MLADINA Trgovina

Vesna Teržan

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura

Fanny Hausmann, prva slovenska pesnica

Letos mineva 200 let od rojstva prve slovenske pesnice. Ali bomo jubilej primerno počastili, je odvisno od stroke, če se bo ta končno poenotila in bodo nekateri posamezniki nehali dvomiti o tem, da so pesmi Hausmannove res njene.

Nemka, ki je želela biti Slovenka

Vinjeta prikazuje idealizirano podobo Fanny Hausmann, objavljena je bila v knjigi Pozabljena polovica, Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (2007).

Vinjeta prikazuje idealizirano podobo Fanny Hausmann, objavljena je bila v knjigi Pozabljena polovica, Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (2007).

Leta 1848 so se dokončno razburkala čustva državljanov in državljank vseh narodnosti, ki so živeli v habsburški monarhiji, in zbudila se je njihova nacionalna zavest. V času revolucije, poimenovane pomlad narodov, je v Celju deloval liberalni krog slovenskih intelektualcev in rodoljubov, ki so svoje politične nazore objavljali v Celjskih novinah. Med njimi je bila tudi mlada pesnica Fanny Hausmann. Oktobra 1848 je v Novinah izšla njena pesem Vojakov izhod in Lovro Toman, slovenski politik in pesnik, mož prve slovenske pisateljice Josipine Urbančič Turnograjske, je v navdušenju nad njo objavil hvalnico Pervi slovenski pesnici in jo podnaslovil z Vodnikovim motom Za pevke slovenske živim in gorim. Posvetil jo je Fanny Hausmann, prvi slovenski pesnici, ki je bila nemškega rodu, a si je želela biti Slovenka.

Fanny Hausmann, s polnim imenom Franziska Maria Elisabeth Haussmann (njeno ime v različnih virih najdemo zapisano različno, poleg Fanny Hausmann še Fany Hausmann, Fanny Haussmann in Fani Hausman), se je rodila aprila 1818 v avstrijskem Brucku an der Mur; starši so ji zagotovili dobro izobrazbo, študirala je tudi na Dunaju. Ko ji je umrla mati, je oče Ludwig Haussmann kupil gospoščino (posestvo) v Savinjski dolini in leta 1835 sta se s hčerko preselila v Dobrišo vas pri Žalcu, v dvorec Novo Celje. V domači knjižnici je imela Prešernove poezije, angleško in francosko ter obilo nemške literature in poezije (H. Heine, nekatere sodobne avtorice, njena vzornica naj bi bila tudi Sapfo), skratka dobre zglede, da je lahko kovala rime.

O poeziji prve slovenske pesnice Fanny Hausmann je bilo napisanih kar nekaj študij in znanstvenih razprav. Ali bomo letos praznovali 200-letnico njenega rojstva, pa je odvisno od stroke, če se bo ta končno poenotila in bodo nekateri nehali dvomiti o njenem avtorstvu. Publicist ddr. Leopold Lenard je že leta 1914 objavil študijo, v kateri je Fanny Hausmann razglasil za nadarjeno pesnico. Leta 2010 je Frančiška Buttolo analizirala njeno poezijo in zapisala, da so najpomembnejše literarnozgodovinske ugotovitve: da je njena poezija elegična, da je v njej pesniški subjekt lirski in poznoromantičen, saj dojema kot najvišjo vrednoto svojo avtonomno notranjost, čeprav ta doživlja same poraze. Tudi glavni pesniški obliki, pesem podoba (tretjeosebni govor) in vložnica (s fiktivnim subjektom, ki govori svojo vlogo), kažeta na poznoromantični ali že postromantični subjekt, zlasti zaradi pasivnosti, svetobolja in ironije. Poznavalci pravijo, da se v njenih pesmih kaže močna pesniška osebnost tudi v izbiri snovi, doslednosti misli in kompozicije.

Materni jezik Fanny Hausmann je bila nemščina, a učenja slovenščine se je lotila zelo natančno in sistematično. Njen učitelj je povedal, da sta prevajala tudi Prešerna, vadila sta prevode iz enega jezika v drugega ter ju primerjala.

