Heni Erceg

Heni Erceg

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Smeh svobode

V spomin na Predraga Lucića, ustanovitelja Feral Tribuna

Smejala sva se veliko, veselo, pa tudi grenko, med dolgoletnim sodelovanjem vsak dan, potem pogosto, vedno sproščeno. Nato pa je moj dragi Predrag Lucić, eden izmed ustanoviteljev Feral Tribuna, novinar, pisec, dramaturg, pesnik … umrl. Z njegovim odhodom je plamenček v enem od feralov ugasnil, smeh svobode pa je utihnil, kot bi odrezal. Prijatelji, pisci in novinarji z vseh koncev nekdanje Jugoslavije so se spomnili tega nenavadno blagega človeka in resnobne, nenadomestljive osebnosti hrvaškega novinarstva, pa tudi satire, pesništva in kulture nasploh. O Peđi pa so svoje povedali tudi številni sicer zlovoljni desničarski podleži, vzradoščeni ob smrti človeka, ki jim je šel z nadarjenostjo, humorjem, članki in pesmimi hudo na živce. Svojat si je ob smrti enega od feralovcev dala duška, prav tako brezmejni cinizem vladajoče garniture, ki že leta uspešno proizvaja vso to facebookovsko bedo in se je, skrita za zasloni svojih naprav, silno razveselila Lucićeve smrti, prepričana, da se ji je s tem še bolj na široko odprl prostor za neznosno nasilje in sovraštvo do tistih, ki so, tako kot Predrag, bili in ostajajo trdni, svobodni kontrapunkt ideologije zadušljive provincialnosti.

Samo skrajno cinična, popolnoma brezvestna oblast se lahko drzne poslati sožalno brzojavko Predragovi družini, samo hrvaški premier in njegov malovredni nacionalistični trol, predsednik parlamenta, sta sposobna spesniti takšno uničujoče »satirično« sporočilo, v katerem piše, da »dela Predraga Lucića pomenijo trajen prispevek k hrvaškemu novinarstvu in kulturi«. Prav ta desničarska stranka na oblasti, pogubna za sleherno svobodno besedo, je še ne tako davno ugasnila Predragov in moj Feral Tribune, prav ta stranka se je s tožbami spravljala na Feralovo satiro in s krivičnimi obtožbami ovajala in obremenjevala življenje Feralovih piscev, točno ta oblast je leta in leta preprečevala, da bi katerokoli gledališče uprizorilo Predragovo dramo Aziz, samo zato, ker govori o malomeščanski ozkosrčnosti in strahu pred drugačnim drugim, čeprav je ta drugi zgolj nesrečni begunec, ki je od nekod zataval v naše »čisto« okolje. Tako so jo šele lani poleti končno uprizorili na festivalu Splitsko ljeto, on pa je, verjetno, ker je bil že usodno bolan, dobil celo nagrado judita, potrditev uspešnega gledališkega delovanja. Prav ta profašistična oblast je – medtem ko smo se od Predraga poslavljali z njegovim in našim montypythonovskim citatom: »Always look on the bright side of life!« in elegičnim Cohenom, in to, kako povedno, ravno na svetovni dan smeha – prepovedala predvajanje filma Ministrstvo ljubezni na Hrvaški televiziji.

V času, ko je proti Predragovemu domu romala brzojavka z »iskrenim sožaljem« premiera Plenkovića, je njegov minister za branitelje na HTV naslovil ostro pismo in v njem zahteval, da se že napovedani film umakne s programa. Ker naj bi bila ta popolnoma benigna komedija režiserja Pava Marinkovića menda žaljiva do hrvaških vdov. Tistih, katerih možje so padli pred nekaj desetletji, one same pa so, pomembne, temeljne osebnosti tako imenovane domovinske vojne, postale posebna, privilegirana skupina hrvaških državljanov. In glas, ki se pri nas posluša. Njim, tem vdovam, ki so si medtem našle nove partnerje – prav, da so si jih! –, ki od države prejemajo precejšnje mesečne zneske – prav, da jih! –, zneske, do katerih so upravičene, tudi če se spet poročijo in če se zaposlijo, in praviloma se zaposlijo, te vdove je torej zmotil film, v katerem se zgolj blago satirično postavlja vprašanje njihovih državnih ugodnosti. V glavnem, gospe, združene v množično gibanje za »obrambo dostojanstva domovinske vojne«, so od ministra za branitelje zahtevale, da posreduje, da torej doseže umik filma s programa HTV. Minister je to storil, ustrahovani črvi z javne televizije pa so se nato domislili kompromisa in so Ministrstvo ljubezni vendarle uvrstili na spored, le da v poznih nočnih urah.

S prepovedjo predvajanja filma, sicer dobitnika tujih nagrad, že prikazanega v številnih evropskih državah, je vso Hrvaško spet zajel strupeni smrad, ki se nenadzorovano širi iz množice desničarskih člankov, in še huje, z njo so legalizirali partijske prepovedi in poseganje v polje kulturne ustvarjalnosti. Bahava kasta, deležna vseh gmotnih ugodnosti, do katerih je upravičena zaradi neke davne vojne, je spet pokazala svojo moč in pri tem ni izbirala sredstev. Z žalitvami in grožnjami je zasula avtorja filma, tega »dezerterja, ki bi lahko posnel film o vaših materah, ki so vas vse življenje učile sovražiti vse, kar je hrvaškega«. Pod tem »vsem hrvaškim« seveda razumejo sramotne ugodnosti, ki jih že več desetletij uživa ta ogromna veteranska populacija, ta napadalni igralec nacionalistične stranke na oblasti, ki je Hrvaško očitno pahnil v kameno dobo svobode, demokracije in smeha. Partijske prepovedi predvajanja filmov, kadrovanje, manipuliranje z denarjem, tega ministrstvo za kulturo kot pobesnelo deli predvsem profašističnim »kulturnim delavcem«, odteguje pa ga »sumljivim« levičarjem, so politična platforma oblasti, ki jo obide groza ob vsakem svobodnem koraku, napravljenem zunaj zastavljene namrgodene matrice. Kaj šele ob smehu! Tem vražjem, prevratnem dejavniku, nasprotniku vsakega totalitarizma. Smehu svobode, s kakršnim smo tistega januarskega jutra pospremili svojega tovariša. Smeholjubca in smehotvorca Predraga Lucića. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.