MLADINA Trgovina

Luka Koper, farsa

Luka, Koper in Slovenija bodo te usodne improvizacije Cerarjeve administracije s pristaniščem, drugim tirom in slovensko logistiko občutili šele v prihodnosti

Luka Koper je spet v središču korporativnih, poslovnih in medčloveških zdrah, politizaciji družbe in deležnikov ni videti konca. Njena lanska šestdesetletnica je zgolj spomin, prednovoletna osma menjava uprave po letu 2005 pa vnovičen opomin nove polomije korporativnega upravljanja v državnih podjetjih. Zadnji protesti delavcev so pričakovani, sindikalne kravje kupčije končane. Problemi z IPS in lanska tragična nesreča njihovega delavca so razgalili vse deležnike, notranje in zunanje. Pokvarjenost in svetohlinstvo v Ljubljani in Kopru, mešanje interesov in mešetarjenje s prihodnostjo pristanišča so že zdavnaj porušili zaupanje deležnikov. To pa je cement korporativnega upravljanja, temelj strateškega razvoja družbe. Politična norost nenehnih menjav vodstev podjetij je očitna, poslovne in ekonomske posledice očitno manj. Toda Luka, Koper in Slovenija bodo te usodne improvizacije Cerarjeve administracije s pristaniščem, drugim tirom in slovensko logistiko občutili šele v prihodnosti.

Zgodba seveda ni nova. Pristanišča so od nekdaj pomenila primerjalno prednost držav, pomorska lega je tlakovala pot kapitalizmu in kolonializmu. Stoletna vodilna vloga Velike Britanije izvira od tod, Nizozemska je cvetela zaradi Rotterdama, Nemčija se je vzpenjala zaradi Hamburga, Antwerpen je veljal za ekonomski popek Belgije. Na severnem Jadranu je Trst postal trgovsko središče avstrijskega cesarstva, Reka pomorsko okno Titove Jugoslavije, Luka Koper od Kavčičevih časov velja za strateško razvojno točko Slovenije. Njen poslovni model s koncesijsko pogodbo, centralizacijo upravljanja in funkcionalno pristaniško avtonomijo jo je postavil na čelo severno jadranske konkurence. Toda Luka Koper ni zgolj ekonomski razvojni popek slovenske logistike, temveč že dolgo osrednja tarča političnih manipulacij.

Namere Cerarjeve vlade so že dolgo jasne. Slovensko logistiko želi ekonomsko spremeniti in vse skupaj razglasiti za svoj osrednji politični uspeh. Od tod želja po menjavi vodstva, morebitni razvezi koncesijske pogodbe, pa kolobocije glede financiranja drugega tira ter tiha prodaja polovice tovornega prometa Slovenskih železnic. Razvojni potencial in poslovna vloga Luke Koper sta tu odločilna. Določa ju možnost trajnostnega prostorskega širjenja, učinkovite železniške povezave in dobro poslovno vodenje. Vse troje zahteva sodelovanje deležnikov in usklajen razvoj na državni, lokalni in poslovni ravni. To je prastara formula severnoevropskih pristanišč, v Kopru je štirideset let delovala pod vodstvom Petrinje, Dujca in Koreliča, potem pa zmeraj manj. Pogoste menjave nadzornih svetov in uprav so odprle vrata politični improvizaciji in poslovni malverzaciji. Zalomilo se je na več straneh, pri prostorskem urejanju in soglasjih za razvoj pristanišča, lokalnih zdrahah med Koprom in Ankaranom, pri destabilizaciji vodenja in upravljanja družbe, pri spornem zaposlovanju in delu prek IPS. Krivcev za to zmešnjavo je veliko in niso od danes. Zato prednovoletna zamenjava Matičeve uprave dejansko ne rešuje ničesar.

Napaka Matičeve uprave je bila, da se je osredotočal zgolj na posle in poslovne rezultate, manj pa na politične kupčije in negotove razvojne koalicije. Stavila je na notranjo podporo zaposlenih, ne pa političnega okolja. Poslovni rezultati so bili rekordni, razvojni načrti v danih okvirih izpolnjeni, toda brez politične spretnosti in sklepanja kompromisov ni mogla uspeti. Ključna je bila lanska delovna nesreča. Razgalila je model IPS in njegova zakulisja, težave Fursa in državnih inšpekcij, sprenevedanje luških sindikatov in tudi uprave glede organizacije in varovanja dela. Pretovor brez signalista preprosto ni mogoč in pika. Model IPS je prešel zakonske in poslovne okvire, njegova poslovna tveganja so terjala smrt delavca. Nadzorni svet in Matičeva uprava sta problem podcenila, akademski cvet vlade pa spregledal, da je tudi sloviti Walensov upor v Gdansku (1980) zanetil boj za delavske pravice odpuščene žerjavistke Anne Walentynowicz. Izjemna Walentynowiczeva seveda ni Jovičić, tudi sindikalni boj v Kopru je bolj poniglav, ker ne zastopa tudi delavcev IPS. Toda njegova večplastnost ostaja podobna.

Dejstvo je, da se SDH zapleta iz ene nedoslednosti v drugo, podobno tudi nadzorni svet Luke. Politično šibek SDH deluje kot zbegana in zaletava institucija, izgubila se je tudi pri Luki Koper. Korporativno upravljanje deluje kot nadomestek in dopolnilo tržnega sistema. Nemčija ga razume kot svojo konkurenčno prednost, enega od pomembnih vzvodov produktivnosti in razvoja. Pri nas velja nasprotna logika, zato tu tiči eden prikritih vzrokov slovenske razvojne stagnacije v zadnjih desetih letih. SDH bi dejansko moral voditi korporativno igro logističnega razvoja svojih družb (Luka Koper, Slovenske železnice …), pomeniti bi morala most med državo in biznisom. Podobno velja za nadzorni svet Luke, zlasti v razmerah kriznega menedžmenta zaradi kadrovskih menjav, ki bi morale biti premišljene in redke, ne pa zaletave in pogoste.

Poslovni model Luke Koper, zlasti izvajanje pristaniških storitev z zunanjimi partnerji in delavci (IPS), je sporen že vrsto let, kršitve so jasne, tudi odgovornosti in rešitve. Celo Furs jih je lani, 31. januarja 2017, neverjetno jasno opredelil. Preprosto, delavce morajo zaposliti v Luki Koper ali pri IPS, ali pa morajo delovati kot vse posredniške agencije, sicer ni poslov in amen. Toda po letu dni noben akter ni storil ničesar. Zato je zunanja presoja delovanja Luke Koper (PWC), tudi tistih slavnih 25 kršitev za krivdno razrešitev uprave, poslovno, pravno in tudi moralno sporna. Odgovornost je deljena, obtožba zgolj enih je najboljši most do nobenih.

V tej novi farsi korporativne doline šentflorjanske sta zatohlost okolja in nečistost ravnanj v imenu namišljene korporativne čednosti srhljivi, tudi zaradi smrti enega v imenu preživetja drugih. Pohujšanje je očitno, še posebej in navkljub Cankarjevemu letu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.