MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Film

Bitka na Neretvi

Zakaj bi morala ostati v javni domeni – na voljo vsem, last vseh

Angleški plakat za film Bitka na Neretvi

Angleški plakat za film Bitka na Neretvi
© Profimedia

Bitka na Neretvi je leta 1969 združila Jugoslavijo, saj je izgledala kot popolna epopejska glorifikacija NOB-ja, revolucije ter bratstva in enotnosti, kot uvod v obračun z liberalizmom, nacionalizmom in razrednim sovražnikom (z vsem, kar bi lahko omajalo Jugoslavijo), kot uvod v razvpito Titovo pismo, ki je leta 1972 pozvalo k čistki, in tudi kot dokaz, da je uspel obračun z letom ’68. Če ne bi bilo Bitke na Neretvi, tega mobilizacijskega eliksirja jugoslovanstva, te kristalizacije jugoslovanske ideologije, bi Jugoslavija še prej razpadla.

Leta 1969 je šlo sicer zares, navsezadnje je na snemanju umrlo sedem ljudi (npr. asistenta direktorja fotografije je bomba zadela skozi objektiv kamere), pa vendar še ni bilo nujno, da v filmu nastopi tudi Tito – v Sutjeski, posneti leta 1973, leto po tistem pismu, je bilo to že nujno. Igral ga je Richard Burton, ki je izgledal ravno dovolj nevtralno in nadnacionalno, da ni motil. Bratstvo in enotnost bi bila pač preveč ogrožena, če bi Tita tedaj, v času velikega obračuna z nacionalizmi vseh vrst, igral kak Srb, Hrvat, Slovenec, Črnogorec, Bosanec ali Albanec.

Šlo je tako zares, da so na koncu filma razstrelili pravi most na Neretvi – vsaj tako so rekli. Kar pa ni bilo res. Most so namreč dvakrat razstrelili, a se je potem obakrat tako zelo kadilo, da se ni nič videlo, zato so raje razstrelili maketo. In to zdaj vidimo. Malce so torej goljufali. A po drugi strani – nemške tanke so igrali ameriški shermani, ki so nastali šele po vojni, partizanske traktorje pa so igrali traktorji, ki jih je izdelala socialistična tovarna IMT, zato ne preseneča, da so izgledali tako moderno. Vse te male goljufije pa Bitki na Neretvi niso škodile – ljudem, ki so bili vajeni, da se v socializmu preživljajo z malimi goljufijami, je bila zaradi tega še bližje. Z njo so se še lažje identificirali.

Danes je drugače. Bitka na Neretvi je le še kolekcija kultnih prizorov, recimo tistega, v katerem Bata Živojinović (Srb) Borisu Dvorniku (Hrvatu), ki na koncu postreli zajete četnike, zagrozi z vojaškim sodiščem, ali pa onega, v katerem Boško (Fabijan Šovagović), prvi tifusar, dahne: »Tifusari, za mnom! Preko vode do slobode.« In potem skoči v Neretvo, ki je zanj prehitra. Prehitra bi bila tudi za zombije. Vsakič, ko pokaže zombijske tifusarje, imate itak občutek, da gledate nadaljevanje Romerove Noči živih mrtvecev, posnete leto prej. Čakamo le še, da bo kdo vzkliknil: »V tem, da živimo skupaj, morda res ne uživamo, toda to, da skupaj umiramo, ne bo pomagalo.«

Bitka na Neretvi je naša!

Bitka na Neretvi ni le polna kultnih prizorov, temveč tudi epopejskih trenutkov, najbolj epopejski – njen absolutni, totalni, orgazmični vrhunec, ja, njen money shot – pa je prizor, v katerem nemške in ustaške divizije oblegajo partizansko bolnišnico, nastanjeno v cerkvi. Ranjenci in zdravniki ob tem na ves glas prepevajo štikel Padaj silo i nepravdo, Slovenac, poveljnik partizanske topovske divizije, pa ritmično zapoveduje: »Ogenj!« Igra ga Sergej Bondarčuk, legendarni ruski igralec (ter režiser Vojne in miru), glas pa mu daje Jože Zupan, slovenski igralec.

