Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

Rok Zalokar, pianist in skladatelj

... s posluhom za zvočno in žanrsko raziskovanje

Za portret smo se dogovarjali že lani, ko je s svojim Rok Zalokar triom na slovenski turneji predstavljal izid njihove druge plošče Vol. 2. Zaradi natrpanega urnika in zato, ker se je takoj po turneji vrnil v Rotterdam, kjer zaključuje študij klavirja, se nam namera ni izšla. Nova priložnost pa se je ponudila te dni, ob izidu dolgometražnega prvenca Fruitile zasedbe Kukushai, v kateri ustvarja skupaj s pevko Evo Poženel in južnokorejsko bobnarko Sun Mi Hong.

Ja, čeprav veliko časa preživi na poti med Nizozemsko in Slovenijo, med študijem ter vajami in koncerti z različnimi zasedbami najde tudi čas za ustvarjanje plošč. Te dni bosta s pevko Nino Virant pod imenom Dvojina objavila album aranžiranih, v kontekst improvizacije postavljenih ljudskih pesmi. Medtem pa na Nizozemskem na noge postavlja že nov, akustičen trio in nestrpno pričakuje konec študija. Zato, da se bo naposled lahko neobremenjeno posvetil glasbi, koncertiranju in delu z bendi, ki so zanj ključnega pomena. Bolj kot ( jazzovska) improvizacija in izmenjavanje izkušenj v ad hoc sestavljenih koncertnih zasedbah ga namreč zanima kontinuirano delo z glasbeniki, ki so se pripravljeni angažirati za delo v bendu. Zaradi eksistencialnih razlogov to ni vedno enostavno, je pa ta pristop, vsaj z občutkom zadovoljstva, ponavadi poplačan z glasbenim presežkom.

Lepa potrditev tega je tudi Rok Zalokar trio, ki že od začetkov pred dobrimi šestimi leti deluje v enaki postavi, ob njem sta člana še basist Dejan Hudoklin in bobnar Jože Cesar. Spoznali so se med študijem na ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet, kot dvajsetletniki bili brez dolgoročnih načrtov, toda že čez leto in pol so se kot izvrstno uigran bend priključili turneji Klubskega maratona Radia Študent in navdušili z izdelanimi skladbami, ki so spominjale na izraz priljubljene švedske zasedbe Esbjörn Svensson Trio; ta se je bolj kot jazzovskemu občinstvu prikupila fenom skupine Radiohead in podobnih rockovskih bendov. Sorodnost ni bila naključna. Zalokarja je za jazz navdušila prav glasba Svenssonovega tria, ki jo je vsak dan poslušal med rehabilitacijo po deskarski poškodbi. Paradoks pa je, da je tudi njega vedno privlačilo koncertiranje pred nejazzovskim občinstvom. Preprosto se ni hotel zapirati v jazzovsko sceno, kar pa glede na njegove začetne glasbene izkušnje niti ni presenetljivo.

Po končani nižji glasbeni šoli, v kateri je na harmoniko preigraval ljudsko glasbo in narodnozabavne standarde, se mu je v zgodnjih najstniških letih, predvsem zaradi prog rockovskih elementov, prikupila zasedba Queen. Harmoniko je zamenjal za sintetizator ter začel spoznavati glasbo iz šestdesetih in sedemdesetih let. Očarali sta ga britanski progresivni rockovski superskupini Yes in Emerson, Lake & Palmer. Ne zaradi izvrstnih klaviaturistov, pač pa zaradi izjemne bendovske sinergije teh zasedb. S to se je sam prvič srečal že v gimnazijskih letih z jazz-rock fusion zasedbo Vsemogočni Mlin, s katero so leta 2012 posneli tudi ploščo.

Še bolj angažirano pa se je bendovskega ustvarjanja potem lotil s svojim triom, ki ga odlikuje moderen, eleganten jazzovski izraz, poln zapeljivih tekstur in pustolovskega zvočnega raziskovanja. Pravi, da so med lansko turnejo, ko so po daljšem obdobju spet intenzivno igrali skupaj, odkrili čar v prostorih med posameznimi skladbami, ko se spontano iščejo in s tem ustvarjajo nove plasti. Ja, brez predanosti bendu in večletnega skupnega muziciranja bi bilo tovrstno početje precej težje, če ne nemogoče.

Podobne bendovske logike se drži tudi zasedba Kukushai, ki sta jo pred tremi leti zasnovala z Evo Poženel. Izhodišče sta si postavila v tem, da se izrazno oddaljita od jazzovskega konteksta, in tem, da se vokalna interpretacija ne podredi klasični pevski vlogi. In ta njuna namera je zdaj v premišljeni in dodelani podobi zaživela na plošči Fruitile. Spretno žanrsko vijuganje med sodobnim jazzom, popom in rockom ponudi razgibano in hkrati v smiselno celoto izoblikovano poslušanje, ki bi mu, vsaj pri nas, težko našli primerjavo.

Ker v času pogovora v ozadju po naključju ves čas poslušava glasbo mojstrice sitarja Anoushke Shankar, ki bo v Ljubljani nastopila to soboto, Zalokar pove, da ga je prek (indijskega) profesorja iz Nizozemske pred letom in pol povsem očarala indijska klasična glasba. Ne le zaradi privlačnosti same glasbe, temveč tudi zaradi posebnega načina komunikacije, predanosti in fokusa, ki ga indijski glasbeniki vzpostavijo med muziciranjem in mitologijo, povezano s to glasbo. V primerljiv kontekst pravzaprav lahko postavimo tudi Zalokarjevo razmišljanje o naravi oziroma o tem, kako lahko ta človeka zaznamuje. Toliko bolj nekoga, ki je tako kot on odraščal v zavetju gozdov. No, morda pa se po koncu študija vrne, sploh če bo dobil priložnost, da se s tukajšnjimi somišljeniki angažira pri ustvarjanju novih glasbenih okolij.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.