Marcel Štefančič jr.

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Film

Pasji smisel življenja

A Dog’s Purpose, 2017, Lasse Hallström

proti

Jok na ukaz.

Pes v filmih vedno preživi. Spomnite se le Dneva neodvisnosti – tiste cunamijske eksplozije v tunelu, v katerem umre na tisoče ljudi. Toda pes preživi. Vsi si oddahnejo. Samo da je pes preživel! Happy end. Toda v Pasjem smislu življenja psi neprestano umirajo. Drug za drugim. Ker pa je to film, pomeni, da ne umrejo zares – pes (z glasom Josha Gada), ki umre, se namreč vedno znova reinkarnira v drugega psa, pri čemer zamenja pasmo (da bi videl, kako je v koži »drugega« in »drugačnega«), spol (da bi videl, kako je v ženski koži), smisel (zdaj je hišni pes, zdaj reševalec ipd.) in gospodarja (da bi se lahko na koncu, po 50 letih, vrnil k svojemu izvirnemu »lastniku«, Dennisu Quaidu). Ko pes v kakem filmu umre, so ljudje vedno solzni, tale film pa hoče, da stalno jočejo – na ukaz. Vedno pove, kdaj morajo jokati. Od njih terja solze, a si jih ne zasluži.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.