Peter Petrovčič

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Politika

Za Ahmada gre. A še zdaleč ne zgolj zanj.

Primer sirskega begunca, ki ni bil deportiran, je pravno gledano dokaj nepomemben, dejansko in moralno pa neprecenljiv

Ahmad Šami prihaja iz Damaska v Siriji, kjer je bil brivec, frizer, trgovec … Po letih preseljevanja zaradi vojne se je odločil zbežati, da bi svoji družini omogočil varnost in boljše življenje. Zdaj je v Sloveniji.

Ahmad Šami prihaja iz Damaska v Siriji, kjer je bil brivec, frizer, trgovec … Po letih preseljevanja zaradi vojne se je odločil zbežati, da bi svoji družini omogočil varnost in boljše življenje. Zdaj je v Sloveniji.
© Borut Krajnc

V torek malo pred enajsto dopoldne je sirski begunec Ahmad Šami v solzah stopil iz poslopja državnega zbora. Bile so solze sreče, ker je bil postopek njegove deportacije na Hrvaško (začasno) ustavljen. Tako, kot je bil nekoč na begu iz rodne dežele, je bil tisto dopoldne »na begu« pred slovensko policijo, v državnem zboru se je nekaj ur skrival v poslanski pisarni SD.

A čeprav Šami še vedno beži in je tudi dejansko begunec, uradno to ni. Čeprav bi bil v katerikoli evropski državi upravičen do statusa begunca po zakonodaji o mednarodni zaščiti, tega statusa še zmeraj nima. Slovenija ga je tisti dan v zgodnjih jutranjih urah želela deportirati na Hrvaško. Oziroma ga je želela izročiti hrvaškim oblastem, ki so po t. i. dublinski ureditvi pristojne za obravnavo njegove prošnje za azil, saj je na ozemlje EU vstopil prek srbsko-hrvaške meje.

Na notranjem ministrstvu so z deportacijo pohiteli, preprečiti so želeli, da bi Šamijev primer postal širše družbeno in predvsem politično vprašanje. Želeli so ga deportirati, še preden bi nastopil na okrogli mizi z naslovom Po skoraj dveh letih v Sloveniji – deportacija? in podnaslovom Spoznajte Ahmada, ki je bila napovedana za isti dan ob enajstih v Atriju ZRC SAZU. No, s tem so dosegli predvsem to, da je Šamija spoznala tudi širša javnost.

Ko se je tisti dan v zgodnjih jutranjih urah v skladu z navodili policije javil v ljubljanskem azilnem domu, so mu tam sporočili, da bo nekaj ur kasneje, ob pol devetih, deportiran. A tam prisotna poslanca Jan Škoberne (SD) in Miha Kordiš (Levica), opogumljena z dan pred tem izrečeno podporo odložitvi deportacije poslanskih skupin SMC, SD, Desus in Levice ter predsednika državnega zbora Milana Brgleza in z večerno izjavo premiera Mira Cerarja, da bo deportacijo začasno ustavil, nista nameravala čakati na to. Šamiju sta ponudila »zatočišče« v poslanski pisarni SD, tam pa je potem čakal na nadaljnje korake ministrstva za notranje zadeve oziroma premiera Cerarja.

Slovenija bi kadarkoli lahko sprejela Šamijevo prošnjo za azil in mu ga celo podelila, pa bi bilo to v skladu z nacionalno in evropsko zakonodajo in vsemi odločbami sodišč.

Premier je malo po deseti v vladi izjavil, da je postopek deportacije začasno ustavljen. Kmalu zatem je Šami s solzami sreče v očeh zapustil državni zbor.

A zgodba s tem še ni končana, Šamijeva usoda pa ne odločena. Cerar je sklenil, da mu bo vlada ponudila status začasnega prebivanja, ne bo pa sprejela njegove prošnje za azil. Ta status pa (za zdaj) ne zagotavlja nič dosti drugega kot to, da Šami lahko ostane v Sloveniji eno leto, z možnostjo podaljšanja. Prav čas, za katerega se izdaja dovoljenje za začasno prebivanje, pa odpira vsaj minimalno možnost, da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za azil. Dublinska uredba namreč določa, da Hrvaška po določenem času (ta bo minil, preden se Ahmadu izteče enoletno dovoljenje za bivanje) odgovornost za njegov azilni postopek lahko prenese na Slovenijo.

