MLADINA Trgovina

Stanka Prodnik

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura  |  TV

Revščina brez orientalizma

Revščina na nacionalki in POP TV

Oddaja Tarča: levo čistilka Zora Zupanc, desno ministrica za delo Anja Kopač Mrak.

Oddaja Tarča: levo čistilka Zora Zupanc, desno ministrica za delo Anja Kopač Mrak.
© TVS

Pretekli teden sta nacionalka in Pop TV ponudili možnost, da v praksi vidimo, kako je videti dober televizijski prispevek in kako populizem. Šlo je za isto temo: revne ljudi, o katerih so govorili tako v četrtkovi Tarči kot v sobotnem 24ur Fokusu na Popu.

Nacionalka je revne ljudi, ki delajo v podplačanih poklicih, predstavljala podobno kot to počne Anita Ogulin; s pretiravanjem, ki mu komaj verjamemo, zamegljenimi obrazi, skrhanimi glasovi, neartikuliranimi govorci in pomanjkljivimi življenjskimi zgodbami. Spet so našli človeka s tremi otroki, ob kakršnem se številni nesočutni urbani liberalci vprašajo, zakaj sta se z ženo odločila za tretjega otroka, če že z dvema komaj preživita – in ob tem revne velike družine vidijo kot nekakšna neprilagojena plemena, ki ne razumejo sodobnega načina življenja. V studio so povabili čistilko, ki jo tudi sicer radi prikazujejo kot razstavni eksponat revščine: poglejte jo, neartikulirana je, slabo govori slovensko, ne razume svojih sogovornikov – do tako nemočnega, malone nečloveškega bitja lahko občutimo le pomilovanje in usmiljenje. In tako je stala tam, uboga čistilka, okoli nje pa so pametovali ministrica, doktor sociologije in libertarec/podjetnik.

A boj proti revščini ne more obstajati s pomilovanjem in usmiljenjem – marveč z ozaveščanjem krivic. Ob revnih ljudeh ne smemo čutiti žalosti in pomilovanja, marveč razumevanje in jezo. Revščina je grozna, to vemo, zato je dovolj, da nagovarjamo razum in ne čustev. To je z odličnim prispevkom uspelo Popovemu 24ur Fokusu.

V njem so prikazali štiri ljudi v podplačanih poklicih javnega sektorja (plačno skupino J). Vsi prejmejo manj kot minimalno plačo, a opravljajo pomembne poklice v domovih za ostarele, kliničnem centru, kuhinji in na ministrstvu. Vsi so bili artikulirani in iskreni. Svoje poklice radi opravljajo – in opravljajo jih dobro, zato bi morali imeti plačo, ki omogoča preživetje. Brez njih naša družba ne bi delovala. Ljubezen, ki jo imajo do svojega dela, način, kako govorijo o poklicu, kako se znajdejo, da preživijo, kaj bodo počeli po upokojitvi – to jih dela ljudi, ki jih vidimo kot sebi enake. Revščina ni socialna drama, je resničnost, ki jo je mogoče spremeniti z razumevanjem in pravičnim bojem, ne pa s ponavljanjem klišejev in pretakanjem solza.

Prispevek 24ur Fokusa je bil pameten, dostojanstven, prepričljiv in razumen. Revne ljudi je obravnaval kot ljudi, kot nekoga od nas – ne pa kot plemena v rezervatih ali eksponate v muzejih. Nastopajočim je dal moč, da artikulirajo svoj položaj, ne da ga medij ali gledalec skuša artikulirati namesto njih.

Gledalec na koncu prispevka ni obstal le s solznimi očmi, ampak tudi stisnjenih pesti. Zasebna televizija je za boj podplačanih v javnem sektorju naredila bistveno več od javne televizije, oddaja 24ur z ekipo Fokusa pa je pokazala, da se je mogoče izogniti patetiki Tednika in Tarče – pa vseeno ostati na pravi strani civilizacije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.