Nemški polkovnik Kranzer (Hardy Krüger), ki obleganje vodi, ta partizanski mjuzikl gleda z vse večjim občudovanjem in začudenjem, kot da ne bi mogel verjeti, da je to res. Partizani pojejo, ko umirajo! Ne, pojejo, da ne bi umrli! »Kaj je to,« vpraša domačina, ustaškega poveljnika. Igra ga Miha Baloh, slovenski igralec, ki odvrne: »Ne vem.« Ker pa to vendarle ni koncert, temveč vojna, mu Kranzer zapove: »Ustaši naprej!«

In res, Baloh z ustaši krene v juriš. Partizane pa tako rekoč sočasno – z obveznim vzklikom »Juriš!«, ki za hip preglasi Slovenčeve topove in štikel Padaj silo i nepravdo – v juriš požene vedno prisebni poveljnik Ivan. Igra ga Lojze Rozman, slovenski igralec.

Baloha takoj zatem pokosi Rozmanov mitraljezec, Novak (Ljubiša Samardžič), toda njegova smrt je nekaj posebnega, ekskluzivnega, unikatnega: ko ga zadene v glavo, ne pade preprosto na tla, ampak strmoglavi v sneg, kjer se potem agonično zvija, v krvava usta pa si krčevito, trzajoče tlači sneg, ki ga golta, dokler ne izdihne. Okrog umirajo junaki, mi pa gledamo, kako umira ustaš. Malo je verjetno, da bi si film za umiranje ustaša vzel toliko časa, če ga ne bi igral Miha Baloh – in film si za njegovo umiranje vzame več časa kot za umiranja drugih. Njegova smrt je film v filmu. Spektakel v spektaklu.

Bitka na Neretvi je stala 12 milijonov dolarjev. To bi danes znašalo 80, morda celo 100 milijonov. Sofinanciralo jo je 58 državnih podjetij, pri snemanju pa je sodelovalo 10.000 vojakov. Ja, mogoča je bila le kot jugoslovanski film.

Ker nemško-ustaški juriš spodleti, se Kranzer obrne proti stotniku Schröderju, rekoč: »Prehajamo v obrambo!« Schröder je presenečen, vidno začuden, celo zgrožen – hoče akcijo, boj, kri, zmago, spektakel. Nič čudnega, igra ga Demeter Bitenc, slovenski igralec. Morali bi videti njegov obraz – kot bi mu kdo rekel, da je to njegov zadnji snemalni dan.

Točno: slovenski igralci – Rozman, Balon, Bitenc in Zupan – so si izredno lepo razdelili ta antologijski prizor, ki je Bitko na Neretvi, film o četrti nemški ofenzivi (operacija »Weiss«), »bitki za ranjence« (partizani svojih ne pustijo za sabo!), partizanskem prebijanju iz masivnega, masovnega, 120.000-glavega sovražnega obroča (»Tito je poručio: Prozor noćas mora pasti!«) in »genialnem« rušenju mostu na Neretvi (ki ga Tito, če verjamete Aleksandru Rankoviću, ni dal zrušiti zato, da bi nategnil Nemce, ustaše in četnike, temveč zato, ker je mislil, da z druge strani prihaja 20.000 četnikov), tako emocionalno zgostil, da je bila leta 1970 nominirana za tujejezičnega oskarja (dobil ga je film Z Coste-Gavrasa).

No, natančneje rečeno – slovenski igralci so si ta money shot razdelili s srbskimi: Ljubiša Samardžić je stolkel Baloha, Stole Aranđelović je intoniral in vodil štikel Padaj silo i nepravdo, Sibina Mijatović je štikel naročila (»Šumadinac, pesem!«), Milena Dravić pa ga je s svojim tifusnim obrazom argumentirala. V filmu najdete še nekaj slovenskih igralcev (Radko Polič, Špela Rozin ipd.), ob tujih zvezdnikih (Yul Brynner, Franco Nero, Sylva Koscina, Orson Welles, Curd Jürgens, Anthony Dawson) pa naletite tudi na veliko srbskih igralcev (Bata Živojinović, Milena Dapčević, Dragomir Felba, Pavle Vujisić, Dušan Bulajić, Vasa Pantelić), ki so si Bitko na Neretvi razdelili tako, kot da je srbska.

