MLADINA Trgovina

Borut Mekina

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Politika

»Nerezidenti BiH ali podobno. Jože bo rešil.«

Zgodovina poslov SDS z nerezidenti iz Bosne in Hercegovine

Jože Zagožen in Ivan Črnkovič na sojenju v zadevi Patria leta 2011

Jože Zagožen in Ivan Črnkovič na sojenju v zadevi Patria leta 2011
© Borut Krajnc

Ko je minuli teden odjeknila novica, da je stranka SDS z nerezidentko iz Bosne in Hercegovine, 32-letno Dijano Đuđić iz Prijedora, sklenila 450 tisoč evrov težko posojilno pogodbo, je bilo očitno, da ne gre za navadno posojilno pogodbo, ampak za enega od načinov prikrivanja izvora denarja. Kljub najboljšim namenom je ob tem težko skleniti kaj drugega. Očitna kršitev zakona o političnih strankah, ki tem prepoveduje pri fizičnih osebah najemati posojila, večja od desetkratnika povprečne mesečne plače v enem letu, je še najmanjša težava. Pomembnejše vprašanje je, ali so v SDS tako prali denar oziroma skrivali njegov izvor. In če so ga, kje je dejanski vir.

Če bi namreč SDS želela najeti posojilo, bi ga zlahka dobila pri katerikoli banki v Sloveniji na popolnoma regularen in transparenten način, kot že tolikokrat v preteklosti. SDS je doslej redno, navadno pred vsakimi volitvami, najemala večja posojila. Utemeljitve, ki jih je strankin prvak Janez Janša navedel tokrat, češ da so si pomagali z Đuđićevo, ker niso hoteli na svoje nepremičnine vpisati hipotek, pa tudi, da so želeli tako prodati delež v podjetju Nova obzorja, ki izdaja Demokracijo in Škandal, so seveda sprenevedajoče. Po ekonomski logiki bi morala biti, če je tako, zaradi večjih tveganj obrestna mera precej višja od bančne, ne pa dveodstotna, kot jo je ponudila Prijedorčanka. In če bi želeli prodati Demokracijo, bi pač sklenili kupoprodajno pogodbo s klavzulami po željah obeh strani.

Tako pa je nelogičnosti in vprašanj brez odgovorov nešteto. Če si je SDS res izposodila denar od Đuđićeve, se lahko vprašamo, kako ga je ta zaslužila ali dobila. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj naj bi tednik Demokracija kupila po tako visoki ceni – skupaj to pomeni, da je tednik vreden toliko kot družba Večer, denimo. Očitno torej je, da je Đuđićeva zgolj »posodila« ime, kot že nekajkrat doslej. V preteklosti ji je banka NKBM že zaprla račun, ker ni znala pojasniti, od kod izvira denar na njem, slovenski finančni urad pa je opozoril, da so bila njena podjetja v preteklosti del razvejene verige družb za utajo DDV.

Đuđićeva je torej v preteklosti že sodelovala pri dejavnostih kriminalnih združb, ki jih preiskuje policija. Za povrhu pa so novinarji še razkrili, da prijateljuje z davčnim svetovalcem Rokom Snežičem, s katerim si je Janez Janša leta 2013 delil zaporniško sobo – Snežič je tedaj prestajal zaporno kazen zaradi utaje davka pri uvozu luksuznih ladij. A zamisli, kako bi prali denar prek Bosne in Hercegovine, so v SDS očitno imeli, še preden je Janez Janša v zaporu na Dobu spoznal davčnega svetovalca Snežiča. Naslednji primer lahko imamo za ponazoritev dejanskih razlogov, ki lahko politično stranko vodijo k temu, da sklene lombardno posojilno pogodbo z neznano fizično osebo iz države, ki po mnenju organizacije OECD ne upošteva standardov glede pranja denarja.

Mnogi v SDS so prepričani, da je Slovenija mafijska država – to je lahko tudi zgolj odsev njihove vsakodnevne izkušnje življenja v kriminalni združbi.

