MLADINA Trgovina

Ustavni sodnik kot »ddr. Jekyll in gospod Hyde«

Pravnik, politolog Iztok Simoniti odgovarja na zapis nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica. Z njegovim zapisom končujemo polemiko.

© Borut Krajnc

Matevž Krivic toži, da že 20 let malodane le sam resneje zagovarja nazorsko uravnoteženost ustavnega sodišča. To pač ne drži, saj sam predsednik republike izrecno predlaga kandidate po tem kriteriju (nazadnje 3/2017), češ da »bi bila vsaka sodba vnaprej obremenjena z enostransko nazorskostjo«. Obratno je res: kot doslej bo tudi vnaprej vsaka sodba stigmatizirana z nazorskostjo namesto s strokovnostjo.

A ostanimo kar pri podatkih. Da je Slovenija glede na število prebivalcev v vrhu po številu ugotovljenih kratenj človekovih pravic in svoboščin, je odgovorno prav ustavno sodišče. Nazorsko sodišče nalogo – ščititi državljane pred oblastjo – torej slabo opravlja. Zato je dobro, da so nad našimi nazorskimi še tuji sodniki, ki to vedno znova ugotavljajo. Ker je naše »sodišče nad sodišči« capljalo za Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) pri varstvu pravic in svoboščin, je to sprožilo t. i. pilotne sodbe zoper Slovenijo: Rehbock, Matko, Šilih, Lukenda, Kurić, Ališić. Sodbe so usmerjevalne klofute prav nazorski neomiki – nadutosti –, ki trdi, da je glede varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, »zadnja instanca Ustavno sodišče, nad katerim je le še modro nebo« (Krivic et al.).

Ampak za moderno pravo od francoske revolucije ni nobene pravičnosti zunaj zakona oziroma ustave. Demokratični parlament je absorbiral vse ravni pravičnosti in od takrat vse ustave in zakoni (ius in lex) stoje samo na nazoru racionalne pravičnosti. Zato pravim, da takrat »pravičnost kot rezultat samo racionalnega napora postane politična pravica«. Monisti Krivic, Mozetič et al. tega ne razumejo; z »božjim razlogovanjem« delijo iracionalno, nespravno pravičnost, dobro za teokracije. Zato pada ugled »nazorskemu sodišču«.

Spomenka Hribar je v času (ko)monizma (1983) zahtevala pravico do groba za izdajalce in branilce, dosegla pa jo je šele v demokraciji. Samo demokracija – njen etos in zakon – je naša sprava. Večje sprave, kot jo ustvarja demokracija, ni mogoče doseči.

Samo politika oziroma oblast ima moč in dolžnost, da vzpostavi in vzdržuje pravosodje; ono nima svoje volje oziroma moči, podeli mu jo šele politika oziroma oblast. In v tem trenutku je volja oziroma moč pravosodja samo ena: z veščino stroke (episteme dikaion) uveljaviti pravičnost ustave in zakonov. Ustavni sodniki pa uveljavljajo svoj metafizični nazor (episteme politikon). Zato si problema »Kaj ima pravo s (s) pravo?« nazorski sodniki ne (z)morejo niti zastaviti niti ga jasno misliti. Nikoli niso niti opozorili na odnos med politiko oziroma oblastjo, pravno državo in demokracijo zaradi sprave; niti niso jasno rekli, da je najprej politika oziroma oblast odgovorna za vzpostavitev in delovanje pravosodja.

Z nazorskostjo oblast ni samo zabila klina med vrhom sodstva in preostalim pravosodjem, ampak tudi med državo in družbo.

Zato moramo ponavljati: politika nikoli ni bila jasno za pravno državo, temveč je celo dosegla pravosodno nedotakljivost za osamosvojitelje, katedralni kler, bankirje. Posledica je pravna in politična nerazčiščenost družbe. Nerazčiščena sedanjost jamči za nerazčiščeno preteklost in slabo prihodnost. Zato sprava ne zadeva samo obdobja 1941–45–90, ampak tudi 25 let lastne države. Država lahko pokoplje vse umorjene, se opraviči, izda knjige mrtvih, postavi spomenike, vzdržuje spomin, napiše učbenike, pa ne bomo spravljena, dobra družba. Razčiščevanje preteklosti zahteva razčiščeno sedanjost; kriminalna sedanjost ne zmore očiščevati zločinske preteklosti. Država oziroma oblast mora tukaj in zdaj uveljaviti pravno državo.

Pravosodna nedotakljivost in nerazčiščena sedanjost ustvarja krivice, ki se bodo »popravljale« maščevalno in nasilno, ko bo priložnost – in ta vedno pride. Samo delovanje pravne države maščevanje delegitimira, nedelovanje ga legitimira. Tako sporoča ideja o delilni in izravnalni pravičnosti (Aristotel); delitev namreč označuje začetek vsake pravičnosti, posebno državne. Ko oblast nepravično deli, naravno pravo oziroma maščevanje izravna krivice. Krivic, ki jih država povzroča z neenakopravnostjo pred zakonom, ni mogoče drugače poravnavati. Vsekakor pa nazorska praksa enkrat »leve« in drugič »desne« pravičnosti te ne izravnava, ampak vodi v trajno nepravičnost.

