N'toko

N'toko

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Žive meje

Nazaj k utopiji

Ali si politična vizija, ki ljudi nagovarja k odrekanju in skromnosti, res lahko obeta uspeh?

Bojim se, da je svet ostal brez idej. Celo v najbolj slovesnih govorih javnomnenjskih voditeljev ni zaslediti več niti kančka vizionarskega duha. Razočarano moramo ugotoviti, da sanjarjenje o prihodnosti danes opravljajo pretežno kalifornijski tehnološki guruji in drugi milijarderji, ki so seveda navdušeni nad tem, kako se svet razvija. Za ostalo človeštvo ostaja manj razlogov za veselje. Dogodki zadnjih let nam nikakor ne dajejo razlogov za optimizem in vse bolj velja prepričanje, da smo na poti k novim katastrofam, ki bodo neenakosti v družbi še okrepile. Ta konsenz ima svoj odsev tudi v popularni kulturi, ki je postala obsedena z epskimi naravnimi nesrečami, nuklearnimi vojnami, ubijalskimi virusi in nasilnim družbenim darvinizmom, kakršen naj bi tem dogodkom sledil. Dejansko bomo težko našli film, ki se dogaja v prihodnosti, kjer ta ne bi bila nekakšna postapokaliptična nočna mora. Modni oblikovalci in reperji so že danes prilagodili svoj stil na apokalipso – še na rdečih preprogah so oblečeni, kot da vstopajo v večno deževje Blade Runnerja. Nad lepšo prihodnostjo smo obupali in ne preostane nam drugega, kot da romantiziramo njeno brutalnost – da njeno ostrino spremenimo v edgy estetiko in zmagovalce te družbene loterije častimo kot polbogove. Če že mora svet k hudiču, naj vsaj zgleda seksi.

A če se nismo v čisto realpolitičnem smislu pripravljeni sprijazniti s propadom človeštva, si moramo vseeno znati drugače zamisliti jutrišnji svet. Kako bi lahko današnja hipermoderna družba proizvedla še kaj drugega kot plinske maske in totalno podreditev šibkih močnejšim? Prav to je vprašanje, na katero so poskušali odgovoriti levi misleci od 18. stoletja. Ali ni možno, da bo z znanstvenim, tehnološkim in vsesplošnim industrijskim bumom možno preseči izkoriščevalske odnose? Bomo lahko ta veliki potencial z demokratičnim upravljanjem vpregli v korist množic? Ali bodo nekoč mogoči radikalno drugačni odnosi – svet, v katerem bomo ljudje počeli kaj več, kot se pehali za vsakdanjim preživetjem? Revolucionarji prejšnjih stoletij so videli svojo sedanjost kot nehumano greznico mezdnega suženjstva, iz katere se mora človeštvo dvigniti, prihodnost pa kot bleščeče kraljestvo enakosti in svobode. Nešteto utopičnih romanov je bilo napisanih na to temo, in kljub turbulentnosti časov se je na obzorju vedno svetila vizija drugačnega sveta. Danes, ko so velike industrijske revolucije za nami, progresivci našega časa v prihodnosti ne vidijo nič več bleščečega. Še več, začeli so idealizirati preteklost.

Zdi se, kot da je strah pred lastno politično nemočjo mnoge pognal v drugo smer: vse več ljudi vidi znanstveni in tehnološki razvoj kot procese, ki nas peljejo v neizogibno apokalipso. Ta razvoj nam je vendarle prinesel atomsko bombo, ki lahko že zaradi malenkostnega spora med voditelji velesil uniči življenje na Zemlji! Prinesel je umetno inteligenco, zaradi katere nas utegnejo iztrebiti robotski gospodarji. Prinesel je podnebne spremembe, množični nadzor, Fukušimo ... Kdo se ne bi bal take modernizacije? Civilizacijski napredek je v krogih, ki se imajo za najbolj civilizirane, začel veljati za nekaj, kar se ne more končati dobro. Tako smo skupaj z zastrašujočo seksi podobo prihodnosti v popularni kulturi dobili tudi romantizirano sliko preteklosti. Nenadoma se želijo še tako urbane glave vrniti k naravi – se uglasiti z materjo Zemljo, obuditi poganske obrede prednikov, začutiti bojevnika v sebi, delati z rokami, jesti, piti, srati, rojevati in umirati naravno. Tržijo se besedne zveze, kot so »ročna izdelava«, »mali kmet«, »družinsko podjetje«, »paleo-dieta«, »naravni porod«, »domača medicina« in drugi ostanki fevdalnih in predfevdalnih časov. Hkrati se vse bolj goji nezaupanje do nekaterih pridobitev sodobne medicine, do množične proizvodnje in potrošnje. Besedne zveze »genetsko predelano« ali »nuklearna energija« so postale tabu. Mnogi so postali sumničavi do modernosti same.

Ni težko videti, kakšna logika je tukaj na delu. Predvsem urbano prebivalstvo srednjega in višjega razreda je začelo svojo tesnobo pred nemogočimi političnimi izzivi reševati z alternativnim življenjskim slogom. Občutek, da je z uvedbo malih sprememb v nakupovalnih navadah mogoča vrnitev v neko zlato dobo, ko je človek še živel v sožitju z naravo, je hitro postal uspešna tržna niša. Seveda gre za prevaro – takšno obdobje ni nikoli obstajalo in v predmodernih razmerah, ko naj bi bila človeška vrsta še bolj v »stiku z naravo«, bi nas večina že zdavnaj pocrkala za enostavno ozdravljivimi boleznimi. Realnost je ta, da je narava kruta in da človek vseskozi beži pred stikom z njo. Ljudje si upravičeno želimo udobnejša in varnejša življenja in še tako ozaveščeni Zemljan si mora priznati, da so klimatizirani nakupovalni centri in pametni telefoni včasih fantastična stvar – da o bolnišnicah in šolah sploh ne govorimo. Ali si politična vizija, ki ljudi nagovarja k odrekanju in skromnosti, res lahko obeta uspeh? Mar ni problem kvečjemu v tem, da ima premajhen del sveta dostop do takšnega izobilja in da je naloga levice razširiti visoke življenjske standarde med vse ljudi? Zakaj bi bili zagovorniki nebrzdanega kapitalizma edini, ki obljubljajo bleščečo prihodnost? In pomembneje, zakaj bi levičarji opevali vrnitev h kreposti in ljubezen do narave, kot so nekoč počeli ideologi nacizma?

Tehnološki razvoj in množična proizvodnja vsekakor prinašata velike izzive. Da, morali bomo znižati količino izpustov, morali bomo zaustaviti plenjenje agrokorporacij, morali bomo zmanjšati porabo določenih snovi in na vzdržnejši način organizirati proizvodnjo. V nasprotnem primeru se bodo vse apokaliptične napovedi morda uresničile. Toda ne pretvarjajmo se, da lahko to storimo z butičnimi nakupi in obujanjem nostalgije. Nasprotno, gre za izjemne politične korake, ki jih moramo narediti kolektivno in množično. Množice pa ne bo nagovorilo moraliziranje o skromnosti, ampak vizija prihajajočega izobilja. Levo stališče je tukaj povsem jasno: namesto da se velikopoteznemu razvoju odpovedujemo, ga moramo postaviti v službo navadnih ljudi, ga demokratizirati in razširiti. Utopično razmišljanje o prihodnosti ni nekaj, pred čemer bi smeli bežati – nasprotno, vse bolj postaja realna politična nujnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.