Igralca Orson Welles (levo) in Yul Brynner (v sredini), jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, režiser Veljko Bulajić in predsednikova žena Jovanka Broz na premieri filma Bitka na Neretvi v Sarajevu.

Igralca Orson Welles (levo) in Yul Brynner (v sredini), jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, režiser Veljko Bulajić in predsednikova žena Jovanka Broz na premieri filma Bitka na Neretvi v Sarajevu.
© Profimedia

Kar je seveda presenetljivo, če pomislite, da je Veljko Bulajić, režiser Bitke na Neretvi in številnih odličnih filmov (Vlak brez voznega reda, Vojna, Kozara, Vzkipelo mesto), Črnogorec iz okolice Nikšića, ki že dolga leta živi in dela na Hrvaškem, nedavno zatrobental, da Slovenci in Srbi niso imeli nič s tem filmom, da torej Bitka na Neretvi, za katero je plakat izdelal Pablo Picasso (v resnici je le pordečil del svoje slike Ugrabljenje Sabink), ni niti slovenski niti srbski film, temveč izključno hrvaški.

To je zatrobental zato, ker se je izkazalo, da je Slovenija Srbiji leta 2015 v skladu s Sporazumom o nasledstvu, ki so ga podpisale vse države naslednice, predala »seznam predmetov slovenske premične kulturne dediščine«, ki se nahajajo na ozemlju Republike Srbije. Eksponatov je 313 – približno 200 slik in 50 kipov (dela Riharda Jakopiča, Matije Jame, Božidarja Jakca, Ivane Kobilice, Mateja Sternena, Avgusta Černigoja itd.), deli letala Edvarda Rusjana, original Osimskih sporazumov ter prgišče ali dva artefaktov iz poštnega, železniškega in vojnega muzeja, a tudi nekaj filmov, med katerimi je Bitka na Neretvi.

Na seznamu so še nekateri drugi koprodukcijski filmi, pri katerih je s finančnim vložkom sodelovala slovenska Viba (Crvena zemlja, Četiri dana do smrti, Zadah tela, Opasni trag, Moj brat Aleksa, Čaruga), toda daleč najbolj je odmeval »nesramni« zahtevek za Bitko na Neretvi, ki je povzročil pravo paniko: »Slovenci trdijo, da je Bitka na Neretvi njihov film!« »Uradna Ljubljana trdi, da je Bitka na Neretvi dejansko slovenski film!« »Slovenci si želijo prisvojiti Bitko na Neretvi!«

Kar je seveda fake news. Slovenija ne trdi, da je Bitka na Neretvi slovenski film. To bi bilo tako, kot da bi Bitka na Neretvi veljala za hrvaško le zato, ker so se sličice iz filma nahajale v Kraševih čokoladicah. Ne, Slovenija ne želi pridobiti izvirnika (negativa), temveč le »njegovo kakovostno ogledno kopijo za predvajanje v kinematografih«. Ergo: Slovenija hoče le ogledno kopijo, ki jo bo mogoče gledati in predvajati. Le zakaj je ne bi dobila, če pa je Bitko na Neretvi sofinancirala? Še toliko bolj, ker je kopija, s katere nastajajo kopije, ki jih gledamo, bodisi na televizijah ali DVD-ju, povsem očitno katastrofalna.

A vse skupaj ni nič novega: Bulajić, ki trdi, da Bitka na Neretvi ni slovenski ali srbski film, je leta 2013 trdil, da Bitka na Neretvi ni bosanski film. Tedaj je prišlo do bitke za Bitko na Neretvi: Bulajić jo je pripisal Hrvaški, Filmski center Sarajevo pa je oznanil, da njen pravni naslednik ni niti Jadran film niti Bulajić, kaj šele Hrvaška, temveč Filmski center Sarajevo, in sicer zato, ker je pravni naslednik sarajevskega Bosna filma, podjetja za promet in proizvodnjo filmov, ki je Bitko na Neretvi leta 1969 produciral (distribuiral jo je sarajevski distributer Kinema). Hrvaški Jadran film naj bi bil le koproducent. Bulajić pa je trdil, da je bilo ravno nasprotno: da je bil Bosna film le koproducent. In tako je Bitka na Neretvi postala hrvaška.