Politični in družbeni pritisk (proti deportaciji se je v posebnem pozivu pred časom izreklo več kot 500 intelektualcev, raziskovalcev, športnikov, kulturnih ustvarjalcev, organizacij in prebivalcev Slovenije) je bil premočan, da Cerar ne bi storil ničesar. Ni pa vladi in notranjemu ministrstvu zapovedal, naj začneta odločati o Šamijevi prošnji za azil, čeprav bi v skladu z zakonodajo to lahko storil.

Na to odločitev se je odzval tudi predsednik republike Borut Pahor in poudaril, da je sam večkrat pozval, naj se ta primer podrobno preuči zaradi »posebne občutljivosti tematike«, a dodal, da so nato sodišča povedala svoje, in »odločitve sodišč je treba spoštovati«. Če se bodo, je dodal Pahor, pristojni odločili drugače kot sodišča, »mora biti utemeljitev take odločitve zelo prepričljiva, da ne ustvarja precedenčnega primera«. Da le ne bi še kak prosilec za azil prosil za posebno obravnavo, preden bi bil v skladu z dublinsko uredbo (ali iz kakega drugega razloga) deportiran iz Slovenije …

A Cerar s tem, kar je storil, ni kršil zakonodaje ali odločitev sodišč, kot sta mu hitela očitati predsednik republike in politična desnica. Odločitve slovenskih sodišč, tudi vrhovnega, in odločitev sodišča EU v Luksemburgu so zgolj potrdile to, kar je bilo ves čas bolj ali manj jasno. Na podlagi pravil t. i. dublinske uredbe med državami članicami EU še vedno velja (zastareli) dogovor, da je za odločanje o prošnji za azil posameznega begunca odgovorna država članica, v kateri je ta vstopil na ozemlje EU. V Šamijevem primeru je to Hrvaška. A v skladu z omenjeno uredbo (in tudi s sodbo sodišča EU) ima vsaka članica EU diskrecijsko pravico, da sama odloči o prosilčevi prošnji za azil, če sklene tako. Če meni, da bi bilo to v posameznem primeru upravičeno, predvsem z vidika prosilca.

Slovenija (za zdaj) v Šamijevem primeru tega ni storila. Predvsem iz že omenjene bojazni, ki jo je izrazil tudi Pahor, da bi to lahko postal precedens in bi se pojavila silna množica prosilcev, ki bi si tega želeli. Slovenija je, verjetno iz istega razloga, tudi doslej diskrecijsko pravico uporabila le v nekaj primerih. A strah ni upravičen. Diskrecijska pravica je na voljo, da se uporablja, kadar država tako presodi. Presoja pa v vsakem posameznem primeru, od primera do primera. Država se lahko odloči, da diskrecijske pravice ne bo uporabila v posameznem primeru, čeprav jo je morda prej že v več istovrstnih primerih. Precedensov tu ni. Ne gre za sodno presojo, gre za politično presojo.

In zakaj Šami ne želi na Hrvaško? Tam bi, kot je dejal dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete, zagotovo dobil azil, saj je do njega očitno upravičen – ker je begunec, ki je zbežal pred vojno v Siriji. Navsezadnje, zakaj ne bi odšel v Avstrijo? Od tam je pred časom dobil vabilo, da lahko vloži prošnjo za azil, saj je avstrijsko vrhovno sodišče odločilo, da imajo begunci, ki so jih avstrijski organi pregona v času, ko so prihajali po t. i. balkanski begunski poti, brez vprašanj vrnili v Slovenijo ali Hrvaško, v Avstriji pravico vložiti prošnjo za azil. Med njimi je bil tudi Šami. Zakaj bi rad ostal v Sloveniji, če pa ga ta vztrajno želi pregnati drugam?

