Originalni slovenski pornič

Kdor misli, da bi se morali vrniti v »zlate čase dedov in babic«, v teh »zlatih časih« ni bil ženska

© Tomaž Lavrič

»Naš ata je bil trikrat poročen. A vse življenje je bolj ali manj pogosto živel s hčerko iz prvega zakona, z Marinko, in imel z njo tudi dva otroka. Vsa vas je vedela za to, z leti se nihče več ni čudil krvoskrunstvu. Ata je imel bratranca, ki je počel podobno. Bil pa je pijanec in nasilnež. Ko mu je hči rodila otroka, ga je prijel za nogico in ga vrgel ob steno z besedami: ’Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.’ Tudi moj sodelavec iz tovarne, kjer sem delala skoraj 45 let, je imel očeta, ki je bil velik nasilnež. Ko se je rodil sedmi otrok, se je zaklel, da bo vsakega naslednjega nabodel na vile in zakopal v gnoj. To je res storil.«

Tako pripoveduje Silva, rojena leta 1938, ena izmed mnogih pričevalk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del: Babice, hčere, vnukinje. Objavila jo je Milena Miklavčič, ki je Slovence v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače (2013), sicer orjaškem bestsellerju (11 tisoč izvodov), odpeljala v tisti magični »nekoč«, v »zlate čase dedov in babic«, ko je ženska s poroko postala moževa lastnina, ko je spolna vzgoja potekala v hlevu, ko je seks pomenil žrtvovanje za mir v hiši, ko so se impotentni moški samokastrirali, ko so ženske rojevale vsako leto, ko so otroci umirali, a so »kakšnemu tudi pomagali na oni svet« (Slovencem je bilo pač v zadovoljstvo, »če so imeli koga v nebesih«), ko so bile ženske prepričane, da seks in tepež sodita skupaj, ko je nožiček, del moževe standardne opreme, deloval kot prvi multipraktik in ko je bil najlepši trenutek v življenju ženske tisti, »ko mož ni zmogel več«.

Vau! Res »zlati časi«, ko so se iz roda v rod prenašale spolne frustracije in spolne bolezni. In zdaj se ti »zlati časi« nadaljujejo, le da tokrat avtorica ničesar več ne interpretira, ampak niza le še pričevanja žensk, le še njihove »spovedi«, ki delujejo kot lekcije iz zgodovine slovenske seksualnosti.

V resnici je bilo tako hudo, da so si kar oddahnile, ko so možje umrli, obenem pa upale, da posmrtno življenje ne obstaja, saj za nič na svetu niso hotele, da bi možje vstali od mrtvih.

Marija (1950) tako pripoveduje: »Vrsto let sem bila prepričana, da sem imela najboljšega deda pod soncem. Ko je umrl, mi je babica dovolila, da sem vzela njegove knjige. Ko sem brskala po njih, sem med platnicami našla veliko različnih pisem in dokumentov. Bila sem v šoku, ko sem razkrila, da je takrat, ko sem bila tudi jaz otrok, spolno zlorabljal deklico, le malo starejšo od mene. Hranil je celo nagnusne fotografije, ki so me zelo pretresle.«

Ernestina (1945), ki je po materinem izginotju pristala v domu, pa se spominja, kako jo je nekega dne poklicala vzgojiteljica in jo prepustila moškemu z metuljčkom, ki jo je odpeljal k sebi domov, kjer ju je čakal fant, le malo starejši od nje. »Mlajši me je držal nekaj časa za roke, nekaj časa za noge, starejši pa me je posiljeval. Bila sem vsa krvava, kri se mi je lepila po rokah in trebuhu, pa mu še ni bilo zadosti. Od hudih bolečin sem izgubila zavest. Ko sem prišla k sebi, sem mučitelja slišala reči, da sem bila na pol mrtva še boljša.«

Njuna ujetnica je bila tri dni. Prepričana je bila, da bo umrla. In ko se zdaj, pri dobrih sedemdesetih, ozira nazaj, se čudi: »Kako je bilo sploh mogoče, da sem preživela?« Slovenija je bila grozljivka, torture porn, pornič mučenja.

