MLADINA Trgovina

Igor Jurekovič

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Politika

Vrnitev socialne demokracije

Kdo je up evropske levice Jeremy Corbyn?

Video nagovor Corbyna množici, ki je protestirala proti osiromašenemu javnemu zdravstvu v Londonu 3. februarja

Video nagovor Corbyna množici, ki je protestirala proti osiromašenemu javnemu zdravstvu v Londonu 3. februarja
© Profimedia

Jeremy Corbyn je vodenje britanskih laburistov prevzel septembra 2015 po zaporednih volilnih porazih. Navkljub prepričljivi podpori članov se je novemu predsedniku uprla večina poslanske skupine in medijske srenje. V naslednjih mesecih je nepopularnost laburiste stala tako nadomestnih kot tudi lokalnih volitev. Javnomnenjske ankete so jim spomladi 2016 kazale za polovico slabšo podporo kot konservativcem.

Upor je dosegel vrhunec po referendumu o izstopu iz Evropske unije. Poslanci so Corbynu očitali soodgovornost za izstop in mu izglasovali nezaupnico. Stranka je še drugič v letu dni morala izbrati predsednika. Članstvo se ni dalo pritiskom poslancev in je Corbyna še prepričljivejše izglasovalo za predsednika stranke.

Širša britanska javnost je ostala neopredeljena. Najslabšo javnomnenjsko podporo laburistov v zadnjih 50 letih je izkoristila premierka Theresa May in za lanski junij sklicala izredne volitve. Vendar so se pregovorno preračunljivi konservativci ušteli, saj so na volitvah izgubili parlamentarno večino. Obdržali so največje število sedežev, a v odnosu do laburistov vseeno izgubili 13 sedežev.

In tako Jeremy Corbyn danes potrpežljivo čaka na padec konservativcev, v očeh javnosti pa vztraja pri petih odstotkih prednosti pred tekmeci. Kako je Jeremyju Corbynu uspelo v dveh letih preobraziti laburiste v alternativo, ki je sposobna zmagati na volitvah?

Kriza demokracije

V zadnjih dveh letih je nastalo nepregledno število zapisov o fenomenu Corbyn. Najboljše analize je v svojem delu uspelo strniti sociologu Richardu Seymourju, znanemu britanskemu marksističnemu piscu in komentatorju. Leta 2015 se je na povabilo Inštituta za delavske študije mudil tudi v Sloveniji. Seymour je pojasnil vzpon Jeremyja Corbyna v pred dvema letoma izdani knjigi Corbyn: The strange rebirth of radical politics. Fenomen Jeremyja Corbyna moramo tako razumeti v kontekstu krize parlamentarnih demokracij v zadnjih dveh desetletjih, pravi. Volilna udeležba je v Veliki Britaniji padla z 81,7 odstotka v 80. letih na 66,8 odstotka leta 2015. Značilnost modernih parlamentarnih demokracij je tudi nestabilnost glasovanja. Volivci se manj identificirajo s strankami, hkrati pa na zaporednih volitvah pogosteje obkrožajo različne stranke.

Upad volilne udeležbe je najprej najbolj prizadel prav laburiste. Seymour navaja podatke, po katerih so volilni abstinenti večkrat tisti, ki bi sicer prej volili laburiste kot konservativce. Tukaj gre za mlade, revne in manjšinske volivce. Te demografske skupine so bile že pred upadom volilne udeležbe manj vpete v politično delovanje – in to ni naključje. Seymour pojasnjuje, da sama oblika parlamentarne demokracije zapostavlja in odtuji tiste z najnižjim ekonomskim, kulturnim in socialnim kapitalom – gre za posledico kompromisa znotraj razrednega boja, ki ga uteleša parlamentarna demokracija. Ta namreč praviloma omogoča spremembe le znotraj natančno omejenega prostora.

K temu pa pridoda svoje še narava britanske demokracije, ki favorizira dvostrankarski sistem, v katerem ni prostora za radikalnejše izzivalce.

Upad volilne udeležbe je šel z roko v roki tudi z Giddensovo tretjo potjo socialdemokratskih strank. Sociolog Anthony Giddens je namreč verjel, da se morajo levičarske stranke »modernizirati« in prilagoditi novim razmeram na koncu 20. stoletja. »Socialni demokrati morajo skleniti kompromis s prevladujočo ekonomsko strujo, svojo levičarstvo pa udejanjati na identitetnih področjih – recimo z bojem za pravico do splava in poroke homoseksualnih parov.«

Prav takšno politiko je med letoma 1997 in 2015 vodila stranka laburistov. Projekt modernizacije stranke je začel Tony Blair, ki je poosebljal potop evropskih socialdemokratskih politik. Blair je opustil cilj ekonomske redistribucije. Socialne države ni več razumel kot pravice državljanov, temveč kot privilegij izbranih, ki so izkazali znatno željo po vrnitvi na delovno mesto. Kot največja zapuščina Margaret Thatcher je ponotranjil neoliberalno ekonomsko logiko rasti – najbogatejšim je znižal davke, okrepil protisindikalno zakonodajo in dereguliral finančni sektor. Tako je osvojil politični center in trikrat zapored zmagal na volitvah. Britanska socialna demokracija je umrla.