O tem, ali je Hausmannova res prva slovenska pesnica ali ne, so se porajali dvomi zaradi njenega domnevno slabega poznavanja slovenskega jezika. Četudi se v znanstvenih razpravah navajata kar dva njena učitelja slovenščine – učitelj Tomaž Dernjač in žalski duhovnik Jožef Ulaga, sodelavec Stanka Vraza in privrženec ilirizma. Dvome o njenem avtorstvu je zasejal njen sodobnik, duhovnik in zgodovinar Ignac Orožen, ki je v pismu (leta 1887, že po njeni smrti) opozarjal naslovnika (učitelja Frana Kocbeka), da kar zadeva Hausmannovo, »ona slovensko kar ni znala, in pesem, ki se nahaja pod njenim imenom, ni njen izdelek, temveč izposojen. Gospico sim poznal, ko sim bil v Žalcu in pozneje v Celju. Bila je blagega srca – ali Slovenka ni bila.« Frančiška Buttolo pravi, da je Orožen očitno poznal le eno njeno pesem, čeprav jih je leta 1848 izdala kar osem, saj ji je bil urednik Celjskih novin Valentin Konšek naklonjen.

Dom Fanny Hausmann, dvorec Novo Celje, okrog leta 1845. Baročni dvorec danes, žal, propada, a ga zadnja leta oživijo in za javnost odprejo vsaj poleti, ko gosti razstave sodobne umetnosti.

Dom Fanny Hausmann, dvorec Novo Celje, okrog leta 1845. Baročni dvorec danes, žal, propada, a ga zadnja leta oživijo in za javnost odprejo vsaj poleti, ko gosti razstave sodobne umetnosti.
© Wikimedia Commons

Dokončni udarec njenemu avtorstvu pa je poskušal zadati ddr. Igor Grdina, ki Fanny Hausmann v študijah oporeka avtorstvo, sklicujoč se na Orožna. Grdina je zapisal, »da pesmi, ki so izšle pod imenom Fanny Hausmann, same zase povsem nedvoumno govorijo zoper njeno avtorstvo: blaga graščinska gospica je s svojo oporoko dokazala, da je dobra in v razmerju do katoliške cerkve radodarna kristjanka, medtem ko njej pripisani literarni opus kaže na praktično popolno odsotnost verskega razumevanja sveta. Še očitnejše je dejstvo, da je lirski subjekt v omenjenih verzifikacijah skorajda vedno moški. To bi seveda lahko bila tudi stvar tradicije oziroma navade, toda poskušajmo razmišljati logično in se vprašajmo: zakaj bi tu Hausmannova upoštevala izročilo, v mnogo bolj izpostavljenem eksistencialnem vprašanju religioznosti pa ne?«

Marsikdo se sicer ne bi strinjal z Grdinovo utemeljitvijo, da je manko pobožnosti kronski dokaz, da pesmi niso njene. Že Lenard je opazil, da so brez verskih prvin, vendar ji zaradi tega ni odrekel avtorstva, pač pa si je razlagal, »da je v njeni vzgoji ter rodbinskem krogu, iz katerega je izšla, kakor tudi v celjskem slovenskem krogu, s katerim je stala v zvezi, vladala popolna a-religioznost«. Grdina pesmi kljub temu pripisuje Jožefu Šubicu, celjskemu zdravniku, liberalnemu rodoljubu in prevajalcu, ki naj bi bil njen dobri znanec, a se v javnosti menda ni želel »kompromitirati« z objavo teh pesmi. Vendar za to trditev nima pravih dokazov.

Bila je temnolasa, visoka, postavna in elegantna mlada gospodična, po materini smrti ves čas oblečena v črno. S ponosno držo je vedno zbudila pozornost in bila je tudi strastna kvartopirka.

O verjetnosti, da bi Hausmannova komu le posodila ime, dvomi tudi Buttolova. Sprašuje se, zakaj se nobeden izmed sodobnikov ni oglasil, ko je izšla njena pesem Hervatov zvezda (1849), ki jo je podpisala s »F. Hausmann, Slovenka«. Ugotavlja, da je Orožen, ki je pravir teh dvomov, Fanny Hausmann poznal pred letom 1844, ko se je šele začela učiti slovenščine, kasneje ne več. Njen učitelj slovenščine Dernjač je Kocbeku, ki je očitno zbiral podatke o pesnici, leta 1886 pisal: »… bila je blaga gospica, zmožna tudi francoskega in angleškega jezika ter po svoji vzgoji prav angleške nravi. Kot njen učitelj slovenščine dobro vem, da je bila ona slovenskega jezika velika prijateljica. Bila je tudi spretna v jezikoslovju, kar je profesor Schuller iz Celja, koji jo je učil francoščine, mnogokrat izrekel.« Dernjač navaja, da je imela učbenik Theoretisch-praktische slowenische Sprachlehre für Deutsche (teoretično-praktična vadnica slovenščine za Nemce) in da sta pogosto prevajala Prešerna, vadila sta prevode iz enega jezika v drugega ter primerjala besedili – slovensko in nemško. Dernjačeve besede pričajo, da se je Hausmannova učenja slovenščine lotila res natančno in sistematično. Zelo jo je zanimalo tudi gledališče, kjer je sodelovala s tiskarjem Celjskih novin Janezom Jeretinom, ki naj bi bil po nekaterih navedbah prvi uvedel v gledališče slovenščino, pa tudi z Dernjačem, svojim učiteljem slovenščine.