Tu so možje, ki so tuhtali le, kako bi čim bolj brutalno posilili žene – ali pa hčerke. Nekatere je potešilo šele posilstvo, ki je ženo poslalo v Klinični center. Tu so moški, ki so otroke silili v oralni seks. Tu so očetje, ki so hčerke zmerjali s »kurbami« in »vlačugami«. Tu so punce, ki so mislile, »da lahko mož leže k ženi le tedaj, ko želi spočeti novega otroka«. Tu so fantje, ki so po poroki komaj čakali, da se vrnejo k mamam. Mnogi so potrebovali strokovno pomoč »zaradi prevelike odvisnosti od mamine ljubezni«. Kot pravi Justina: »Obstala sem kot od strele zadeta. Tašča je molela svojo ogabno nago rit v zrak, mož je ležal pod njo gol, ona pa mu ga je obdelovala z jezikom.« In ja, tu so mame, ki so mirno – ali pač nemočno – gledale, kako jim ljubimci posiljujejo mladoletne hčerke, tako rekoč še otroke. Kot pravi Duška (1947): »Ni trenila z očesom, ko me je posilil njen prijatelj, ki pa je po spletu okoliščin, nasilja in še več posilstev postal celo moj mož.«

Slovenija ni bila le pornič mučenja, temveč očitno tudi porno telenovela. Kako preživeti Slovenijo, kako preživeti slovenski pornič mučenja, kako preživeti slovenski hardcore, je bilo res temeljno vprašanje. Ni bilo vprašanje, kako preživeti turške vpade, temveč – kako preživeti slovenski horror show. Slovenska primitivnost je šla v erekcijo, seksizem, šovinizem in nativizem, ki še vedno odmevajo po družabnih omrežjih, na spletnih forumih, kjer Slovenci le še lajajo drug na drugega, s čimer obujajo »zlate čase dedov in babic«, ko so Slovenci lajali drug na drugega.

Slovenci in Slovenke so lahko le upali (in molili, če smo že ravno tam), da nimajo genov očetov in dedov.

Nasilje za prazen nič

Slovenske mame so hčerke učile, da »ljubezen pride s časom, ne takoj«, naj se – »če so imele napornega moža, ki je zahteval svoje pravice po večkrat na dan« – za vsak primer »med nogami namažejo s svinjsko mastjo«, v glavnem pa so jih pustile v temi, ko je šlo za tabuje, kakršni so bili menstruacija, rojevanje in seks. »Vse do zadnjega sem bila naivno prepričana, da se bo otrok rodil skozi popek,« pravi Katarina (1932). Ni bila edina. »Ja, ja, kar smejte se mi!« Tako so se v grozljivki Carrie smejali Carrie White, ki o menstruaciji ni imela pojma. Mama – krščanska fundamentalistka – jo je pustila v popolni temi. Fanika (1935) je bila tipična slovenska Carrie pred Carrie: »Ko sem dobila menstruacijo, mi nihče ni povedal, kaj to je. Pri maši sem s krvjo pomočila klop, ljudje okoli mene so se zgražali in me obsojali.« Tudi zdravstvenega zavarovanja verjetno ni imela. Kot ga niso imele Carrie in slovenske ženske. »Je bilo škoda denarja,« pravi Katarina.

