N'toko

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Družba

»A mi lahko zrihtaš kakega begunca?«

Ponoči se begunci spopadajo s socialnimi stiskami, travmami in odvisnostjo, podnevi pa z navdušenimi kreativci pozirajo za slike na raznih delavnicah in okroglih mizah 

Realnost: Družini Korba-Sulejman niso pomagali niti protesti aktivistov. Policija jih je deportirala na Hrvaško.

Realnost: Družini Korba-Sulejman niso pomagali niti protesti aktivistov. Policija jih je deportirala na Hrvaško.
© Borut Krajnc

Nenavadno vprašanje, ki so ga začeli postavljati aktivistom v Rogu že kmalu po odprtju balkanskega koridorja, je po letu in pol dobilo nove razsežnosti. Odkar se je tam vzpostavila migrantska skupnost, ga slišimo skoraj vsak dan. Javnomnenjske raziskave in spletni komentarji nam govorijo, da begunci v Sloveniji niti slučajno niso zaželeni, človek pa bi lahko ob delu v takšni skupnosti dobil povsem drugačen vtis. Pomislil bi, da so begunci med najbolj iskanimi ljudmi v državi. Posamezniki iz vseh mogočnih organizacij jih potrebujejo za svoje projekte, nevladniki bi z njimi izvajali delavnice, umetniki jih želijo vključiti v svoje kreativne podvige, novinarji zapisati njihove zgodbe, akademiki jih preučevati, fotografi bi jih razstavljali, študenti bi z njimi opravljali prakso, aktivisti bi z njimi izvedli revolucijo in stotine filmarjev bi o njih snemale dokumentarce … Težko je najti področje urbanega življenja, ki si letos ni prizadevalo povezati svojih aktivnosti z begunsko tematiko.

Razlogov za zanimanje je več. Številni dobro misleči ljudje so se ob rasistični histeriji, ki je lani preplavila Slovenijo, počutili dolžni prispevati k bolj odprti in solidarni družbi. Prizori na mejah so vsakemu človeku s srcem na pravem mestu jasno narekovali, da je treba nekaj storiti. Oblasti so tukaj odigrale dvojno vlogo – poleg bodečih žic in drugih ukrepov, s katerimi so želeli odvrniti migrante, so hkrati financirale tudi kup programov za njihovo vključevanje. Tako so humanistično navdahnjene organizacije ob preučevanju letošnjih razpisov ugotovile, da se jih mnogo ukvarja prav s tematiko integracije beguncev. Vez je bila takoj vzpostavljena. Množica izobraženih in kreativnih ljudi, povezanih z urbanimi institucijami, si je rekla: »Zakaj ne bi bil plačan za opravljanje svojega poklica in hkrati pomagal ljudem v stiski?« V letu 2016 se je zato množica inštitutov, društev, produkcijskih hiš in gledališč vključila v projekte z begunci in v boj proti sovražnemu govoru. V njih so našli delo mnogi mladi prekarci in drugi težko zaposljivi državljani. In čeprav so večino teh projektov poganjali povsem dobri nameni, se je prek njih množica nič hudega slutečih ljudi znašla v kompleksni begunski industriji, ne da bi točno razumeli njeno delovanje in svojo vlogo v njej.

Kaj je begunska industrija?

Poskušal bom podati kar se da preprosto definicijo: begunska industrija je nepregledno vozlišče institucij, ki se je vzpostavilo za potrebe upravljanja, preučevanja in portretiranja migrantov. Takšne industrije zrastejo povsod, kjer obstaja »odvečno prebivalstvo«. Zagotovo jih poznajo brezposelni, zaporniki, narkomani in različne manjšine, ki se na obrobju družbe znajdejo pod lupo nevladnih organizacij in evropskih projektov. Gre namreč za ljudi, ki živijo v isti ekonomiji kot normalni državljani, a si morajo priboriti pogoje za preživetje z bistveno slabšega štartnega položaja. V primeru beguncev je to očitno – ne le da ne govorijo jezika in pogosto nimajo ustreznih kvalifikacij za vstop na naš ozki zaposlitveni trg, ampak jim dostop do njega omejuje tudi država sama. Z zavrnjenimi azilnimi prošnjami, dolgimi postopki in negotovimi statusi jih ohranja v kategoriji odvečnega prebivalstva, s katerim si formalna ekonomija ne more pomagati. Ker jim ni namenjeno postati del družbe, znotraj katere sicer fizično živijo, jim država zgradi vzporedni sistem – nekakšno birokratsko taborišče, iz katerega lahko opazujejo dogajanje okoli njih, ne morejo pa sodelovati v njem. Tukaj nastopi begunska industrija s svojimi birokrati, odvetniki, inšpektorji, varnostniki, socialnimi delavci, humanitarci, nevladniki, najemodajalci, proizvajalci ograj, čistilci, kuharji in drugimi, ki so dobili službe na račun ljudi, ki ne morejo ali ne smejo delati. Ljudje iz kulturniško-akademskih krogov smo v industrijo poklicani kot PR-ovci, da z lepimi zgodbami mirimo domače prebivalstvo pred strašnimi marginalci in državnemu upravljanju »odvečnih prebivalcev« dajemo pridih razsvetljenskega meščanskega projekta.

