodali, ampak bi jim iztrebili uši«. Skladno z njihovo zgodbo o izprijenih elitah bi morali po njihovih besedah veliko pričakovati od tega, da »se bo v Sloveniji nehalo krasti«.

Janez Kunc, član sveta stranke, pa je na kongresu dejal, da bi se morali odpovedati državnemu lastništvu, saj se v državnih podjetjih »dogaja največ slabega«. Po njegovem bi bilo treba zagotoviti možnosti za rast gospodarstva in pobudo prepustiti ljudem.

Primc pripoveduje o ’bogatih homoseksualcih’, ’brezvestnih elitah’, ’nasilnih uradnikih’, ’profesorjih, ki se kopajo v denarju’. Malega človeka naj bi napadali s spreminjanjem ’očetov’ v ’starše’.

Dva druga razpravljavca sta ga zavrnila in svetovala previdnost pred neoliberalizmom oziroma pred multinacionalkami, ki »odvzemajo suverenost nacionalnim državam«. »Neoliberalizem prevzame stvari, ki so v družbeni lasti, in kuje velike dobičke,« je dejal Marvin Šulin, a nadaljeval, da je tudi sam v dvomih, ker »so zdaj državna podjetja bankomati za razne politične opcije«.

Družbena lastnina ni bila edina socialistična besedna zveza, ki smo jo slišali v soboto, saj je Franci Donko dejal, da »mora mali človek delati za elito«, zato je slovenska družba razredna družba. Stranka je v program izrecno zapisala, da spoštuje »tradicionalno levico, vendar te žal ni več«.

Seveda se ne opredeljujejo niti za socialiste niti za levičarje. Donko je pojasnil, da je tudi v socialistični Jugoslaviji obstajala razredna delitev. Po njegovem bi jo osamosvojitev in sprememba družbeno ekonomskega sistema odpravili, če bi se to dejansko zgodilo, in ne samo navidezno.

Takšna tuhtanja Primca in njegove sopotnike vsaj za zdaj niso pripeljala daleč. To se jim zagotovo ne zdi tako pomembno kot razlika med ’staršem’ in ’očetom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.