Odprto pismo župana Jankovića v primeru Celice

Ljubljanski župan Zoran Janković odgovarja arhitektu Janku Rožiču in sopodpisnikom v primeru nekdanjega zapora na Metelkovi 

Hostel Celica na Metelkovi

Hostel Celica na Metelkovi
© WikiCommons

Janko Rožič s sopodpisniki izraža presenečenje ob najavi prodaje Mladinskega hotela Celica, našteva prepoznavnost Celice v mednarodnem okolju, verjame, da je prav Celica Ljubljano postavila na svetovni zemljevid. Govori o prostoru in kulturnem programu, ki ga v Celici izvaja, zaključuje, da bi vsaka dobronamerna oblast to zgradbo morala varovati kot »punčico svojega očesa«, ker je zanj zasebna lastnina že sama po sebi problem.

Najava prodaje mestnega premoženja je bila objavljena pred dvema mesecema, potrjena na Mestnem svetu ob potrditvi rebalansa proračuna 2017. Zato najava prodaje ne more biti presenečenje. 

Kar zadeva podporo mesta kulturnemu ustvarjanju in reševanju prostorske stiske, naj za začetek navedem dejstvo, da MOL v brezplačni najem oddaja 169 prostorskih enot 245 posameznikom in organizacijam s statusom javnega interesa na področju kulture.

Da bi javnost lahko razumela, kako stvari stojijo, še nekaj zdaj že zgodovinskih dejstev. Ideja prenove nekdanjega zapora sega v konec devetdesetih, prenovo je začela županja Vika Potočnik, končala pa županja Danica Simšič. V času županje Vike Potočnik je prišlo do dogovora s Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani, da MOL vloži v projekt obnove zemljišče in stavbo, ŠOU v Ljubljani pa stavbo zaporov na Metelkovi obnovi. Že od vsega začetka smo uporabljali ime Celica. 

Pri obnovi je sodeloval tudi arhitekt Rožič. Dogovor je tudi bil, da ŠOU s tem mladinskim hotelom upravlja, upravljavec pa tudi zagotavlja sredstva za kulturni program v Celici. Tega naj izvaja KUD Sestava kot predstavnik umetnikov, ki so umetniško zaznamovali del celic, sob v mladinskem hotelu.

Takrat smo kot obvezo tudi poudarili še dobro sodelovanje upravljavca mladinskega hotela s področjem AKC Metelkova. Najemnina za upravljanje ni bila predvidena, ker bi morala sredstva, pridobljena z oddajanjem sob, zadostovati tako za finančno podporo kulturnemu programu kot tudi za sprotno vzdrževanje stavbe.

Obnova je bila odlična, prostor prepoznan kot posebnost in tukaj bi lahko sklepali na srečni konec. Vendar ŠOU v Ljubljani ni sam začel z upravljanjem, ampak je v ta namen ustanovil zasebni zavod ŠOUHOSTEL. V svetu zavoda je MOL, sicer takrat že večinska, 75,82 % lastnica stavbe, imela le manjšinsko zastopstvo (2 predstavnika) in zato je bila v kar nekaj, predvsem ključnih primerih, preglasovana. Dobiček poslovanja je ostajal v zasebnih rokah najemnika, zahteve po plačilu obnove pa so bile usmerjene na Mestno občino Ljubljana. V MOL smo želeli spremeniti razmerje sil v svetu zavoda in tako vplivati na porabo dobička predvsem zato, da bi ga lahko namenili za obnovo stavbe.

Neuspešno.

Zato smo se na MOL odločili za najemno pogodbo in opredelili najemnino v višini 6.612,76 EUR. Ko je MOL postala enovita lastnica stavbe, smo določili najemnino v višini 8.820,31 EUR. S tako pridobljenimi sredstvi pa smo kot delni lastniki investirali v namestitev klimatskih naprav in obnovo prostora v kleti.