Ženske so v tem slovenskem »družinskem filmu«, ki se pretežno dogaja v prvi polovici 20. stoletja (a kot bomo videli, tudi kasneje), bežale pred ušmi, gonorejo in srbečico, pa pred revščino, pljunki, odvratnim moškim zadahom, taščami, ki so jih imele le za služkinje, in občutkom, da sploh ne živijo, »garale kot živali«, omedlevale od izčrpanosti, nazadnjaškega čudaštva in lakote, pogosto gnile pri živem telesu (»Včasih sem od bolečin tako kričala, da se je slišalo do ceste, dober kilometer proč,« pravi Pepa), bolj zaupale zdravilkam kot zdravnikom, se utapljale v »ponižnosti«, »skromnosti« in »delavnosti«, pozimi nalašč odpirale okna, da bi otroci zmrznili (če naj verjamemo Berti in njeni teoriji o »ustih manj za nahranit«), se poročale z moškimi, ki so se jim upirali (»Moram reči, da mi ni bil všeč niti kot moški niti kot človek,« pravi Lojzika), mislile, da jih bo zakon spremenil, gledale, kako so »domov vlačili tudi druge ženske« (njim pa izbijali zobe), spale v isti postelji z možem, taščo in tastom, pazile, da očetu niso pogledale v oči (»Ker se to ni smelo. Ni se spodobilo.«), strmele v temo, molile, da bi čim prej umrle, se spopadale z neprijetnimi in bolečimi posledicami nestrokovno vodenih porodov (»maternica jim je uhajala v nožnico, niso mogle zadrževati urina«) in grotesknih, še nestrokovnejših abortusov. »Nekoč sem pri neki ženski našla v maternici celo korenje,« pravi Vojka. Abortuse so itak delali mazači, »pravi mesarji« – včasih so žensko pred abortusom še posilili. Grobo. Kar je bil uvod v »poseg«, ki je bil običajno res surov in mesarski, saj je bila to priložnost, da moški – bodisi mazač ali kasneje zdravnik – pokaže svoj vzvišeni odnos do žensk in jih za »ilegalni« seks in »nepremišljeno« nosečnost kaznuje.

V teh »zlatih časih dedov in babic« je imel moški neodtujljivo pravico do ženskega telesa, in to kadarkoli, kjerkoli, kakorkoli, zato so bili moški prepričani, da lahko z ženskami počnejo, kar hočejo. Če žensk niso brcali, da so začele krvaveti, so jim v vagine tlačili sneg. Če jim niso dajali čaja iz baldrijana, hmelja in preslice, ki je poskrbel, da jim niso šle »neumnosti po glavi«, so jih – na Dravskem polju – obešali na »hamot«, vprego za krave, ki je visela na klinu pred hlevom. Če jih niso prepričevali, naj se pustijo fotografirati med seksom, da bodo lahko potem te fotke prodajali na ljubljanski avtobusni postaji, so jim sekali prste (če so recimo ugovarjale) ali pa so pod njihovimi okni in pred njihovimi očmi masturbirali, s čimer so anticipirali – če ne že kar patentirali – tip spolnega nadlegovanja, ki ga danes očitajo ameriškemu komiku Louisu C. K.-ju.

Če jih niso terorizirali očetje, so jih terorizirali možje. Če jih niso posiljevali možje, so jih posiljevali očetje.

Če jih niso terorizirali očetje, so jih terorizirali možje. Če jih niso posiljevali možje, so jih posiljevali očetje. »Kadar ni bilo druge ženske pri roki, je začel nadlegovati lastno hčerko,« pravi Angelca (1925). Če bi Slovenci živeli na Islandiji, bi bili vsi v sorodu. Kot pravi Milena Miklavčič: četrta zapoved – »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!« – je bila za mnoge Slovenke in Slovence pogubna.

Ostali – slovenska verzija starogrškega zbora – so vse to le od daleč gledali. Tatjanca (1934) pripoveduje, kako jo je leta 1958 posilil šofer avtobusa: »Zvalil se je name. Usta mi je pokril z dlanjo, si potegnil hlače dol, in preden sem se začela zavedati, kaj se dogaja, me je posilil. Hitro je končal, se oblekel ter mi zagrozil, da me bo ubil, če bom komu povedala.« Povedala je le sestri, toda: »Tudi ona je menila, da je bolje, če skrivnost obdržim zase.« Devet mesecev kasneje je rodila otroka svojega posiljevalca.

Nič, v »zlatih časih dedov in babic« je bilo travm vedno več kot denarja.