Bila je temnolasa, lepa, visoka, postavna in elegantna mlada gospodična, po materini smrti oblečena vedno v črno. S ponosno držo je zbujala pozornost in bila je tudi strastna kvartopirka. Posredno je očarala celo Grdino, da je zapisal: »Nedvomno nas Fanny Hausmann vznemirja kot zunajserijska osebnost: v času, ko je moška kultura izrazito prevladovala nad žensko in je slednji puščala nekaj prostora zgolj v družinskem okolju (ter kvečjemu še v salonih, ki so jih genialne ženske organizirale zato, da so se v njih shajali genialni ali vsaj talentirani moški), se je uspela dovolj jasno profilirati v javnem prostoru. V pomladi narodov je celo zaslovela kot prva slovenska pesnica.«

Fanny Hausmann ni imela najsrečnejšega življenja. Oče je moral posestvo in dvorec Novo Celje zaradi finančnih težav prodati že leta 1849 in zaradi domnevnih malverzacij pri prodaji so ga zaprli. Redno ga je obiskovala v celjskem zaporu, si v tem času nakopala jetiko in leta 1853 umrla, stara 35 let.

Leta 1926 je bilo v Slovenskem biografskem leksikonu objavljeno geslo o njej, vmes je bilo napisanih nekaj razprav, leta 2000 je Ervin Fritz napisal monodramo Marčni veter ali Fani piše Francetu, ki so jo uprizorili v Žalcu, vlogo Fanny je odigrala igralka Maja Gal Štromar. Fritz je za izhodišče vzel podatek, da je Fanny Hausmann z očetom obiskala Prešerna v letu pred njegovo smrtjo. Da ga je zelo cenila, priča tudi pesem, posvečena Prešernu, Umirajoči pesnik (1849). Leta 2004 so v Antologiji slovenskih pesnic objavili kar štiri njene pesmi in kratek življenjepis. Uvrščena je tudi v knjigo Pozabljena polovica, Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki jo je SAZU izdala leta 2007.

V Žalcu v Savinjski dolini pa so se nedavno odločili, da proslavijo svojo nekdanjo občanko, in sicer tako, da bodo po njej poimenovali literarno nagrado. Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec bo še letos razpisal nagrado Fany Hausmann in zanjo se bodo lahko potegovale avtorice in avtorji, ki bodo napisali cikel pesmi z žensko tematiko v slovenskem jeziku.

Umirajoči pesnik

Še enkrat strune, enkrat se glasite!
Od vas z žalostjo vzamem zdaj slovo.
Le to vas prosim, prej ne umolknite,
ko moja duša najdla je nebo.

Ko mnoga solza lice je močila,
saj jokale tud’ strune drage ste,
ko da bi mogle žalost razumeti,
ki ranila mi moje je srce.

Ko nekdaj je veselje mi svetilo,
ste ve tud’ veselile se z menó,
pa z Bogom zdaj, o drage srage strune,
ker svojo zadnjo pesem pojemo.

Za me nebo je jasno otemnilo,
že zdavnaj padla moja zvezda je,
veselje umira, rad, o rad odidem
v drugi dom, kjer najde mir srce.

Kar iskal sem, tu nisem mogel najti,
ker sreča naša v sanjah le živi;
kar dan prinese, nam spet dan odvzame,
veselje tukaj nam ne zeleni.

Zdaj z Bogom svet, saj zapustim te lahko,
le enkrat še, o lira, mi zapoj!
Je zadnjikrat, da tvoj še glas poslušam,
poprej ko pojdeš v temni grob z menoj.

* Pesem Fanny Hausmann, posvečena Francetu Prešernu, ki ga je pesnica zelo cenila, objavljena 30. avgusta 1849 v Celjskih novinah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.