Marcel Štefančič jr.

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Film

Lunapark

Wonder Wheel, 2017, Woody Allen

zadržan

Pred dežjem.

Woody Allen nas je pogosto – recimo v filmih Spomini na zvezdni prah in Iz Rima z ljubeznijo – prepričeval, da je dedič Federica Fellinija, a bili so časi, ko nas je – recimo v Notranjostih – prepričeval, da je dedič Ingmarja Bergmana. Zadnja leta pa nas prepričuje, da je reinkarnacija Tennesseeja Williamsa – Otožna Jasmine je bila videti kot rimejk Tramvaja Poželenje. Cate Blanchett je bilo sicer ime Jasmine, a dobro vemo, da je bila v resnici Blanche DuBois.

Tudi Lunapark, ki se dogaja v 50. letih prejšnjega stoletja, izgleda kot rimejk Tramvaja Poželenje, le da se v Blanche DuBois prelevi nervozna, zdelana, frustrirana Ginny (Kate Winslet), nekdanja igralka, zdaj natakarica na Coney Islandu (po malem je videti kot punca s Krožne ceste), nesrečno poročena z bučnim, burnim in brutalnim Humptyjem (Jim Belushi), kvazibrandovskim upravljalcem vrtiljaka v idiličnem, barvitem, žmohtnem obmorskem lunaparku. Njen sin iz prejšnjega zakona, še otrok, je piroman, saj zažge vse, kar zagleda (kot da bi v slogu starogrškega zbora komentiral »strast«, ki prasketa), toda ravnovesje v tej nevrotični, neonski, ringelšpilski skupnosti, v kakršni se je rodil Alvy Singer, glavni junak Allenove klasike Annie Hall, ogrozi nepričakovani prihod Caroline (Juno Temple), Humptyjeve hčerke iz prejšnjega zakona, pa ne zato, ker tja pribeži pred svojim gangsterskim možem (»Vem, kje so pokopana vsa trupla«), temveč zato, ker začne »poetični« Mickey (Justin Timberlake), obalni reševalec in nesojeni dramatik, ki skrivaj žge Ginny, zdaj žgati še njo, Carolino, Ginnyjino nebiološko »hčerko«, njeno pastorko, no, njeno Soon-Yi. Woody Allen, ki je pred leti – davnega leta 1992 – »škandalozno« zapeljal in odpeljal Soon-Yi, posvojenko svoje partnerke, Mie Farrow ( ja, njeno nebiološko hčerko iz prejšnjega zakona), skuša z Lunaparkom to potezo in to razmerje perverzno legitimirati in fetišizirati: glejte, storil sem le to, kar se je zgodilo v Tramvaju Poželenje, veliki umetnini! Še več, zdi se, kot da hoče reči: pa kaj, žgal sem mamo in njeno hčerko – storil sem to, o čemer drugi moški le fantazirajo! Zato verjetno niti ne preseneča, da Mickey, ki hoče postati novi Eugene O’Neill, maha s knjigo Hamlet in Ojdip, v kateri je Ernest Jones, Freudov učenec in biograf, pred davnimi leti opozarjal, da Hamlet sicer sovraži Klavdija, svojega strica, a da se obenem z njim identificira, saj je ubil njegovega očeta in se poročil z njegovo materjo, kar pomeni, da je storil natanko to, o čemer je Hamlet fantaziral.

Nič, Woody Allen živi v preteklosti, saj se še vedno muči z legitimiranjem in relativiziranjem svoje stare afere s Soon-Yi. Ko gledate Lunapark, se zdi, da verjame, da bo s tem – z legitimiranjem in relativiziranjem stare afere, ki jo je prvič »obdelal« že leta 1992, v filmu Možje in žene – relativiziral novo afero, vse te strašne obtožbe, da je leta 1993 spolno nadlegoval svojo posvojenko Dylan Farrow, ko je bila še otrok. Bolj ko se ta afera razrašča, bolj ko se krepi gibanje »MeToo« in bolj ko zaradi spolnega nasilja padajo filmski zvezdniki vseh vrst, bolj se zdi, da pada tudi Woody Allen, ki mu igralci drug za drugim odpovedujejo sodelovanje (ni čudno, da Mickey govori o hamartiji, usodni napaki, ki v starogrških tragedijah povzroči junakov padec!), in da je Lunapark, ki kar poka od zapravljenih življenj, telenovelistične kompulzivnosti, nostalgije in vsega, kar je vintage (kot Dnevi radia), verjetno njegov predzadnji film – Deževen dan v New Yorku je namreč že posnet. »Zdaj skozi tvoje oči vidim dež – in tako je lep,« dahne Ginny, ki zveni kot otožni napovednik za Allenov zadnji film.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.