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del ne pušča nobenega dvoma, da so bili »zlati časi dedov in babic« časi, ko so si slovenske ženske želele le eno: da jih možje ne bi tepli, mučili, zlorabljali, posiljevali. Kar pa je bilo malo verjetno, navsezadnje, družinsko nasilje je bilo del slovenske folklore, ali kot pravi Srečko (1931): »Če je mož tepel ženo, ni bilo nič takšnega, saj so to počeli skoraj vsi.« Tega »nasilja za prazen nič« je bilo na pretek. »Brat me je za vsako malenkost udaril, še danes ne vem, zakaj,« pravi Fanika (1935). Ritual pač, imperativ. »Veliko žensk je bilo tepenih, otrok še več,« slišimo.

In seveda: nasilje ni bilo le nasilje, temveč tudi seks. Kot pravi Lojzika (1925): »Hitro mi je naredil otroka, saj je menil, da me bo s tem še bolj privezal nase.« Razlog več, da so bile ženske stalno noseče. »Drug za drugim se je rodilo deset otrok.« Ali pa devetnajst. Kot slišimo: »Sestra je bila nenehno noseča, sploh se ne spomnim, da bi bila kdaj brez otroka v trebuhu.«

A po drugi strani: »Delanje otrok je bila edina zabava, ki so jo imeli naši predniki. Več ko je bilo fantov, bolj je bila kmetija bogata, saj so jih uporabili tudi namesto živali. Na primer: vlekli so voz ali hlode iz gozda,« pravi Franci (1934). Otroci so hitro umirali, pogosto že kar ob rojstvu. »Presenetil me je podatek, da se je kar sedem dečkov, rojenih v isti družini, imenovalo enako. Razlog je bil banalen: šest jih je umrlo, sedmi je preživel.«

V slovenskih nebesih je bilo vedno veselo.

Seks kot posilstvo

Ema (1988) pravi, da je nekoč našla prababičin dnevnik in v njem brala: »Prikazal se je na vratih, na sebi je imel srajco, na nogah pa tople francoske copate. Skrivala sem se pod tuhno, bilo me je na smrt strah, kaj bo storil, saj so mu oči čudno žarele, okoli kotičkov ust pa se mu je nabirala slina. Groza me je bilo trenutka, ko bo ugasnil luč. Takrat so se začele grozote, ki se jih ne da opisati z besedami, kajti stud prevlada nad vsem.« Iz njenih zapiskov je razumela, »da je bil vsak prihod moža v njeno spalnico podoben katastrofi«. Ko gleda njene stare fotografije, vanjo »zrejo inteligentne oči, a brez žara, brez življenja. Čas, v katerem je živela, je iz nje naredil živega mrtveca.«

V »zlatih časih dedov in babic« so mame hčerke učile, naj pač stisnejo zobe. »Ko je legel k meni, sem mižala,« slišimo. Ali pa: »V postelji je bil zelo grob, egoističen, nenasiten, tudi nemaren. Nič kaj rad se ni umival, zato je zmeraj smrdel, ko se mi je približal. Obračal se mi je želodec.« Pa: »Babica mi je povedala, da ji v zakonu ni bilo lahko, saj je bil ded ves čas na njej.« Še huje, lesena truga, ki je bila pritrjena na peči, je imela čisto drugo funkcijo, kot je mislila Tončka (1949): »Ta truga se imenuje rancale. Kadar je bil ata, tvoj ded, pijan, je ukazal mami, da je legla vanjo, s sprednje strani sta bili izvrtani dve luknji, skozi kateri je morala vtakniti noge. Potem pa jo je s posebno vinto stisnil še z obeh strani, da se ni mogla premikati. Stopil je na klop, spustil hlače in mama je trpela in jokala včasih do zgodnjega jutra. Dokler ni omagal.« Ni kaj, torture porn – po slovensko.

Za nameček pa še neoliberalizem prikimava stari patriarhalni šovinistični mantri: ženska je sama kriva!

