Grega Repovž

Grega Repovž

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Protektorat Slovenija

»Glede implementacije arbitraže, kjer se ZDA niso postavile na stran spoštovanja mednarodnega prava, kar seveda bolj koristi Hrvaški, je Hartley ponovil, da ameriško stališče glede arbitražne odločbe ostaja nespremenjeno: ’ZDA so v sporu nevtralne in se ne postavljajo na nobeno stran, spodbujajo pa državi, da poiščeta rešitev spora.’ Brglez pa si želi jasnejše ameriške podpore stališču, da je vladavina prava tista osnova, na kateri se rešujejo spori v mednarodni skupnosti.«
—Iz poročila Uroša Esiha za Večer o srečanju ameriškega veleposlanika Brenta R. Hartleyja s predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom

Kar hecno, ko ameriški veleposlanik reče, da se v arbitražnem sporu njegova država ne postavlja na nobeno stran – čeprav ne gre za izbiranje strani, ampak le za vprašanje, ali se odločitve arbitražnega sodišča spoštujejo. Pa ne mislimo, da moramo biti zdaj prebivalci Slovenije užaljeni, ker je Hartley tako grobo sporočil, da ZDA prav nič ne zanima pravo, da njih zanima le uveljavljanje njihovih interesov.

Hartleyjeva izjava je pač le priložnost, da se znova lahko zavemo, da je lahko tudi pravo, mednarodno pravo pa še zlasti, kaj hitro v imenu interesov spregledano. No, ZDA res niso država, ki bi imela težave s tem, sploh v mandatu predsednika, ki je na paroli »ameriški interesi, najprej« zgradil kampanjo in zmagal na volitvah. A tudi pod njegovimi predhodniki je veljalo enako. Ne gre pozabiti, kako se je na primer Hartleyjev predhodnik Joseph A. Mussomeli aktivno vmešal v izid volitev leta 2012 ter lobiral – uspešno – proti Zoranu Jankoviću, da bi bil na koncu za predsednika vlade izvoljen Janez Janša. Ker so pač računali – upravičeno –, da bodo prek Janše lažje uveljavljali svoje interese. Pa tudi Mussomeli ni počel nič, česar ne bi počeli že njegovi predhodniki. Če se lahko vmešajo v volilne izide, v srčiko demokracije, zakaj ne bi spregledali mednarodnega prava?

A ne samo to: Hartley je natrosil več očitkov Brglezu. Kot je mogoče razumeti natančno poročilo Večerovega novinarja Esiha, ZDA motijo predobri odnosi Slovenije z Rusijo oziroma predobri odnosi z Rusijo glede na ne tako dobre odnose z ZDA. In seveda, poudarjeno je bilo tudi slovensko nameravano priznanje Palestine, ali kot se je izrazil Hartley: »V ZDA obstaja zaskrbljenost spričo možnosti, da Palestino priznajo posamezne države.« Če vsa ta opozorila povežemo, postane jasno, da je ameriški veleposlanik prek srečanja z Brglezom želel javnost opozoriti na stališča svoje države, ki jih vrh slovenske politike zagotovo že pozna, a po njegovem mnenju ne upošteva.

V tej točki ne sledi prelom, iz katerega bi izpeljali karkoli o slovenski zunanji politiki in morebitni uporni drži vlade in SMC zoper ameriške interese. Vse skupaj je preveč stihijsko, preveč brez kakršnekoli linije, za tem ne stoji noben razmislek, zakaj je bilo potrebno to srečanje, kakšen naj bi bil učinek. Celo več, po srečanju je Brglez mirno kritiziral slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca zaradi domnevno preveč proruske drže. Kdo to počne vpričo ameriškega veleposlanika? In kakšen učinek želi doseči? In prav to želimo povedati: vsako tako srečanje je srečanje zaradi interesov, ne pa prijetno kramljanje, podaljšano v srečanje z novinarji, kjer nato še malo kramljamo. Tega si resna država pač ne more privoščiti. Ker v mednarodni areni se interesi – politični in ekonomski – uveljavljajo pač do konca brezobzirno, zlasti če gre za interese velikih držav, pa še mednarodno pravo nič ne šteje, kot je iskreno povedal Hartley. Seveda je dobro, da so zdaj stališča ZDA tako jasna in transparentna, a velja si še enkrat ponoviti, da ko prihaja do mednarodnih pritiskov, za njimi vedno stojijo interesi, politični in kapitalski. In da ima nespametno popuščanje tem interesom dolgoročne posledice. Zato se je treba spomniti, kako je Janševa vlada leta 2012 začela slikati grozno ekonomsko sliko Slovenije, klicati na pomoč trojko, izvajati krute reze in kot rešitev ponujati privatizacijo ključnih podjetij v državni lasti. Med kupci podjetij – do konca, resda v veliki meri nemočna, je zadevo izpeljala vlada Alenke Bratušek – so bili praviloma ameriški skladi, tako podjetij, ki so bila prodana (Helios, NKBM), kot podjetij, katerih prodajo je vladi Mira Cerarja uspelo ustaviti.

Mimogrede, v sredo so bili na cestah Ljubljane slovenski šolniki, ki so doživeli najhujše reze prav v času Janševe vlade. Stanje tega sploh ni zahtevalo, rezi so se izvajali, da se je kriza zaostrila, da bi bila privatizacija – razprodaja – bolj upravičena. To so učinki interesov. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.