Maja Novak

Maja Novak

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Ihta

Popraznična

Ali: Umetno ustvarjena drugorazredna vprašanja

Hvala bogu, mimo je cela gruča ne ravno prijetnih praznikov. (Priznajte, no, da je malce srhljivo, če ti prodajalka pred dnevom mrtvih v trenutku, ko zapuščaš blagajno, zaželi: »Pa veselo praznujte!«) Samo še tragikomično žalobni december bo treba nekako preživeti, pa bo vsaj za nekaj časa mir – ja, pa november seveda, z volitvami, martinovanjem in knjižnim sejmom.

Ko boste stopali po knjižnem sejmu, vas bodo izza stojnic v kleti Cankarjevega doma pozdravljali nasmeški prodajalk, in če se vam bo zazdelo, da je kateri od teh nasmeškov za spoznanje kisel, vedite, da nameravajo nekatere založbe (na srečo ne vse, ker obstajajo častne izjeme) tem dekletom, večinoma prekarkam, za njihov trud plačati štiri evre na uro. Štiri evre bruto. Prekarka, ki je praviloma samostojna podjetnica, bo morala od tega neznanskega zneska odšteti davek, vrtoglavo visoke prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in če ima to smolo, da ni Ljubljančanka, stroške za bencin ali javni prevoz, da se bo lahko prišla udinjat. (Te stroške ji bodo nekatere založbe povrnile, prav tiste z že sicer najnižjo urno postavko pa ne.) Tako recimo, da ji bosta nazadnje v žep vsako uro kanila dva evra, čeprav bo, domnevam, ta znesek še nižji. Kralji ulice v eni uri zaslužijo več. Recimo, da bo prekarka teden dni delala po deset ur na dan; tako bo prislužila 140 evrov, mogoče pa manj, ali povedano drugače, ko bi ves mesec delala z enakim tempom, bi ji na koncu ostala vsota, komaj kaj višja od »podnajemnine in stroškov«, kakršne v Ljubljani za garsonjero zaračunava tipičen oderuh.

Pa ne govorimo o gozdarskih delavcih ali nekvalificiranih delavcih na gradbiščih, temveč o izobraženih ženskah. Gozdarskim delavcem in nekvalificiranim zidarjem se godi še slabše. Ob takih urnih postavkah, ki veljajo ob petkih in svetkih, se vprašanje, ali naj bodo trgovine ob praznikih in od boga požegnanih nedeljah zaprte, hočeš nočeš zazdi dokaj drugorazredno.

Ko boste stopali po knjižnem sejmu, vas bodo pozdravljali nasmeški prodajalk, a vedite, da nameravajo nekatere založbe tem dekletom plačati le štiri evre na uro.

Sama ob nedeljah in praznikih vedno delam. Ja, tudi na dan mrtvih in prvega januarja. Ker telefon takrat molči, pa tudi splet me ne zasipa z vsiljivimi maili, v teh dneh pravzaprav največ opravim. Ob nedeljah gara marsikateri zdravnik (prvega januarja je zlasti na urgencah posebej živahno, če lahko za pacienta s terminalnim mačkom rečemo, da je živahen ...), tako rekoč vse medicinske sestre, bolničarji, kuharice in snažilke v bolnišnicah, gostinski delavci, vozniki rešilcev, (slabo plačani) policisti in ob nekaterih priložnostih celo vojaki (kolikor vem, vojne in naravne ujme potekajo tudi ob nedeljah), poklicni gasilci (v trenutku, ko to pišem, dogovora o plačnih nepravilnostih z vlado še ni), vozniki avtobusov, strojevodje in sprevodniki, delavci v toplarnah in elektrarnah, marsikateri novinar ... in še bi lahko naštevali ... tisti delodajalci, ki jim narava dela to dovoljuje, pa nedeljsko dežurstvo najraje podtaknejo prekarcem. Ker so ti pač najcenejši. A vseeno naj bi se država po Čuševem predlogu in s podporo DS, Desusa, NSi in SMC posebej ukvarjala le z odpiralnim časom trgovin, torej z nedeljskim (ne)delom prodajalk. Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali ni posredi populističen zakonski predlog, podpora kateremu naj bi popravila že hudo načet ugled naštetih strank v javnosti. (Kako globoko so v nemilosti, sta med drugim pokazala »uspeh« kandidatke ene od koalicijskih partneric in švohoten uspeh kandidatke ugledne opozicijske stranke v prvem krogu predsedniških volitev. In, oh, ko smo že pri tem: tudi marsikateri politik dela v nedeljo, Borut pa se celo na silvestrovo ter že nekaj ur pozneje fotka, le da najverjetneje ne za dva evra na uro.)

Celo ko uspešno izglasovan zakon o trgovini znotraj vsem nam znanih in k srcu priraščenih trgovinskih verig ne bi pripeljal do množičnega odpuščanja (vendar bi se zgodilo prav to), bi šlo le za lepotni popravek, ki v ničemer ne bi odpravil sistemske težave Slovenije: da je delo velike večine redno zaposlenih podcenjeno, prekarci pa smo plačani tako, da smo prisiljeni delati, kadarkoli se nam ponudi priložnost – pa čeprav je nedelja, pa čeprav z neba padajo ošpičene prekle. Ob prekariatu, ob povprečni plači, ki je taka, kakršna je, ob minimalni plači, ki je taka, da se bog usmili, celo čar dela prostih dni nekako zbledi. Je pač tako, da je teh v letu precej manj od delovnikov: zato je pomembneje, kako se počutiš v ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek.

Vseeno pa se prazniki kopičijo in množijo. (Bohotijo se, bi z značilnim neposluhom za jezik rekli novinarji komercialnih televizijskih postaj.) Zdaj imamo že tri s skoraj enako vsebino in z zmedo povzročajočimi imeni: dva sta dela prosta dneva, tretjega zato, ker to ni, do letos sploh nisem opazila. (Je pa res, da smo ga dobili šele lani.) Slovenci, skratka, praznujemo dan suverenosti, dan državnosti in dan osamosvojitve. Kdo zna na pamet povedati, na kateri datum pade kateri? Ja, točno, to je tako kot z elektronom: če fizik lahko določi, kako se obnaša, ne more vedeti, kje je, in obratno. Vendar je na letošnji dan suverenosti vsaj Borut zase vedel, kje je: v predsedniški palači je uprizarjal dan odprtih vrat. Sredi predsedniške kampanje, mar nima sreče?

Inflacija umetno ustvarjenih praznikov v slehernem zgodovinskem trenutku in v sleherni državi priča o tem, da je nekaj neskončno narobe: nekaj, od česar se država neuspešno trudi odvrniti pozornost. Torej mi ne dajajte dnevov reformacije (s tem sicer ne bi bilo nič narobe, ko populistični zakonodajalec ne bi z njim zgolj želel omogočiti hordam živečih, da se lepše pripravijo na množičen naskok na grobove ničesar krivih pokojnikov), novih dnevov ustanovitve občine Spodnja Rupa in dnevov, ko si je kak Borut prvič zavezal kravato. Dajte mi spodoben delovnik. Tak s spodobno urno postavko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.