»Ko je mož legel name, je bilo strahotno. Šok. Bolečina, ki ji ni bilo videti konca. Ko je nehal sopsti kot pes, ki se goni, je prišel še gnus, ki je bil najhujši,« pravi Marijana, ki pa ne skriva, da je po vsem tem težkem dežju vendarle posijalo tudi sonce: »Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k neki Lojzki.«

Veselje ob tem, da jo mož vara z drugo žensko, je lahko tekmovalo le z veseljem ob rojevanju fantov. »Rodila sem štiri sinove in nobene hčerke. To, da prekletstva, ki je teplo nas, ženske, nisem prenašala na žensko potomstvo, mi je bilo in mi je še v veliko uteho.« Ali kot pravi Tatjanca (1934): »Sama sebi se včasih gnusim, kako sem mogla ob smrti lastne hčerke reči: hvala bogu, pa je končno našla mir.«

Ne, za možmi niso žalovale, kot so žalovale za Titom. Bilo je tako hudo, da so si želele, da bi v Sloveniji obstajala smrtna kazen – vsaj za moške. V resnici je bilo tako hudo, da so si kar oddahnile, ko so možje umrli, obenem pa upale, da posmrtno življenje ne obstaja, saj za nič na svetu niso hotele, da bi možje vstali od mrtvih.

Ko je Andrea Dworkin, militantna feministka, pred leti opozarjala, da je spolni odnos v patriarhalni družbi vedno posilstvo, so jo vsi napadli, češ da pretirava. Če je s tem mislila na slovenski patriarhat, potem je imela absolutno prav – tu je bil seks res posilstvo. In slovenski patriarhat je delal vse, da bi moškemu – svojemu junaku – posilstvo olajšal. »Včasih je bilo zelo enostavno. Ženske niso nosile spodnjih hlač. Zavihati ji je bilo treba krilo, si odpeti hlače ... pa je bilo,« slišimo.

Ženske, ki so nosile spodnje hlače, so – vsaj na vasi – veljale za državne sovražnice št. 1. Kot pripoveduje Elizabeta (1937): »Potem pa se je zgodilo, da so mamo začeli opravljati, da nosi spodnje hlače. Da misli, da je nekaj več kot druge ženske na vasi. Govorice, ki so vdirale v njeno intimo, so jo zelo prizadele. Spominjam se, da jih ni dovolila obleči niti nama s sestro. Trdila je, da je to nespodobno. Tudi potem, ko je bila že zelo bolna in je vedela, da bo umrla, sem ji morala priseči, da je ne bomo pokopali v spodnjicah. Pa je res nismo.«

Sodni epilog

Slovenske ženske so v stare knjige skrivaj pisale pesmi, razmišljale o dojenčkih, ki naj bi jih v Rusiji sredi hude zime pojedli, in se bale prihodnosti. »Otroci so odhajali po svetu, jaz pa sem se starala.« To je bil njihov refren – vsaj v »zlatih časih dedov in babic«.

A tudi ko se knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del premakne v sodobnejše čase, ko torej od babic preide k hčerkam in vnukinjam, ne gre ravno na bolje – Slovenija še vedno izgleda kot mračna preteklost. V socializmu in postsocializmu se ženske opotekajo med fabriko, gradnjo hiše, krediti, osebnimi težavami, alkoholom, narodnimi pesmimi, veselicami z Avseniki, ženitovanjskimi oglasi v Nedeljskem, sindikalnimi izleti, lazenjem po hribih, balinanjem, Chuckom Norrisom, Esmeraldo, doživljanjem stikov z onstranstvom, izpolnjevanjem karmičnih poslanstev, popravljanjem čaker in bifejskim fukom za osmi marec, medtem ko hčerke zalezujejo in terorizirajo pedofili. Julijana (1948) pripoveduje, kako jo je pri štirinajstih oplodil ravnatelj, tako da je rodila dvojčici. Ravnatelj je mami na mizo vrgel toliko, kot je tedaj znašala ena delavska plača, »obenem pa ji je zagrozil, da bodo sankcije, če bo kdo od družine po nepotrebnem otresal jezik«.