Temu je treba dodati ključen podatek, da v Sloveniji skorajda ni beguncev. Lani je na vrhuncu t. i. »begunske krize« pri nas za status zaprosilo le 1300 ljudi. Večina jih je že zdavnaj odšla, saj je pozitivne odločbe prejelo samo 170 oseb. V državi torej trenutno prebiva le peščica beguncev s statusom in okoli 230 ljudi, ki še vztrajajo v azilnih domovih. Ni težko razumeti, zakaj je v bohotni begunski industriji, ki se je napihnila ob lanski humanitarni krizi, takšno povpraševanje po migrantih – na nekaj posameznikih je zgrajen celoten varnostno-birokratski aparat, v katerega je vključenih stotine delavcev z vseh področij. Še najbolj bizarno je vse to videti prav na področju kulturne produkcije, kjer se stotine filmskih, fotografskih, glasbenih in drugih kreativnih projektov poteguje za podpise edinih petih migrantov v državi, ki so dejansko kdaj bili aktivni na teh področjih. Pred Rogom se je tako začela nabirati vse daljša vrsta projektantov, večinoma mladih prekarcev, ki so slišali, da »imamo tukaj begunce«, in bi potrebovali kakšnega za svoj mini dokumentarec ali delavnico pripovedovanja.

Kultura in revščina

S temi dejavnostmi ne bi bilo seveda nič narobe, če bi begunska industrija hkrati vsaj opravljala svoje socialne funkcije. Toda edini del sistema, ki nima težav s premajhnim, ampak prevelikim številom beguncev, je tisti, ki skrbi za njihove pravice. Pravnim svetovalcem, ki jih zagovarjajo pred ministrstvom, se vztrajno nižajo tarife in roki za pritožbe, zato težko speljejo kak primer do konca. Društvo Odnos, ki pomaga iskati nastanitve beguncev s statusom, je ostalo tako finančno in kadrovsko podhranjeno, da ne more opravljati svoje funkcije. Premalo je usposobljenih socialnih delavcev, ki bi zagotavljali psihosocialno podporo. Begunci se upravičeno sprašujejo, kaj jim bodo kreativne delavnice in filmski festivali, ko pa nimajo urejenih najosnovnejših materialnih možnosti, da bi sploh lahko ostali v državi. Nikoli namreč ne pridejo izvajalci projektov, ki bi ponujali dokumente, službe, stanovanja ali kaj drugega, kar potrebujejo … vsi bi zgolj delali solzave portrete. Begunska industrija trdi, da naj bi takšni projekti služili »borbi proti sovražnemu govoru«, a tega pojava ne morejo niti malo zajeziti. Le kako bi ga? Domačini, ki so izpostavljeni neusmiljenim zakonom trga, so razjarjeni, ko vidijo, da država za begunce postavlja vzporedni socialni sistem – pa naj bo ta še tako disfunkcionalen. In nič nenavadnega, da državljani skočijo v zrak, ko jim računsko sodišče izračuna strošek posameznega migranta tako, da deli ceno vzdrževanja tega ogromnega sistema z majhnim številom beguncev. Država je migrante potegnila iz družbe in jih spremenila v socialne odpadnike, ki ne morejo nikoli enakovredno sobivati z domačini, hkrati pa njene najelitnejše kulturne institucije bombardirajo prebivalstvo z ukazi, da morajo občudovati njihovo drugačnost. Multikulturnost v tem primeru ni nekaj, kar bi zrastlo v skupnosti enakovrednih ljudi, ampak birokratski projekt, ki se neuspešno trudi prekrivati neenakosti med njimi.

Neskladje med liberalno odprtostjo do tujih kultur in zaprtostjo do dejanskih tujcev se kaže v nenavadnih prizorih: Sirca brez statusa in brez denarja, ki si leto in pol trajajočo borbo proti deportaciji na Hrvaško krajša s striženjem na rogovskem dvorišču, vsak dan snemajo filmske ekipe s projektno opremo, vredno več tisoč evrov. Vsak dan pred novo kamero kakemu nadobudnemu režiserju pove isto žalostno zgodbo o svoji družini, ki v sirskem taborišču čaka odločitev sodišča in upa, da bo kaj pomagalo. Iranska glasbenika, ki so ju v TV-prispevkih ponosno razkazovali kot primer uspešne integracije prek kulture, sta dobila negativno odločbo in zbežala iz države. Najuspešnejši begunski reper, ki ga organizacije nenehno novačijo za nastope, je še vedno na seznamu za deportacijo. Afganistanski umetnik, ki je imel zaradi svojega dela možnost smukati se med vsemi pomembnimi kulturniki v Ljubljani, je danes na ulici s tremi zavrnjenimi prošnjami. Še najbolj pa so za begunsko industrijo priročni otroci, ki ustvarjajo čudovite foto priložnosti za politike in humanitarce, nihče pa ne ve, kam izginejo po zavrnjenih prošnjah.