Toda Veljko Bulajić ni ravno najverodostojnejši pričevalec. Lani, ko so ga spraševali, ali ga je motilo, da so ga zaradi vojnih filmov, ki jih je snemal, imeli za režimskega režiserja, je namreč ponavljal: »V mojem opusu sta le dva vojna filma – Kozara in Bitka na Neretvi.« Šur, če odštejete Pogled v zenico sonca, Donatorja in Veliki transport.

A nič hudega: bolj ko so se leta 2013 brcali, psovali in klali, bolj ko so dokazovali, da je Bitka na Neretvi hrvaški – ali bosanski – film, bolj se nam je zastavljalo vprašanje: kaj če je Bitka na Neretvi vendarle slovenski film?

Veliko hrupa za nič

Samo pomislite: Bitka na Neretvi se dogaja v Bosni, a tudi Babičev film Tri četrtine sonca (1959) se ne dogaja v Sloveniji, temveč na Češkem, pa velja za slovenskega. V Bitki na Neretvi govorijo srbohrvaško – tudi v Godinovem Splavu Meduze (1980) govorijo srbohrvaško, pa velja za slovenskega. V Bitki na Neretvi prevladujejo neslovenski igralci – v Jurjaševičevi Srčni dami (1991) prav tako (Svetozar Cvetković, Nathalie Devaux, Vladica Milosavljević, Mustafa Nadarević), pa velja za slovensko. Bitko na Neretvi je posnel Črnogorec – Vesno (1953) je posnel Čeh, František Čap, pa velja za slovensko. Ha.

Bitka na Neretvi je leta 1969 združila Jugoslavijo. Če ne bi bilo Bitke na Neretvi, tega mobilizacijskega eliksirja jugoslovanstva, bi Jugoslavija še prej razpadla.

Je Bitka na Neretvi »naša«? Vsekakor – toliko kot filmi Neprijatelj (1965), Protest (1967), Crne ptice (1967) in Igmanski marš (1983), ki jih je v Jugoslaviji koproducirala Viba, a jih ne najdete med 313 zahtevki.

A zdaj se vprašajte: zakaj je leta 2013 sploh prišlo do tiste bučne pravde?

Prvič, situacija na teritorijih nekdanje Jugoslavije se je po vseh vojnah, krizah in porušenih mostovih ohladila, tako da je Bitka na Neretvi postala spet sprejemljiva in prikazljiva, in to povsod, v vseh nekdanjih republikah, v vseh novih južnoslovanskih državah, ja, tudi na Hrvaškem, kjer je bila pod Tuđmanovim antikomunističnim režimom – v času »domovinske vojne« – praktično prepovedana, saj je javno niso prikazovali. Kar pomeni, da je spet postala dobičkonosna, da se je torej vrnila na »kraj zločina«, kjer si jo je nekoč ogledalo več kot štiri milijone gledalcev. Nostalgija dela zanjo. Kultno občutje filma in države, ki je ni več, tudi. Ne, nekdanji jugoslovanski trg ni majhen. In Bitka na Neretvi je danes tako pregovorna, kot je bila leta 1969, na vrhuncu svoje slave.

Drugič, malo prej, leta 2011, so na prestižnem filmskem festivalu v Moskvi Bitko na Neretvi razglasili za enega izmed desetih najpomembnejših vojnih filmov vseh časov – ob Mostu na reki Kwai, Cesarstvu sonca, Najdaljšem dnevu in drugimi filmskimi klasikami. Kar pomeni, da so se Bitki na Neretvi, ki jo je videlo že več kot 350 milijonov gledalcev (ali pa 450 ali 550 milijonov, odvisno od tega, kateri dan srečate Bulajića), obetali tudi lepi mednarodni dobički. Kanalov, na katerih jo lahko vrtijo, je več kot kadarkoli. Z njo je mogoče zapolniti veliko televizijskega časa.