Afera Patria je izbruhnila v avstrijski Lipnici, v banki Sparkasse, ki je posrednike pri poslu prijavila zaradi sumov pranja denarja. Ko so slovenski kriminalisti okoli leta 2009 iskali dokaze o podkupovanju pri nakupu finskih osemkolesnikov, so med drugim naleteli na osnutek načrta delitve provizij. Vpleteni so načrtovali, da bo finsko Patrio v Sloveniji zastopalo podjetje Rotis v lasti Ivana Črnkoviča. Patria naj bi denar nakazovala v Slovenijo prek Rotisa, ki bi zagotavljal tudi vse druge storitve. Del denarja, ki naj bi ga Rotis prejemal iz Finske, naj bi nato razdelili med glavne akterje posla, kakor izhaja iz dokaza, ki so ga kriminalisti imenovali Šablona JZ ZK.

Šablono JZ ZK so našli na več mestih v Črnkovičevem računalniku, med drugim tudi pri kontaktnih podatkih Jožeta Zagožna in Toneta Krkoviča. Zapis je bil ustvarjen dva dni po znanem sestanku s predstavniki Patrie na sedežu Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), v njem pa piše: »JZ+TK+ IC+stranka« in da »Po racunu Profit se deli Vse stroske, +5 % PROFIT ROTIS POTEM PA NA STIRI ENAKE DELE PO RACUNU«, iz česar je bilo mogoče razumeti, da si bodo provizije od nakupa osemkolesnikov delili Jože Zagožen, Tone Krkovič, Ivan Črnkovič, del denarja pa naj bi bil namenjen tudi za stranko SDS. Ta se je v dokaznem gradivu procesa, ki je že zastaral, znašla seveda še na več drugih mestih.

Čeprav je Črnkovič na sodišču trdil, da naj bi bilo šlo za formulo delitve dobička od izkoriščanja »lesnih sekancev« oziroma biomase, mu redna sodišča niso verjela, saj je bil hkrati ob zapisu formule pripisan še podatek o 30-milimetrskem topu, 120-milimetrskem dvocevnem minometu in 12,7-milimetrskem avtomatskem mitraljezu … Biomase pa z dvocevnimi minometi seveda ni mogoče izkoriščati. Drugo vprašanje je seveda bilo, kako denar oprati, ga torej spraviti do vseh vpletenih. Walter Wolf se je po eni strani mučil z antidatiranimi pogodbami za neke oljne posle, predstavnik Patrie na Dunaju, obsojeni Wolfgang Riedl, pa se je z 900 tisoč evri kar odpeljal v Ljubljano z avtom.

A Krkovič, Zagožen in Črnkovič so očitno našli elegantnejšo rešitev. In sicer ravno prek nerezidentov iz Bosne in Hercegovine. Črnkovič je ob omenjeni šabloni delitve provizij zapisal »NEREZIDENTI BIH ALI PODOBNO JOZE BO RESIL«. Sodišče se s to dimenzijo pranja denarja zaradi obilice drugih dokazov in indicev ni posebej ukvarjalo, je pa očitno, da so akterji procesa načrtovali, da bi provizije črpali prek slamnatih podjetnikov. Morda naključno – ali pa tudi ne – si je SDS sedaj zares poskušala finančno pomagati s sklepanjem poslov prek nerezidentov iz Bosne.

Tožilec Andrej Ferlinc je v svoji zaključni besedi po sojenju v zadevi Patria dejal, da je bil prav ta del eden od ključnih dokazov: “Da se je Crnkovič zavedal protipravnosti obljube nagrade, za katero ne more biti dvoma , da so vsi tisti, s katerimi je bil Crnkovič v najbližjem (poslovnem in prijateljskem) odnosu pred tem na MORS in tudi sicer v življenju ( o tem je Krkovič natančno povedal v svojem zagovoru), vedeli, kaže tisti del zapisa v računalniku, ki se glasi »NEREZIDENTI BiH ALI PODOBNO«. Gre seveda za to, da nagrade in delitev ostanka dobička na štiri enake dele ni mogoče knjigovodsko prikazati na legalen način, pač pa le s »pomočjo« nerezidentov in BiH, preko katerih bi bilo mogoče oprati denar, predviden za nagrade. Ta okoliščina pa utemeljuje sklepanje, da je tudi dejansko prišlo do Crnkovičeve obljube nagrade, ki sta jo Jože Zagožen in Anton Krkovič sprejela takoj po sestanku dne 1. 9. 2009 in prav zaradi tega sestanka.” Je zapisal.