Ker si je v skoraj dveh letih, medtem ko so potekali številni postopki glede pristojnosti za odločanje o njegovi prošnji za azil, tu ustvaril novo življenje. Obiskoval je tečaj slovenščine in se pridružil aktivistom, prostovoljcem, ki v Rogu delajo v migrantskem centru Second home. Pomagal jim je kuhati, urejati prostore, postal je prevajalec za druge begunce, ki ne razumejo slovensko. Letos spomladi je začela delovati Ahmadova brivnica, kamor zahajajo drugi begunci, domačini, celo turisti. Brivnica je postala nekakšno zbirališče, Šami pa kulturni ambasador. Njegova zgodba je vsaj za zdaj zgodba o uspehu. Zaradi različnih okoliščin, samoiniciativnosti, požrtvovalnosti, pa tudi sreče se Šami v Sloveniji dobro počuti. V suhoparnem sociološkem jeziku bi se temu reklo, da je dobro integriran.

Begunec Šami, ki je pobegnil pred vojno v Siriji, se je moral v EU (v Sloveniji) pred policijo skrivati v državnem zboru.

Prav to pa so te »posebne okoliščine«, ki državi narekujejo oziroma ji omogočajo uporabo diskrecijske pravice, da prosilca ne deportira v neko drugo državo, pač pa sama odloči o prošnji za azil. Država s tem »dobi« begunca, ki si ga želi. Integriranega, angažiranega, delovnega, vključenega, vpetega v družbo, med večinsko prebivalstvo. Slovenija namreč kot večina drugih evropskih držav (neformalno) želi izbirati, kateremu izmed upravičenih prosilcev za azil bi tega tudi dejansko podelila. Čeprav je taka presoja neskladna s pravili mednarodnega azilnega prava, to države, potihoma in kadar je le mogoče, počno. Šami pa ustreza merilom »zaželenega begunca«.

Za njim je sicer že dolgotrajen in mučen postopek pridobivanja statusa begunca, ki poleg vsega še ni končan oziroma se pravno-formalno še ni niti začel. Njegova družina, žena in tri hčere, medtem ostajajo v Siriji, brez upanja, da bi se mu v doglednem času lahko pridružile.

Ni pa ta postopek mučen le za Šamija ter njegove prijatelje in vse, ki so mu pomagali, da (še) ni bil deportiran. Mučen je tudi za zdajšnjo politično oblast ter za dolgoletno in sistematično nehumano slovensko azilno politiko. Mučen zato, ker se o beguncih govori, čeprav bi (vsakokratna vladajoča) politika to temo najraje držala kar se da daleč od oči javnosti. In mučen zato, ker ponovno in na glas odpira vprašanje (ne)humanosti slovenske azilne politike. Mučen je za vse in zdi se, da z njim vsi predvsem izgubljajo. A izgubljajo zato, da bi družba kot celota pridobila. Druge poti k nujnim sistemskim spremembam v slovenski azilni politiki, v zakonodaji in praksi, ni.

Brez Šamija in njegovih podpornikov se o slovenski azilni politiki ne bi veliko govorilo. Dan za dnem bi deportacije in vztrajno zavračanje prošenj za azil potekali mimo nas. Dan za dnem bi se tako kršile človekove pravice, država pa bi v imenu vseh nas ohranjala deželo »čisto«, medtem ko bi se vsi skupaj lahko pretvarjali, da beguncev ni.

Na še več Ahmadov Šamijev. Hvala, Ahmad Šami, zahvala gre tudi (ali predvsem) tebi.

Ustavna obtožba zaradi Šamija

SDS vložila ustavno obtožbo zoper predsednika vlade Mira Cerarja, ker je ustavil deportacijo sirskega begunca

SDS je zoper premiera Mira Cerarja vložila ustavno obtožbo, ker je ustavil deportacijo prosilca za azil na Hrvaško. Storil naj bi kaznivo dejanje, ker »je posegel v izvršljivo odločbo ministrstva za notranje zadeve«, ki jo »je potrdilo tudi vrhovno sodišče«.

Po besedah poslanca SDS Vinka Gorenaka bi Cerar v postopek lahko posegel prej, potem ko je odločba o deportaciji Šamija postala pravnomočna, pa ne več.