Blairovi politični kompromisi so delovali kratkoročno. Kaj hitro je sledila liberalizacija konservativcev, ki jo je med letoma 2005 in 2016 vodil David Cameron. Stranki sta se v številnih pogledih srečevali v političnem centru. Finančni krizi je sledilo obdobje varčevalnih posegov, ki sta ju podpirali obe stranki. Ob tem sta obe glasovali tudi za istospolne poroke. Posledica vedno manjše izbire je depolitizirano volilno telo – zgolj laburisti so do leta 2015 izgubili pet milijonov glasov. Dobra polovica »izgubljenih« ni volila druge stranke.

Trnova pot

V teh razmerah se je pojavil Jeremy Corbyn, ki je bil na ravni vodenja stranke čista neznanka. Corbyn se je rodil leta 1949 podpornikoma mirovniških gibanj. Še kot študent se je pridružil Kampanji za jedrsko razorožitev, po šolanju pa je postal sindikalist. Pri 24 letih je postal lokalni svetnik laburistov, leta 1983 pa je bil izvoljen za poslanca severnolondonskega okraja Islington North, ki ga neprekinjeno zastopa že 35 let. A v času svoje poslanske kariere je bil vedno znova trn v peti vodilnih laburistov. Boril se je proti (iraški) vojni, proti novim laburistom in popuščanju neoliberalni dogmatiki zategovanja pasu ter za nuklearno razorožitev. Ko je leta 2009 odjeknil škandal o poslanskem zapravljanju davkoplačevalskega denarja, je bil Corbyn na samem dnu lestvice – porabil je 10 evrov za kartušo.

Po odstopu Eda Milibanda je Jeremy Corbyn tik pred zdajci zbral minimalno število glasov poslancev za predsedniško kandidaturo. Sam danes priznava, da je kandidiral, »da bi vsebinsko razširil debato«, o zmagi ni niti razmišljal. Stavnice so mu kot edinemu kandidatu alternative obstoječi strankini liniji pripisovale najmanj možnosti. A Corbyn je presenetil. Na stotih javnih srečanjih je pritegnil pozornost vseh, predvsem mladih. Na krilih civilnodružbenega gibanja je z 68 odstotki glasov postal vodja laburistov. A pričakovano surov boj za strankarsko oblast se je šele začel. Med vodilnimi javnimi dvomljivci je bil Blair sam. Dejal je, da »četudi bi verjel, da bi mu s socialističnimi idejami uspelo na volitvah, z njimi ne bi želel nastopati«, in tako iskreno izrazil prezir do vsebine same, ne toliko do Corbynovih možnosti za uspeh. Dvomljivci so imeli delno prav – Corbynovi rezultati v prvem letu dni niso vzbujali optimizma, ob tem je stagnirala podpora javnosti. Poslanske skupine nikoli ni imel na svoji strani. Takrat neizkušeni Corbyn si je privoščil tudi kopico političnih spodrsljajev, ki niso vzbujali občutka kompetentnosti.

Danes so britanski laburisti lahko vzor vsem evropskim strankam, ki so socialdemokratske stranke le še v imenu. Tudi slovenskim.

Nekaj dni po objavi rezultatov referenduma so poslanci zbrali dovolj poguma. Corbynu so izvolili nezaupnico s 172 glasovi za in 40 proti. A v bitki za mesto predsednika je bil septembra 2016 ponovno izvoljen, število svojih glasov je povečal za 62 tisoč. Podpora članov stranke je naraščala, podpora javnosti se ni bistveno spremenila. Torijcem so ankete napovedovale do 20-odstotno prednost in največjo parlamentarno večino v desetletjih. Premierka Theresa May je potegnila pragmatično politično potezo in sklicala izredne volitve.