In tretjič, Bulajića je povsem očitno zmotilo, da z Bitko na Neretvi služijo drugi, ne pa on. »Filmski center Sarajevo se ukvarja s kriminalnim, lopovskim poslom in Bitko na Neretvi prodaja prek agenture v Sloveniji. Pobirajo denar, ki gre v zasebne žepe. Na Hrvaškem se sprašujejo, kje je denar od zadnjih 10 do 15 let. Govori se o 60.000 evrih.« Sploh pa: »Ti ljudje od prodaje filma, ki sem ga jaz ustvaril, dobijo po 2000 evrov, ki jih pospravijo v svoj žep.« In zdaj, ko je Bitka na Neretvi spet sprejemljiva in ko velja za enega izmed desetih najpomembnejših vojnih filmov vseh časov, bodo v žep pospravili še več, si je mislil. Filmski center Sarajevo je odvrnil, da je povsem logično, da distribuira in prodaja Bitko na Neretvi – ker je njen lastnik.

Situacija je bila komična: Jadran film in Bosna film sta – pač v slogu Topalovićev iz Šijanove komedije Maratonci tečejo častni krog – mahala vsak s svojimi dokumenti (heh, s svojim »testamentom«), ki naj bi potrjevali, da je lastnik Bitke na Neretvi, nekateri so se ob vsem tem smejali (Hrvaška, ki še malo prej za »komunajzarsko« Bitko na Neretvi ni hotela niti slišati, je zdaj na lepem hotela postati njena producentka, lastnica in skrbnica!), Bulajić je govoril o »mangupluku, otimačini, krađi i kriminalu«, drug drugemu so grozili s tožbami, po pravico naj bi šli v Bruselj, celo pred Evropsko komisijo, tako da je Bitka na Neretvi kmalu izgledala kot teran.

Tudi vprašanje, naj se jo prikazuje kot hrvaški ali bosanski film, je bilo komično, že kar absurdno: ali lahko Bitka na Neretvi, ki je bila v času nastanka daleč najdražji jugoslovanski film vseh časov in eden izmed najdražjih evropskih filmov, velja za hrvaško ali bosansko? Ne pozabite: stala je 12 milijonov dolarjev. To bi danes znašalo 80, morda celo 100 milijonov. Ste kdaj videli kak hrvaški film, ki je stal 100 milijonov dolarjev? Ne. Pa bosanskega, ki je stal 100 milijonov dolarjev? Tudi ne. Slovenskega in srbskega prav tako ne.

Če si države prisvajajo filme, ki jih same ne bi mogle nikoli niti zdaleč producirati in posneti, potem je očitno nekaj hudo narobe. Film, kot je Bitka na Neretvi, je bil mogoč le v državi, v kateri je vladal nekdo, ki se je zavedal propagandne moči filma in ki je imel obenem tako moč, da je lahko takemu megafilmu sam prižgal zeleno luč – Josip Broz Tito je osebno odobril proračun Bitke na Neretvi. Ali je kaj bolj patetičnega in kičastega od držav, ki izgledajo le kot eksotične banana republike, a se delajo, da so producirale film, ki ga je lahko produciral le vsemogočni diktator?

Ultimativni jugoslovanski film

Bulajić je trdil, da je film hrvaški, ker so bili režiser, komponist, snemalec in scenograf Hrvati (kostumografinje ne omenja, ker je bila to Berta Meglič), obenem pa je poudarjal, da to ne pomeni, da film ni malo tudi bosanski (»O tem ni nobene debate«), in sicer zaradi dveh razlogov: prvič, ker so svoj prispevek filmu dali tudi bosanski filmski delavci, in drugič, ker ga je finančno podprla tudi Bosna. Ergo: ker je pri filmu sodelovala tudi Bosna, je tudi bosanski. Ne pa slovenski – ali srbski. Bulajić je sicer zanikal, da je Bitko na Neretvi finančno podprl srbski Avala film, toda Darko Bajić, srbski režiser (Sivi dom) in predsednik upravnega odbora Filmskega centra Srbije, je v dokuju Cinema Komunisto, ki ga je leta 2010 posnela Mila Turajlić, povedal, da je Avala film za Bitko na Neretvi prispeval 400 milijonov dinarjev. Kar pomeni, da je film – če sledimo Bulajićevi logiki – tudi srbski.