Ponoči se begunci spopadajo s socialnimi stiskami, travmami in odvisnostjo, podnevi pa z navdušenimi kreativci pozirajo za slike na raznih delavnicah in okroglih mizah. Kažejo se v galerijah in na filmskih festivalih, dajejo izjave za časopise, obiskujejo šole in gledališča, sodelujejo na kičastih prireditvah, na koncu pa šokirano spoznajo, da jim vsa ta sodelovanja niso pomagala dobiti statusa, službe, prihodnosti ... Cinizem tega sistema postane brutalno viden na dan beguncev, kjer migranti na prireditvah s svojimi kulturnimi točkami zabavajo odločevalce ministrstva za notranje zadeve, ki so iz države izgnali tisoče prosilcev za azil. Isti sistem, ki jih meče na ulico, jih hkrati obravnava kot magična bitja, ki naj bi bogatila našo družbo. Slavospevi strpnosti do drugih kultur imajo svojo hrbtno plat: ko bo kdo izmed teh izvrženih tujcev storil kriminalno dejanje, za to ne bomo krivili revščine, ampak njegovo kulturo.

Kako ven?

Nikomur, ki je prišel v Evropo, ni cilj do konca življenja živeti za obzidjem begunske industrije. Nekaj posameznikov se bo sicer naučilo pravil te igre in si ustvarilo poklic z igranjem fantazijskega »popolnega begunca« za evropske liberalce. Nekateri se bodo kot prevajalci zaposlili v nevladnih organizacijah in pomagali poganjati stroj naprej. Kaj pa preostane ostalim? Zid med njimi in družbo obstaja kot nekaj, kar si želijo na vsak način preskočiti, hkrati pa se jim druga stran kaže kot zastrašujoča neznanka, ki ji marsikdo ni kos. Vsi namreč vedo, da ljudi z njihovim statusom zunaj zidu begunske industrije čakajo predvsem tretjerazredne službe na črnem trgu ali pa podtalna ekonomija drog, tihotapstva in prostitucije. Vsak poskus skoka v realno družbo bo zato oblasti služil kot dokaz: »Vidite, če teh ljudi ne omejujemo in nadziramo, delajo samo pizdarije!« Paranoja domačinov se povečuje, varnostni aparat pa širi, medtem pa nastajajo novi in novi projekti na temo medkulturnega sožitja.

Frustracije nad svojo vlogo v sistemu nedvomno čutijo tudi domači podporniki beguncev. Mnogi so v tem času spoznali, da znotraj zidu begunske industrije ponujajo predvsem stvari, ki jih begunci ne potrebujejo, zunaj zidu pa se z njimi preprosto ne morejo srečati. Nekaj časa je bil Rog vmesni prostor med resnično družbo in begunsko industrijo, kjer so se ljudje srečevali na neinstitucionalen način. Aktivisti – prav tako omejeni na butično delo s peščico beguncev – seveda nismo mogli preprečevati sistemskih krivic, smo pa lahko beguncem vsaj deloma odprli prostor za izražanje, povezovanje in ustvarjanje pod lastnimi pogoji. A če smo najprej odganjali nevladne projektante izpred vhoda Roga, je sčasoma postalo trkanje razpisnih sredstev tako glasno, da smo se tudi sami začeli spraševati, »zakaj se ne bi poslužili industrije za krepitev našega političnega gibanja«. Lahko bi predvideli, da aktivistične celice brez širše baze hitro postanejo neločljive od drugih nevladnih organizacij. Begunska industrija je efektivno posrkala vse solidarnostne podvige in dobre namene posameznikov vpregla v svoj program. Tako kot begunci tudi njihovi podporniki ne moremo izstopiti iz nje.

Nedavno mi je pred oči prišel Adornov citat, ki pravi, da »ni pravega življenja v napačnem«. Nemogoče je storiti »pravo stvar« v okviru sistema, ki je izkoriščevalski. A če je v tem trenutku nemogoče s posameznimi dejanji narediti preskok v pravičnejši sistem, je treba vsaj pretresati njegove okvire. Postaviti si je treba vprašanje, kako bi izgledala država, ki ne bi potrebovala begunske industrije. Zagotovo bi imela vsem dostopna javna stanovanja. Namesto delavnic za izboljšanje zaposljivosti in umetniških taborov bi spodbujala kreativni prispevek ljudi tako, da jim omogoči varna življenja, dovolj sredstev in prostega časa. Namesto v vojne na Bližnjem vzhodu bi usmerjala denar v nujno infrastrukturo doma. Vse to so cilji, ki se ne tičejo le majhne skupine tujcev, ampak bi koristili velikemu delu prebivalstva. To pa pomeni, da se je mogoče okoli njih organizirati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.