Z nedotakljivostjo »anti-elit« država – torej oblast in politika – sporoča, da je pravo utvara, saj njegove omejitve – enakost pred zakonom – za »novo demokracijo« niso sprejemljive. Blokada pravne države, ko gre za enakost pred zakonom, blokira tudi strah pred zakonitostjo, ki ga pravna država izvorno usmerja na oblast, ne pa na nas, državljane. Pravna država mora ščititi državljane pred oblastjo oziroma državo; ne pa da država ščiti mafijo, partijo in kurijo pred pravom. Nedotakljivost vzpostavlja dve kategoriji ljudi, zakonov in prava, kar osamosvojitelj Dimitrij Rupel podpira takole: »Bavčar je eden najbolj nadarjenih Slovencev, ki jih država ni primerno cenila in jih ne zna izkoristiti.« (Mladina, 6. 10. 17)

Oblast z »nedotakljivostjo« tudi sporoča, da sama s poljubno razlago zakonov nadzira pravosodje, in sicer do te mere, da to ni več operativni interpretator zakonov. S tem oblast državljane usmerja k samopomoči; prav(ico) si izborite sami, ko bo priložnost.

Ker se tega bojim, podpiram reforme ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča za učinkovitejši pregon kriminala. Levo-desna politika – parlament – blokira spremembe (kazensko procesno zakonodajo) z argumenti varovanja dostojanstva, nedotakljivosti oseb itd.; ampak posledica je nepravna država, ki je največja ne-varnost za državljane. Politika celo pretkano – s hiperprodukcijo organov pregona in zmedo, za kaj je kdo pristojen, nemoč stopnjuje.

Klemenčiča podpiram, da bo izpolnil obljube. Še pred objavo, kako sta NLB in NKB prali denar, je za bankirje rekel: »Če bomo na koncu rekli, da je bančno luknjo ’vzela pravna luknja’, če ne bo nihče odgovarjal in če se je to ’kar zgodilo’, potem ne bom zameril ljudem, ki bodo še bolj zgubili zaupanje v pravno državo. Zato, ker je tudi sam ne bom imel.« (Dnevnik, 10.12.2016) Pregon bankirjev, katedralnega klera je še vedno v fazah, značilnih za negotovo državo.

Klemenčič dolguje še nekaj. Ko je stranka SDS (3/2015) napovedala interpelacijo proti Klemenčiču, je rekel, da se je veseli, ker bo lahko o Janezu Janši povedal, česar kot predsednik KPK ni mogel. SDS je takoj odstopila od interpelacije. Žal Klemenčič tudi ob novi interpelaciji SDS (10/2017) ni povedal, kaj ve, česar »mi, plebs,« ne smemo vedeti o »hiper javni osebi«. Zato smo državljani s padajočim (za)upanjem v pravno državo, samoobrambno zainteresirani za čim več javnosti: prisluhov, predobtožb, novinarstva, curljanja informacij, wikileaksov, Asangeev, Snowdnov, skesanih prič; vključno z informacijami o »javnosti nedostopni sferi posvetovanj med ustavnimi sodniki« (Krivic). Zaradi »javnosti nedostopnih informacij« v UKC umirajo otroci, v bankah izginja denar, kler posiljuje otroke itd. Nezakonito curljanje je dobro, ker razkriva nezakonitost in kunktatorstvo oblasti v najbolj razvpitih zadevah; teh ni več kot deset.

Zato moramo ponavljati: politika nikoli ni bila jasno za pravno državo, temveč je celo dosegla pravosodno nedotakljivost za osamosvojitelje, katedralni kler, bankirje.

V zadevah JJ/Patria, Bavčar, bankirji, kler oblast ravna politično slabo. Če bo tako ravnala tudi v zadevi župan Zoran Janković, bodo politične posledice še slabše. Anti-jankovićevstvo je enako slabo kot anti-janšizem. Oblast ne sme spet dokazati, da je pravna država – sistem zakonov in pravosodja – tako šibka, da jo blokirajo razlike v interpretaciji o (ne)uporabi prisluhov, (ne)objavi predobtožnih predlogov, odnosa med javnim in zasebnim.

Osamosvojiteljska politika oziroma oblast je »demokratično tranzicijo družbe« vodila tako, da načrtno ni sprejemala zakonov, ki bi pravosodju – organom pregona – omogočali nadzor vseh faz tranzicije v vseh sistemih družbe. Privatizacija brez pravne države je bila načrtni kriminal z aktivno pomočjo politike – torej oblasti oziroma države. Nove »elite« so z divjo privatizacijo zakonito izčrpavale »družbeno premoženje« in banke v slogu »velikih lopovov«. Posledice, ki samo delujejo absurdno, so logične; državljani plačujemo škodo, ki jo povzroča država oziroma oblast z blokado pravne države, ki bi morala ščititi državljane. Če danes politika in pravosodje ne moreta učinkovito nadzorovati zdravstvenega, energetskega, finančnega, gradbenega, cerkvenega sistema, je to posledica zavestne politike »osamosvojiteljev«.

Nedotakljivost vidnih in nevidnih »elit« gradi kulturo ne-sprave. Če te elite res posedujejo kulturni in simbolni kapital (Badiou), bo prihodnost slaba. Namreč brez pravne države razlike v predatorskih sposobnostih le dinamizirajo našo družbo kot protipravno združbo.

Krivic je sicer vztrajni, vendar osameli navijač velike sistemske napake – nazorskega sodišča. Problem ni on, ampak politika. Z nazorskostjo oblast ni samo zabila klina med vrhom sodstva in preostalim pravosodjem, ampak med državo in družbo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.