Zakaj je leta 2013 sploh prišlo do tiste bučne pravde? Ker je film po vseh vojnah postal spet sprejemljiv. Kar pomeni, da je spet postal dobičkonosen. Poleg tega so ga leta 2011 razglasili za enega izmed desetih najpomembnejših vojnih filmov vseh časov.

In tudi slovenski, saj so ga, kot vemo in kot piše v špici, producirali in financirali Združeni jugoslovanski producenti. Ja, tudi slovenski producent – Viba. Po direktivi. A to, da so pri Bitki na Neretvi sodelovali vsi jugoslovanski producenti, da se je torej tu združila vsa Jugoslavija, ne zveni niti malo patetično, temveč povsem logično – težko si namreč predstavljamo, da leta 1969 kdo ne bi hotel sodelovati pri produkciji Bitke na Neretvi. Sofinanciralo jo je 58 državnih podjetij, pri snemanju pa je sodelovalo 10.000 vojakov Jugoslovanske ljudske armade. Bitka na Neretvi je bila mogoča le v Jugoslaviji. Ja, mogoča je bila le kot jugoslovanski film. Bi bila mogoča kot hrvaški ali bosanski film? Nehajte: videl sem hrvaške in bosanske filme, pa tudi srbske in slovenske – ni jih sofinanciralo 58 državnih podjetij in pri snemanju ni sodelovalo 10.000 vojakov.

Pri Bitki na Neretvi so sodelovali tudi tuji koproducenti, ameriški Commonwealth United, italijanski Igor Film in nemški Eichberg-Film (v glavnem so zagotovili in plačali tuje zvezdnike, od Yula Brynnerja in Hardyja Krügerja do Franca Nera in Orsona Wellesa), ki so na svojih trgih vrteli skrajšane, prirejene verzije (s soundtrackom Bernarda Herrmanna, Hitchcockovega komponista), toda Amerika, Italija in Nemčija se zdaj ne grebejo, da bi Bitka na Neretvi veljala za ameriški, italijanski ali nemški film. Jasno, če se bo izkazalo, da se film dobro prodaja, se bodo hitro našli tudi pravni nasledniki Commonwealth Uniteda, Igor Filma in Eichberg-Filma, ki bodo pogledali, kaj piše v starih pogodbah. Če bo treba, bodo šli na sodišče. In če bo na sodišču – bodisi psihološko ali taktično – pomagalo, bodo njihovi odvetniki trdili, da je film ameriški, italijanski ali nemški.

Bulajić, ki pravi, da Sutjeske, imitacije Bitke na Neretvi, ni hotel režirati, ker je v njej videl le poskus bosanskega političnega vodstva, da bi Titu pokazalo, da ga najbolj ljubi, in ki je s svojo imitacijo Bitke na Neretvi, Velikim transportom, leta 1983 povsem pogorel (producenti so pristali v ječi!), je rekel, da Bosna ni dala največ denarja. »Največ ga je dala Hrvaška oziroma zvezna vlada.« In tu je problem: Hrvaška ni isto kot zvezna vlada – med Hrvaško in zvezno vlado je bila tedaj velika razlika. Če je največ denarja dala zvezna vlada, pomeni, da je bila lastnica tega filma zvezna vlada. Pomeni: Jugoslavija.

Režiser Veljko Bulajić med intervjujem na svojem domu, kjer eno od sten krasi plakat za Bitko na Neretvi. Podlaga zanj je bil del slike Pabla Picassa Ugrabljenje Sabink.

Režiser Veljko Bulajić med intervjujem na svojem domu, kjer eno od sten krasi plakat za Bitko na Neretvi. Podlaga zanj je bil del slike Pabla Picassa Ugrabljenje Sabink.

Ko je bila Bitka na Neretvi nominirana za oskarja, je bila nominirana kot jugoslovanski film, ne pa kot hrvaški ali bosanski (ali slovenski ali srbski). In ko so jo leta 1970 prijavili na 17. Festival jugoslovanskega igranega filma v Pulju, je ni prijavila Hrvaška ali Bosna (ali katerakoli druga republika ali pokrajina), kar pomeni, da je niso prijavili kot hrvaški ali bosanski film, temveč je očitno tudi na domačem terenu, na puljskem festivalu, nastopala kot jugoslovanski film. Vse ostale filme so tedaj na festival jugoslovanskega filma prijavljali po republiško-nacionalnem ključu, potemtakem bodisi kot srbske, hrvaške, bosanske, slovenske, črnogorske, makedonske ali kosovske filme, Bitka na Neretvi, ki so jo v Pulju zavrteli izven konkurence, pa je bila izjema – kot jugoslovanski film je nastopala tako v tujini kot doma.

