MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Dva leva

Fak off

(Zastavonoše nestrpnosti)

»... nekateri so se predvsem spotaknili ob Faka, ki je leta 2010 na olimpijskih igrah v Vancouvru korakal pod hrvaško zastavo, ki jo je nosil sam, in za Hrvaško tudi osvojil bronasto odličje. Naj si bomo na jasnem, mi proti njegovi uvrstitvi med kandidate nimamo NIČ, se pa med ljudmi pojavljajo pomisleki, da je Jakov sicer dobrodošel v slovenski reprezentanci, a naj ne nosi zastave.«
— V rumenem športnem dnevniku se je nepodpisani rumeni novinar skril za nedefinirano mnenje »ljudi«. (Ekipa, 23. 1. 2018)

»Vodstvo slovenskega olimpijskega komiteja z veliko zaskrbljenostjo in ogorčenjem spremlja odzive športne javnosti in nekaterih slovenskih medijev glede kandidature Jakova Faka.«
— Slovenski olimpijski komite je presenetil samega sebe in se izjemoma oglasil ob vzniku nestrpnosti. (STA, 26. 1. 2018)

»Danes tri minute pred 14. uro je na vsa ministrstva prišel dopis z generalnega sekretariata vlade. V njem vlada poziva vsa ministrstva k ponovni čim natančnejši oceni posledic priznanja Palestine.«
— V Cerarjevem kabinetu menijo, da nikoli ni prepozno, da zamudiš samozastavljeni rok priznanja Palestine. (Večer, 31. 1. 2018)

»Odbor za zunanjo politiko (OZP) bo jutri namesto potrditve sklepa o priznanju Palestine verjetno preložil odločanje, državni zbor bi lahko o priznanju Palestine glasoval marca.«
— Odbor za zunanjo politiko meni, da nikoli ni prezgodaj, da pogoltneš lastno obljubo. (Delo, 30. 1. 2018)

Kako absurdno! Organizirane navijaške skupine športnih klubov po svetu gradijo svojo identiteto na različnosti, a dejansko so enaki. No, to sicer niso športni, so pa vsekakor strastni navijači. Druži in povezuje pa jih visoka stopnja projekcije lastnih frustracij in fiksacij v libidinozni, tako rekoč religiozni odnos do športnih klubov in idiolatrično čaščenje klubskih obeležij. In če stereotipizacijo zaokrožimo, tudi bebavosti. Najboljši dokaz so beograjske Delije in Grobari. V skorajda intimni zgodovini njihovega odnosa z ljubljenim klubom so vpisani kot velike ikone denimo Hrvat Robert Prosinečki, Bošnjak Sead Sušić, kosovski Albanec Fadil Vokrri, in kajpak Slovenec Peter Vilfan. In danes, ko bi morale biti identitetne delitve stvar neke preteklosti, se spomnijo, da Bošnjak s slovenskim potnim listom Alen Omić ne spada v Crveno zvezdo!? Žaljive transparente (»Šiptar, Hrvat, balija, nisu moja bratija«) podkrepijo z grožnjo (»Dok igra neko ko ne treba, na nas ne računajte!«) in dejanskim bojkotom tekem.

O. K. Res primitivno, če v legendarni dvorani Pionir skandirajo »Omiću odlazi«. A nikar se ne naslajajmo. Mar je z »našimi« Violami in Green Dragonsi kaj bolje? Ko so Dragonsi še hodili v Tivoli in Stožice, jih ni zanimalo dogajanje na igrišču, ampak so obrnjeni stran od igrišča skandirali gostujočim ekipam »južno voće«, pa denimo (na nogometnem stadionu) rasistično žalili temnopoltega Jean-Phillipa Mendyja, pa razvešali žaljive napise o Petru Vilfanu, ki si je kot poslanec DZ prizadeval za zakon o navijačih ... In takrat nihče iz vodstva kluba ni upal ali hotel črhniti besede proti primitivnosti »organiziranih navijačev« ...

Ampak, vse to je folklora. Resnični problem je drugje. Problem je, ko takšno vzdušje podpihujejo mediji. In še bolj, ko takšno vzdušje tolerirajo športne zveze in institucije. Se spomnite, kako je nekdanji trener Tine Mazi Slivnik butnil, da je »eden tistih, ki je bil zanesljivo velika osebnost, bil Hitler. Naredil je sicer veliko pizdarij, a si je veliko upal. ... Po domače povedano, imel je jajca.« In nedojemljivo je, da se mu ni nič zgodilo. Tu in tam kakšen kritični komentar in je vse potihnilo. Pritajila se je smučarska zveza, pritajil se je slovenski olimpijski komite, šolsko ministrstvo ... In to je huje kot sama izjava primitivnega smučarskega trenerja, ki bi sicer marsikje drugje v Evropi zaradi takih izjav pristal na sodišču. A podobno so se pritajili tudi nedavno, ob ekscesu v zvezi z mladoletnimi begunci brez staršev, ki naj bi jih naselili v kranjskem dijaškem domu. Takrat sta aktivno nestrinjanje z nastanitvijo begunskih otrok v dijaškem domu izrazila tudi dva trenerja Državnega panožnega nordijskega centra v Kranju (ki pa seveda tudi spada pod SZS), v okviru katerega trenirajo mladi skakalci in nordijski kombinatorci. In spet molk oziroma sprenevedanje, zarivanje glave v pesek: »... SZS se do tega problema ne bo opredelila, saj je naše poslanstvo jasno. Skrbeti in vzgajati sedanje in nove šampione v vseh smučarskih panogah. Morda je kdo mnenja, da lahko zaradi izjemnih športnih uspehov, ki jih imamo, rešimo vse težave v državi. A žal ni tako.« Vzgoja v šampione, ki jim ne bo mar za usode ljudi, za temeljno človeško dostojanstvo? Ampak po svoje pa jih lahko razumemo. Zakaj bi se morali oni izpostavljati, če se ob direktnih izzivih in vprašanjih ni hotel opredeliti Pahor ( češ, »ni nujno, da imam o vsem mnenje«), pa resorna ministrica in predsedniška kandidatka Makovec Brenčič in še kdo.

Sicer pa si nenačelnost, nedoslednost, dvojna morala, etična izprijenost prav sedaj gradijo spomenik v cirkuški predstavi o priznavanju in nepriznanju Palestine. Sedaj, ko so pokurjeni vsi možni razlogi nepriznanja in je javnost večinsko naklonjena končanju (pre)dolge zgodbe, je politični vrh spet odpovedal. Pahor in njegovi silni zunanjepolitični svetovalci, Cerar ter njegova vodilna stranka preigravajo vse možne načine, kako se izogniti lastni zavezi in moralni obvezi v državi, ki je (v neprimerno milejši obliki) tudi šla skozi izkušnjo brezbrižnosti in neodziva tretjih držav.

Kdor v teh dneh hlini spomin na holokavst in hkrati ne zmore oblikovati racionalnega in poštenega odnosa do Palestine, je ne le sprijen, ampak vreden pomilovanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.