Ravnatelj – cenjen pedagog, prejemnik številnih nagrad in priznanj – je danes že mrtev. Tudi moškega, ki je – v Silvini zgodbi – otroke nabadal na vile, je sin prijavil oblastem, tako da so ga potem zaprli. Toda malo so jih prijavili, obsodili in zaprli. Zgodovina Slovenije je bila zgodovina moških, ki jih zaradi hudih spolnih deliktov niso prijavili, tožili, obsodili in zaprli. Kar je seveda problem.

Ta problem postane še toliko hujši in očitnejši, ko se knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del premakne v sodobnejše čase, naše čase, ko torej pred nas stopajo primeri, katerih protagonisti so zelo verjetno še vedno tu, med nami, in ob katerih si rečete: ko je Milena Miklavčič spisala knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del, bi jo morala najprej poslati na policijo, na tožilstvo, na sodišče! Z vsem materialom, ki ga je posnela, ter pravimi imeni žrtev in storilcev vred!

Vilka (1951) recimo pripoveduje, da je bila v četrtem razredu, ko je mama pripeljala nekega moškega, novega očima: »Ko se je vrnil iz službe, me je na dvorišču poljubil, da so ga videli tudi drugi ljudje. Češ poglejte me, kako sem dober očim temu dekletu! Kakor hitro so se zaprla vhodna vrata, me je poljubil še enkrat, a tako, da mi je porinil jezik globoko v usta. Če sem se branila, mi ni prizanašal z žalitvami. Mami sem omenila, da se ga na smrt bojim, zlasti takrat, ko je prihajal k meni, ko sem bila že v postelji, a me je grobo zavrnila, da je to normalno, da se to vsem in povsod dogaja. Očim je vsak dan kontroliral, koliko so mi zrasle prsi in za koliko milimetrov so pognale dlake v mednožju. S svojo veliko dlanjo me je drgnil po luliki, hkrati pa je mami razlagal, da bodo zaradi te masaže dlake hitreje rasle.«

Irena (1960) pripoveduje, kako se je izkazalo, da je moški, s katerim je živela 20 let, pedofil: »Povedal mi je, kako je fantke vodil v hišo, ko sem bila v službi, in kaj je počel z njimi. Našteval je njihova imena.« Duška (1947) pripoveduje, kako so jo, ko je bila najstnica, posiljevali različni moški, mamini prijatelji in ljubimci – z mamino vednostjo. Franja (1949) pripoveduje, kako jo je posilil neki diplomat: »Bila sem omamljena, kdo ve, kaj mi je stresel v vino, nisem se mu mogla upirati, kaj šele, da bi zbežala. Ko je enkrat proti jutru končal z mučenjem, je bila postelja krvava. Zadnjična odprtina me je bolela, a nisem mogla dvigniti niti roke, tako čudno sem se počutila. Nikoli ne bom pozabila tega prasca: stal je pred menoj in mi grozil, da mi bo vzel potni list, me dal ubiti, če bom karkoli izčvekala. Zaprla sem oči in čakala, da bom umrla.«

In mar ne bi bilo povsem logično, če bi pregon posiljevalcev in pedofilov iz te knjige prevzelo tožilstvo, saj veste, po dolžnosti? Sicer bodo vsi ti primeri ostali le literarne anekdote.

Mateja (1993) pripoveduje, kako jo je posiljeval brat (morali so jo hospitalizirati), Simona (1961) pa, kako jo je posilil možev šef. »Takoj je privolil, da mož lahko obdrži službo, a le pod enim pogojem: da z njim spim.« Privolila je. »Preden sem šla, me je zagrabil za ritnici in se me lotil še enkrat. Ker sem se mu upirala, me je grobo posilil.« To je potem ponavljal, jasno, vse bolj brutalno – moževa služba je pač stalno visela. »Ko sem začela jokati, me je zbrcal na tla, planil name in me z glavo začel butati v radiator.«