Takratni in zdajšnji najemnik je, v nasprotju z dogovorom, prav tako korenito zmanjšal sofinanciranje programa Rožičevega KUD-a Sestava z obrazložitvijo, da mora plačevati najemnino. KUD Sestavo sicer sofinancira MOL, v letošnjem letu za koncertni cikel v Celici v višini 8.000 EUR. Kljub temu pa je takratni in zdajšnji najemnik z dobičkom želel odpreti še prototip takega mladinskega hotela na drugih lokacijah po Sloveniji, za kar ni dobil soglasja zavoda. Je pa iz registra Urada RS za intelektualno lastnino razvidno, da je lastnik blagovne znamke »Celica« zavod ŠOUHOSTEL, Metelkova 8, lastnik tega pa je Družba TJS d.o.o., turistična agencija. Ta pa je, po podatkih AJPES-a, v 80 % lasti Tomaža Juvana, trenutnega najemnika Celice.

Ali to pomeni, da bo morala MOL, če želi uporabljati ime »Celica« v primeru mladinskega hotela na Metelkovi, tega najprej odkupiti? O vsotah, ki bi jih morali plačati za odkup imena lastniku blagovne znamke, v tem odgovoru nimamo namena ugibati.

Leta 2016 se zadeve še poslabšajo: ŠOU v Ljubljani se odloči, da z njihove strani ustanovljeni zasebni zavod ŠOUHOSTEL, ki Celico upravlja, za dobrih 260.000 EUR proda direktorju tega zavoda, g. Juvanu, in to kar s korespondenčno sejo sveta zavoda. MOL je takim potezam nasprotovala, žal pa je bila v svetu zavoda preglasovana. Takrat je bil član sveta taistega zavoda tudi Janko Rožič. Zakaj je glasoval za prodajo zavoda ŠOUHOSTEL zasebniku, ve samo on.

Na tej točki je že jasno, da bi vsak solastnik želel izstopiti iz tako disfunkcionalnega razmerja. V 2016 sta se MOL in ŠOU v Ljubljani dogovorila, da lastništvo nepremičnin strnita: MOL je tako postala edina lastnica mladinskega hotela Celica, ŠOU v Ljubljani pa je strnil svoje lastništvo na Kersnikovi ulici 4.

Ni dvoma o tem, da sta obnova in koncept Celice uspeh, prav tako ni dvoma o tem, da mladinski hotel Celica na Metelkovi je in ostaja naša skupna dediščina. Je tudi svetovna znamenitost, ki dviguje blagovno znamko Ljubljane.

Dejstvo, ki je pripeljalo do sedanjega stanja, pa je izraziti dvom v dobronamernost trenutnega najemnika Juvana. Ta je brez vednosti ŠOU v Ljubljani (takratnega solastnika) kot najemnik mladinskega hotela Celica večkrat ponudil, da delež MOL v Celici odkupi. Seveda ni brez osnove tudi razmislek, zakaj bi se MOL kot lokalna skupnost ukvarjala s hotelirstvom.

Mestna občina Ljubljana ima kot edina lastnica več možnosti glede Celice: odprodajo, upravljanje s strani javnega zavoda MOL, ali pa poišče novega, odgovornega najemnika, ki bo spoštoval tako dediščino stavbe, podpiral kulturni program v Celici in sobival z AKC Metelkova.

Ne gre zanemariti dejstva, da je v vseh letih Celica potrebna obnove, za kar bo potrebno zagotoviti večji znesek sredstev za investicijsko vzdrževanje. Ostaja pa odprto vprašanje, kaj bo z blagovno znamko »Celica«?

Janko Rožič je navezan na prostor Celice. Kako to, da je potem kot član sveta zavoda dopustil prej opisana dejanja, ki gotovo niso bila v prid stabilnemu razvoju? Kako to, da je glasoval za prodajo zavoda ŠOUHOSTEL zasebniku? Kaj se je tukaj zgodilo z javnim interesom? Kje je bil takrat, ko bi lahko podprl MOL ali vsaj lahko opozoril na to dejstvo? Kako to, da s tako ihto podpira trenutnega najemnika, ko pa brez trohe dvoma ve, kako slabo je vlagal v sam mladinski hotel in njemu kot izvajalcu kulturnega programa odrekal sredstva na račun precej plehkih izgovorov? In kako to, da že prej ni s telesom ali vsaj v duhu branil Celice?

Gospod Rožič obvešča medije, da čaka na sestanek na MOL. Sporočamo mu, da lahko to stori z najavo. Te namreč na MOL, razen tega, da je nepovabljen prišel na novinarsko konferenco v Mestni hiši, še nismo dobili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.