Kako dejansko posluje SDS, kaže tudi prodaja deleža družbe Nova24. Konec lanskega leta so recimo iz SDS sporočili, da so tri madžarska medijska podjetja, Ridikul Magazin, Modern Media in Ripost, dokapitalizirala strankarsko televizijo z 800 tisoč evri. A pogled v sodni register in v sklenjene pogodbe pokaže, da je denar dejansko zagotovil 55-letni Karoly Varga, eden največjih madžarskih gradbenih tajkunov, ki pridobiva posle skorajda izključno od države. Njegovo podjetje je na Madžarskem na drugem mestu na lestvici gradbenih podjetij, ki največ zaslužijo s posli z državo. Očitno je torej, da je SDS z denarnim vložkom pomagal premier Victor Orban prek paradržavnih podjetnikov, v stranki pa so to prikazali kot vložek madžarskih medijskih podjetij. Še en primer pranja denarja torej.

Paradoksalno je, da se je SDS od poletja lani poskušala prikazati kot stranka, ki razkriva primere pranja denarja v Sloveniji. Politično kampanjo pred prihajajočimi volitvami je zasnovala na zadevi britanskega poslovneža iranskega rodu Iraja Farrokhzadeha, ki naj bi bil v imenu Irana prek NLB opral za skoraj milijardo evrov denarja, domnevno namenjenega financiranju terorizma. Ost njene kritike je bila usmerjena prav v slovenski urad za preprečevanje pranja denarja in policijo, ki naj bi bila leta 2010 zavlačevala z razkrivanjem primera. Branko Grims, ki vodi parlamentarno komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, je recimo septembra poudaril, da naj bi ugotovitve preiskave kazale na »zavlačevanje pristojnih služb in neustrezno ravnanje« ali pometanje pod preprogo.

Za SDS torej velja biblični rek, da vidi iver v očesu svojega bližnjega, bruna v svojem pa ne. Občutljiva je za primere pranja denarja, ker povsem očitno sama uporablja te prakse.

A tipični in najpomembnejši primer zavlačevanja in oviranja preiskave pranja denarja je bila prav afera Patria. Ko je avstrijska policija prek Interpola februarja 2007 začela »urgentno« poizvedovati o primeru pranja denarja, je poslala elektronska sporočila na policijo v Ljubljani, Ottawi, Vaduzu, Helsinkih in Bangkoku. Na Finskem in v Avstriji se je začela preiskava. Le v Sloveniji je ministrstvo pod vodstvom Dragutina Mateja iz SDS te »urgentne« depeše založilo za več kot 18 mesecev. Tedanji vodja urada za preprečevanje pranja denarja Andrej Plausteiner je celo obiskal finančnega ministra Andreja Bajuka. In ker se Slovenija na poizvedovanje ni odzvala niti po več posredovanjih iz drugih držav, so junija 2007 finski kriminalisti zaradi neodzivnosti slovenske policije obiskali slovensko komisijo za preprečevanje korupcije, ki jo je tedaj vodil Drago Kos. V zvezi z domnevnim pranjem denarja v NLB Anže Logar že več mesecev šokirano ugotavlja, da je »politika bila o primeru obveščena, pa ni reagirala«.

Za SDS torej velja biblični rek, da vidi iver v očesu svojega bližnjega, bruna v svojem pa ne. Pozorna in občutljiva je za primere pranja denarja, ker povsem očitno sama uporablja te prakse. Ravno tako ji ni tuje zavlačevanje in oviranje uradnih postopkov – praksa, ki jo je izvajala, ko je bila na oblasti, v primeru Patria. V stranki so prepričani, da številne procese v državi iz ozadja vodi mož iz Murgel – to je očitno vsakodnevna življenjska izkušnja slehernika, aktivnega v tej stranki. In seveda so mnogi v SDS prepričani, da je Slovenija mafijska država – to je lahko tudi zgolj odsev življenja v kriminalni združbi. Ali še drugače, zlo je v pogledu, ki vidi zlo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.