Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 42  |  Uvodnik

Predsednikova beseda

Na Mladini smo se s premislekom odločili, da v zadnji številki pred predsedniškimi volitvami na intervju povabimo bivšega predsednika republike Milana Kučana, starosto slovenske politike. Z jasnim namenom: pokazati, kaj je predsedniška govorica, kaj je suverena govorica, kaj so izdelana in premišljena mnenja, kaj so vprašanja, ki si jih postavljajo državniki. In dejansko je v tem smislu intervju pretresljiv: ker spomni na čase, ko so se tudi politiki neke majhne države drznili postavljati za neke postulate in postavljati vprašanja in razmisleke o svetu, ne le o plotovih drobnih malih skrbi. Na tem je bila ta država zgrajena, na tej državniški moči.

Naš novinar Jure Trampuš je Kučana spraševal o preteklih in aktualnih vprašanjih, paleta vprašanj je res široka. A Kučan je že na začetku s svojim stališčem do dogodkov v Kataloniji pokazal osrednje vprašanje, ki bi si ga morali postavljati danes: Kaj je namreč ta Evropa, katere del smo in smo si tako želeli postati, v kaj se je spremenila?

Kučan v intervjuju pravi: »Sam zavračam stališča tistih pri nas, ki odrekajo pravico Kataloncem do osamosvojitve z argumentom, da je v nasprotju z nekdanjo Jugoslavijo Španija demokratična družba. Osamosvojitev Slovenije naj bi pomenila odhod iz jugoslovanskega ‘suženjstva’ v svobodo. Logika tega stališča je, da je v demokratični državi dovoljeno preprečevati elementarne pravice ljudi s policijskim nasiljem. Pretepanje naj bi bilo prepovedano samo v suženjstvu, kakršno naj bi bilo jugoslovansko.« Kako se je lahko zgodilo, da je celotna Evropa, razen redkih politikov in javnih osebnosti, tako enotno molčala, ko je gledala policijsko nasilje na voliščih v Kataloniji? Niso se oglasili ne nemški ne francoski intelektualci. Kaj se je zgodilo s to Evropo? Kako se je zgodilo, da smo postali tako neobčutljivi, kako je Evropa kot zibelka sodobne demokracije postala tako ravnodušna – mar ni prav ta občutljivost tisto, kar je dajalo moč Evropi med sicer neprimerno večjimi silami v svetu? Njena zavezanost človekovim pravicam in dostojanstvu. Seveda so bili tudi v Evropi vedno spopadi med demonstranti in policijo. Seveda je policija tudi v preteklosti uporabljala prisilna sredstva. Da policija izvaja nasilje nad ljudmi, ki želijo zgolj izkazati svoje stališče na referendumu – tudi to bi se seveda lahko zgodilo v vsaki tudi evropski državi in se je tudi že zgodilo. A ena pomembna razlika obstaja: Evropa nikoli ni molčala. Niso molčali njeni državljani, niso molčale njene nevladne organizacije, niso molčale vlade drugih držav. A problem izvira iz same politične unije oziroma tistega, v kar se je spremenila. Kot s primerom finančne krize opiše Kučan: »Grška finančna kriza ni bila notranje vprašanje Grčije, pač pa EU; reševanje slovenskih bank ni bilo notranje vprašanje Slovenije, pač pa Bruslja. Ko gre za denar, je to torej problem EU, ko gre za človekove pravice, pa so to notranji problemi članic. Takšno stališče je v opreki z vrednotnimi temelji evropskega združevanja.«

A Evropa ne molči le takrat, ko gre za »težave« v eni izmed njenih članic. Evropa vse pogosteje molči. Molči na primer, ko si svetovni jedrski sili grozita z uporabo jedrskega orožja. Je to sploh mogoče? Molčijo evropski politiki, molčijo nevladne organizacije, tudi javne debate v državah so izrazito anemične, redki so razmisleki, kam tovrstne grožnje dveh neuravnovešenih voditeljev vodijo. Na naraščajočo grožnjo je v Evropi opozoril zgolj odbor za podelitev Nobelove nagrade, ki je letošnjo nagrado za mir podelil Mednarodni pobudi za prepoved jedrskega orožja. Je Evropa res postala celina, ki se zadovolji zgolj s tako potezo – in tako odpravi problem s svoje mize? Kako je mogoče, da 29 nacij po nojevsko drži glavo v pesku? Mar molčijo preračunljivo – ker je za državnike in predsednike vlade še vedno bolj bistveno, da ne storijo ničesar, kar bi lahko minimalno vplivalo na gospodarsko rast? Ker bi lahko nerazsodni ameriški predsednik zgolj zaradi protesta storil kaj, kar bi vplivalo na evropske ekonomske kazalce? Gre na koncu res le še za to? Mar nas, Evropejce, niso leta v krizi naučila, da to ne more biti edino merilo? In glede na navedeno – mar ne bi morali resno razmišljati o izstopu iz Nata? Mar res hočemo biti še vedno v tej organizaciji? Ne pa, da je že omenjati izstop iz Nata bogokletno.

To so vprašanja, o katerih bi morali govoriti kandidati za predsednika republike. In pri tem bi morali poznati razmisleke mislecev te celine. To so vprašanja, s katerimi bi se morali ukvarjati, ki bi jih morala mučiti, dan in noč. To je tisto, kar naredi državnika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.