Največji slovenski režiser

Jurica Pavičić, hrvaški filmski kritik in scenarist, je tedaj, leta 2013, opozarjal, da je rešitev preprosta – Bitka na Neretvi ni hrvaški, bosanski ali srbski film, temveč jugoslovanski. Ne le produkcijsko, se razume. Jugoslovanski je bil tudi »po svojem duhu in svoji ideologiji.« Bitka na Neretvi ne izgleda hrvaško niti bosansko ali srbsko, kaj šele slovensko – izgleda jugoslovansko. In res komično je, ko se zdaj antijugoslovanske države tepejo in trgajo za jugoslovanski film, ko se torej antikomunistične države grebejo za ultimativni komunistični film. Ali kot pravi Pavičić: »Zakaj bi si toliko prizadeval za Bitko na Neretvi, če se pa obenem niti malo ne meniš za ideologijo in državo, ki ju ta film predstavlja?«

Pavičić bi moral dodati le: Bitka na Neretvi bi morala biti v javni domeni – tako kot Romerova Noč živih mrtvecev. Ker so leta 1968 na original pozabili dodati notico o zaščiti avtorskih pravic (copyright), je film avtomatično padel v javno domeno. Kar pomeni, da ga je lahko vrtel vsakdo. Tudi kasneje, ko sta prišla VHS in DVD. Nikogar ni bilo treba nič vprašati. Nikomur ni bilo treba nič plačati. Bitka na Neretvi bi morala imeti status Noči živih mrtvecev.

Ko je bila Bitka na Neretvi nominirana za oskarja, je bila nominirana kot jugoslovanski film. Kot jugoslovanski film je leta 1970 nastopala tudi na domačem terenu, na 17. Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju.

Pač komunistični film. Na voljo vsem. Last vseh. Bitka na Neretvi zelo spominja na Ogrado, ki jo je leta 1961 pod okriljem Triglava pri nas posnel Francoz, Armand Gatti, fen kubanskega komunizma. Asistiral mu je Jane Kavčič, producent je bil Lado Vilar, komponist Bojan Adamič, scenograf Mirko Lipužič, kostumografka je bila Nada Souvan, tajnica režije Slavica Gartner, v epizodnih vlogah pa so igrali Slavko Belak, Janez Čuk, Maks Furijan, Janko Hočevar, Janez Jerman, Marjan Kralj, Andrej Kurent, Frane Milčinski, Lojze Potokar, Stane Raztresen, Janez Škof, Stane Škrabar, Jurij Souček, Janez Vrhovec, Stevo Žigon in Jože Zupan. Bolj slovenskega francoskega filma zlepa ne boste našli, toda Ograde niso nikoli imeli za slovenski film.

Kar je kakopak več kot ironično: tako kot zgodovina slovenskega filma ni zgodovina zgolj slovenskih produkcij (Jože Gale, Jože Babič, Igor Pretnar, Bojan Stupica, Jane Kavčič in France Štiglic so filme režirali za makedonske, črnogorske, bosanske in hrvaške producente, Deveti krog, ki ga je Štiglic leta 1960 posnel za hrvaški Jadran film, je bil celo nominiran za oskarja!), namreč tudi zgodovina slovenskega filma ni zgodovina zgolj slovenskih režiserjev. Če bi bila, potem filmi Rdeče klasje (1970), Let mrtve ptice (1973) in Nasvidenje v naslednji vojni (1980), ki jih je pri nas posnel Srb, Živojin Pavlović, ne bi veljali za slovenske. Toda ti filmi so v svoji »nečistosti« bolj slovenski od »čistih« slovenskih filmov. To so pravi slovenski filmi. Kot Bitka na Neretvi.

Pavlović je nekoč celo rekel, da so ga v Italiji sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja razglasili za najboljšega slovenskega režiserja. Veljko Bulajić je to priložnost zamudil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.