A težko si je zamisliti, da bi Cerar s svojim ravnanjem lahko kršil »izvršljivo odločbo«, saj je postopek deportacije zgolj začasno ustavil in odločba, kot so užaljeno poudarjali na notranjem ministrstvu, ki ga vodi Vesna Györkös Žnidar, še vedno velja, le da ni bila še izvršena.

Poleg tega sodišča v tem primeru niso razsojala o tem, ali Slovenija mora deportirati Šamija na Hrvaško ali ga ne sme. Odločala so zgolj o tem, ali v njegovem primeru velja t. i. dublinska uredba, ki pravi, da je za odločanje o prosilčevi prošnji pristojna država, v kateri je vstopil na ozemlje EU. In odločila so, da ta v njegovem primeru velja. Vsa sodišča, tudi sodišče EU, so dejala, da Slovenija lahko deportira Šamija, ne pa, da ga mora deportirati. Prav sodišče EU je posebej poudarilo možnost, da ga lahko ne deportira.

Dublinska uredba namreč tudi določa, da lahko vsaka država kadarkoli uporabi diskrecijsko pravico in sama odloči o prošnji za azil, čeprav bi lahko obveznost obravnave prošnje prenesla na drugo državo, v našem primeru na Hrvaško. In to pravico lahko država uporabi kadarkoli, seveda dokler je prosilec v njeni pristojnosti. In Šami še vedno je.

Cerar sicer te možnosti (med postopkom) ni izkoristil, jo pa lahko, ker je na podlagi nekega drugega zakona (zakon o tujcih) odločil, da Šami lahko (vsaj) še eno leto ostane v Sloveniji. In če država oziroma vlada ali premier to možnost ima, potem ne more biti kršitev zakonodaje, odločitev sodišč ali mednarodnih aktov, če se odloči, da prosilca ne deportira. In to ne glede na to, na podlagi katerega zakona. Šami namreč lahko, kot je dejala direktorica Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek Šalamon, predlaga obnovo postopka, v katerem bi Slovenija lahko uporabila diskrecijsko pravico, da sama odloči o njegovi prošnji za azil. Poleg tega lahko Hrvaška po dublinski uredbi konec februarja prevali odgovornost za njegovo prošnjo na Slovenijo. V tem primeru diskrecijska pravica sploh ne bo več potrebna …

No, SDS bo predlog za ustavno obtožbo zoper predsednika vlade vseeno vložila. Predlog se vloži v državnem zboru, o njem pa se potem odloča z večino glasov vseh poslancev. Če zanj glasuje vsaj 46 poslancev, potem državni zbor ustavno obtožbo zoper premiera pošlje na ustavno sodišče, kjer o njej potem odločajo ustavni sodniki. Če z dvotretjinsko večino ustavnih sodnikov ugotovijo »kršitev ustave ali hujšo kršitev zakona«, ga lahko razrešijo.

Glede na to, da so se proti Šamijevi deportaciji pred dnevi izrekle vse tri koalicijske stranke (SMC, SD in Desus) ter tudi opozicijska Levica, je malo verjetno, da bi potem poslanci teh istih poslanskih skupin (ki imajo večino poslanskih glasov) izglasovali ustavno obtožbo. Poleg tega bi bilo skrajno čudno, če bi poslanci in potem tudi ustavni sodniki premiera razrešili, ker je storil neko humano dejanje.

Če je po mnenju SDS s tem humanim dejanjem res storil kaznivo dejanje, bo ta gotovo na policiji vložila kazensko ovadbo zoper premiera. To bi bila, če že, edina smiselna pot, da se razčisti Cerarjevo ravnanje. Vse ostalo je le politična igra za pridobivanje političnih točk. Takega načina za to SDS ni uporabila prvič. Čeprav je bilo v vsakem od prejšnjih primerov jasno, da ji z ustavno obtožbo ne more uspeti, je doslej zoper najvišje predstavnike oblasti vložila že tri, edine v zgodovini. Leta 1998 jo je vložila zoper tedanjega premiera Janeza Drnovška, leta 2010 zoper tedanjega predsednika republike Danila Türka, pred tremi leti pa je napovedala vložitev ustavne obtožbe zoper premierko Alenko Bratušek, a je vendarle ni vložila, ker je slednja (iz nekih drugih razlogov) odstopila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.