Premierka se je v svoji preračunljivosti uštela. Program laburistov je bil prepričljivo protineoliberalen. Jeremy Corbyn je navdušil z idejo ekonomske rasti, ki bo temeljila na investicijah državne investicijske banke in višji davčni obremenitvi najpremožnejših. Prav tako je želel nacionalizirati železnice in poštne storitve. Corbyn je na zborovanjih pritegnil prav tiste volivce, ki so jih laburisti v zadnjih 20 letih izgubili – mlade in revnejše. Laburisti so pridobili 30 sedežev in skoraj 10 odstotkov več glasov kot leta 2015 – največji dvig števila glasov po drugi svetovni vojni. Uspeh laburistov se je poznal tudi na 2,5 odstotka višji volilni udeležbi.

Uspehu Corbyna je vendarle močno botroval tudi polom konservativcev. Dodati velja, da je Škotska dokaz, da poloma torijcev centrističnim, Blairovim laburistom ne bi uspelo izkoristiti. Škotski laburisti so namreč do volitev ostali prepričani sledilci idej Blairove politike in se navkljub polomu torijcev opekli. V osrčju britanskega delavskega razreda so osvojili zgolj štiri sedeže, konservativci pa kar 14.

Prebujeni ideali

Seymour predlaga, da uspeh Corbynovih laburistov merimo skozi različne prizme. Vsem ravnem Corbynovih novosti je skupen boj zoper tradicijo Tonyja Blaira.

Prva uspešno opravljena naloga je bila organizacijsko prestrukturiranje samega delovanja stranke. Corbyn je tehtnico moči prevesil v prid članstva – dal mu je bistveno večjo vlogo pri oblikovanju uradnih strankarskih linij. Vodstveni odbor stranke je prepričal, da je ta znižal število potrebnih glasov poslancev za sprejem kandidature za predsednika stranke. S to potezo je želel poslanski skupini preprečiti »ugrabitev« stranke in jo prisiliti v sodelovanje s člani.

V samem vodstvenem odboru je povečal število predstavnikov sindikatov, ki za stranko pomenijo največji vir dohodkov.

Uspešnost Corbynovih potez se je opazila tudi na lanskem letnem kongresu laburistov. V angleškem obmorskem mestu Brighton se je zbralo 13.000 članov in podpornikov stranke, ki so skupaj podrli rekord za najbolj obiskan britanski strankarski kongres. Večina obstoječih članov se je stranki pridružila po letu 2015. Laburisti se danes hvalijo s 552 tisoč člani. Za primerjavo: članstvo stranke je med letoma 1997 in 2010 vztrajno padalo, se nato dvignilo in do leta 2015 stagniralo pri 190 tisočih članih. Pod Corbynovim vodstvom so laburisti postali največja evropska stranka levice.

Drugo področje boja je ideološko. Corbyn v rokah drži vajeti stranke, ki navkljub Blairovim letom dobro komunicira z delavskim razredom. Seymour dodaja, da je prav zato Blair lahko storil več za hegemonizacijo neoliberalizma kot Margaret Thatcher. Zdaj morajo laburisti pokazati, da je drugačen, socialdemokratski ekonomski model mogoč in zaželen. Ali kot pravi Seymour: ideološki boji se dobivajo prek več generacij, ne v volilnih ciklih, osredotočenje na kratkoročne volilne cilje ne prinaša uspeha.

V zadnjem letu je Corbyn pokazal, da lahko naredi ključen korak za stranko – doseže zmago na volitvah. Glede na šibko stanje trenutne koalicije bo Corbyn nemara že v roku nekaj mesecev izpolnjeval naloge predsednika vlade. Moral se bo spoprijeti z neoliberalnimi državnimi in mednarodnimi institucijami. V tem boju se bo želel izogniti pojavu, ki ga Seymour imenuje »sirizifikacija«. S tem cilja na proces, v katerem radikalno leva stranka izgubi svoj emancipatorni naboj ob soočenju z institucijami neoliberalnega centra. Za nameček pa sama postane instrument ideologije, proti kateri naj bi se borila.

Prav zato je poglavitnega pomena, da laburisti ostanejo strukturno povezani z vsemi vejami civilnodružbenega, delavskega gibanja, pravi Seymour. Corbyn mora poskrbeti za organsko povezavo stranke, članstva, sindikatov in različnih nevladnih organizacij in društev. Zgolj taka koalicija bo lahko hkrati nadzorovala programsko usmeritev stranke ter delovala kot množično varovalo pred grožnjami hegemonskih institucij.

Jeremyju Corbynu je uspelo prebuditi tisto, kar sta desetletja s pridom spodjedali tako desnica kot »levosredinska« levica. V dobrih dveh letih je oživel temeljne ideje socialne demokracije. Danes so britanski laburisti lahko vzor vsem evropskim strankam, ki so socialdemokratske stranke le še v imenu. Tudi slovenskim. Alternative so, družba obstaja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.