Majda (1945) pripoveduje, kako so jo pri osmih zaprli v umobolnico Polje, kjer jo je ena izmed paznic »z glavo butala ob steno«, neki zdravnik pa jo je zlorabljal. Dajali so ji elektrošoke, jo zapirali »v mreže«, o njej pa niso vodili nobene dokumentacije. »Nič. Čisto nič. Kot da me tam nikoli ni bilo. Osebje je bilo le redkokdaj trezno. Ogromno pacientov je zaradi vsega hudega naredilo tudi samomor, oni pa so v mrliški list zapisali, da jim je odpovedalo srce.«

Milena Miklavčič s svojima knjigama na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu

Milena Miklavčič s svojima knjigama na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu
© Uroš Abram

Andrea (1991) pripoveduje, kako jo je oče serijsko posiljeval (»Zadnjič sva spala 15. maja 2007«), Anda (1990) pa pripoveduje o svoji polsestri: »Iz drobcev, ki sem jih izvlekla iz nje, sem razbrala, da sta od njenega petnajstega leta, ko je umrla babica, z dedom živela kot mož in žena.«

Vse to so še razmeroma sveži zločini, zato bi lahko storilce še vedno preganjali. »Ko bi vam povedala njegovo ime, ne bi verjeli, da je bil ta človek zmožen česa takšnega,« pravi Simona. A natanko to hočemo vedeti: kdo je bil ta človek?

Anda pa pravi: »Nekoč sem tega prasca srečala! Bil je ostuden, star zavaljen prašič, ki se je slinil, s svojimi vodenimi očmi pa je buljil predse, ne da bi se zavedal, kje točno je.« Srečala ga je – studoma. Ni pa ga prijavila.

Nič čudnega, da ženske teh zločinov ne prijavljajo in da raje uživajo v slovenski »banalnosti zla«, ki jo razkriva pogled na postarane, groteskne, ostudne, nemočne posiljevalce in pedofile: ko jim je najtežje, jim družbeno okolje svetuje, naj se bodisi pridružijo skupini, kjer se bodo učile odpuščanja in pozitivnega mišljenja, ali pa naj gredo v nakupovalni center, med srečne in vesele ljudi. Za nameček pa še neoliberalizem prikimava stari patriarhalni šovinistični mantri: ženska je sama kriva!

Andrea zdaj obiskuje psihoterapevta, ker želi »razčistiti svoj odnos do očeta«. Mar ne bi bilo bolje, če bi njun odnos razčistilo sodišče? In mar ne bi bilo povsem logično, če bi pregon posiljevalcev in pedofilov iz te knjige prevzelo tožilstvo, saj veste, po dolžnosti? Zločini so jasni in razločni. Sicer bodo vsi ti primeri ostali le literarne anekdote. In ja, če se to ne bo zgodilo, se bo ustvaril vtis, da še vedno živimo v »zlatih časih dedov in babic«. Kar pa ne bi bilo nič posebnega – sodobnost v Sloveniji pogosto izgleda kot pradavnina.

»Pri tridesetih se počutim kot starka,« pravi Zala (1987). Vsega je naveličana. Nič čudnega: vzdržuje tudi brezposelnega moža, diplomanta primerjalne književnosti, ki verjame, da bo »kapitalizem kmalu propadel in se bodo vrnili zlati časi dedov in babic«.

Knjiga:
Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del: Babice, hčere, vnukinje
Založnik: Jutri 2052, 2017
Cena: 30 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Maja Bavdaž Gross, Koper

    Originalni slovenski pornič

    Spoštovani, pretresena ob recenziji oz opisu vsebine knjige Milene Miklavčič: „Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del“ Marcela Štefančiča šele zdaj razumem neizmerno slovensko sodno toleranco do spolnih zlorab otrok, česar pred leti nisem mogla razumeti, ko sem v časniku Večer 16.11.2004 prebrala, da je sodišče dosodilo očetu za dokazano spolno zlorabo 4-letne hčerke samo enoletno pogojno kazen in sicer z... Več