MLADINA Trgovina

Poljanka Dolhar  |  foto: Uroš Abram

23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Politika  |  Intervju

Tommaso Cerno

Tommaso Cerno, nekdanji urednik La Repubblice in L’Espressa, kandidat za senatorja Demokratske stranke na marčnih volitvah

»Italija hoče Harryja Potterja«

Tommaso Cerno, letnik 1975, je v Italiji znan novinarski obraz. Petindvajset let je delal v tiskanih medijih in bil odgovorni urednik videmskega dnevnika Messaggero Veneto, tednika L’Espresso, do januarja letos pa sourednik enega osrednjih italijanskih dnevnikov – La Repubblice. Redno se pojavlja v televizijskih oddajah, saj spada med vodilne komentatorje, 4. marca pa se bo na listi Demokratske stranke Mattea Renzija pomeril na volitvah; sedež v rimskem senatu ima tako rekoč zagotovljen. Pravi, da so zanj osebna prepričanja pomembnejša od discipline. Kdor podpre njegove zamisli, je njegov politični sopotnik. V imenu Piera Paola Pasolinija je zato sredi devetdesetih let posodil svoje ime desničarski stranki, iz katere pa so ga kasneje pričakovano nagnali zaradi istospolne usmerjenosti. Je dolgoletni borec za pravice LGBT-skupnosti, zase pravi, da je radikalec in antifašist. Prava Evropa se danes udejanja na obrobju, trdi Cerno. Na primer v gorskih dolinah na slovensko-italijanski meji, od koder izvira njegov rod.

Zakaj ste se na vrhuncu novinarske kariere odločili za vstop v politiko?

Ker se je italijansko novinarstvo v zadnjih letih spremenilo v izrazito politično novinarstvo. Petindvajset let sem bil kronist in sem zagovarjal družbeno angažirano novinarstvo, danes pa okrog sebe vidim velik nogometni stadion: novinarji ne opisujejo stvarnosti, ampak ustvarjajo politiko, ne da bi to odkrito priznali. Zato sem se odločil, da bom zapustil tribuno, na kateri vsi žvižgajo, in stopil na igrišče – da še meni malo zažvižgajo.

Menite torej, da novinarstvo ni več soustvarjalec družbenih sprememb in da lahko te uresniči le dejavna politika?

Novinarstvo je nedvomno pripomoglo k spreminjanju Italije in dobro novinarstvo to še vedno počne. Sodobno novinarstvo tega ne dela. V teh 25 letih sem čutil potrebo, da bi s svojim delom pripomogel k spreminjanju države; mislim na velike bitke za državljanske pravice, biološko oporoko, proti birokraciji, prekarnosti, mafiji – to so teme, ki so zaznamovale moje delo poročevalca in kasneje odgovornega urednika. Danes čutim potrebo, da se politično aktiviram, da tako nekaj storim v državi, ki se je tudi sama spremenila v velik stadion, v kateri imamo občutek nemoči, mediji pa dvigujejo tone in prebujajo naše strahove.

Je to danes edini način, da se človek odzove na razmere v politiki?

S politiko se lahko ukvarjaš na veliko načinov, v življenju sem se že neštetokrat ukvarjal z njo. Zgodba o Eluani Englaro, dekletu, ki je bilo 17 let v vegetativnem stanju, dokler ni sodstvo staršem le dovolilo prekinitve umetnega prehranjevanja, v kateri smo vztrajali z nekaterimi kolegi, je po 25 letih privedla do zakona, ki to ureja. Politiko lahko delaš kjerkoli. V prihodnje se bom za določen čas z njo najverjetneje ukvarjal v največji instituciji italijanske republike. V tistem senatu, ki ga na referendumu Italijani niso razpustili, ker ljudje niso glasovali vsebinsko, ampak proti premieru Renziju. To je edina institucija na Zahodu, v katero predstavnikov ne volijo vsi volilni upravičenci, temveč le tisti, ki so dopolnili 25 let. To je v nasprotju z besedo demokracija. Zato sem izbral senat in zato bom najprej vložil zakonski predlog, ki predvideva, da bodo člane senata volili vsi polnoletni volivci.

Mislim, da bi morali vsi demokratični Italijani, levičarji in desničarji, poskusiti ustaviti hojo po tej stranpoti, predvsem zato, ker je Italija fašistično diktaturo že okusila.

Ko na italijansko politiko gledamo iz Slovenije, nam prikliče v spomin položaj v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Tudi v Italiji se večina volivk in volivcev opredeljuje za populistične in desničarske stranke.

Res je. Italija je razdeljena na več kulturno in politično različnih delov. Na severu prevladujejo teme, ki spominjajo na Orbanovo Madžarsko, Avstrijo, Slovaško, to pa je zelo nevarno. Evropa, v kateri smo se rodili, za nastanek katere smo veliko žrtvovali, ki smo jo odprli svetu in je danes najrazvitejša celina, je v hudi krizi, iz katere bi se lahko rešila, če bi delovala bolj enotno. Njeno prihodnost ogrožajo populistične stranke, ki v ljudeh podpihujejo strah in nostalgijo po preteklosti z mehanizmi, ki so po svoje zelo preprosti, hkrati pa z vidika demokratičnih sistemov težko obvladljivi. V Franciji in Nemčiji so vzpon populistov ustavili. Če nam to ne bo uspelo tudi v Italiji, tvegamo, da se država, soustanoviteljica velike odprte evropske celine, ki se s Kitajsko in Ameriko pogovarja z enakovrednega položaja, včasih pa tudi kulturno in politično superiornega, znajde na repu sveta, hkrati pa postane le še območje za osvajanje.

V knjigi A noi!, ki ste jo posvetili »fašistični kulturi«, trdite, da se je Italija rodila s črno srajco. Je po vašem mnenju ni nikoli slekla?

Fašizem je bil v Italiji zgodovinski pojav, ki se je končal z drugo svetovno vojno. Bil je kriv za 54 milijonov žrtev in za veliko bitko za svobodo in demokracijo. Mislili smo, da smo svobodo izbojevali za vedno, sedaj pa vidimo, da jo je treba vsak dan krepiti. Fašizem je bil odpravljen, a je za sabo pustil veliko fašistov. S tem mislim na ljudi, ki konformizem uporabljajo kot element razlikovanja od drugih. Danes je ta konformizem tako močen in prepleten z gospodarsko krizo in strahom, da smo priča celo strankam, ki simbole fašizma vnašajo v institucije. To je objektivno dejstvo. Mislim, da bi morali vsi demokratični Italijani, levičarji in desničarji, poskusiti ustaviti hojo po tej stranpoti, ki resda spominja na položaj v drugih državah, a se od držav, kjer imajo Le Penovo in Trumpa, tudi bistveno razlikuje: Italija je to diktaturo že okusila.

No, leta 1995 ste na volitvah v rojstnem Vidmu tudi sami kandidirali na listi desničarske stranke …

Ne, to je laž, ki jo širijo nekateri. Nikoli nisem bil član nobene stranke, tudi zdaj ne, ko kandidiram na listi Demokratske stranke. Takratna levica je oporekala liku pisatelja in režiserja Piera Paola Pasolinija zaradi njegove radikalnosti in istospolne usmerjenosti. Ljudski stranki, ki je sodelovala v koaliciji z delom leve sredine, sem predlagal kulturni projekt, ki je predvideval poimenovanje gledališča v Vidmu po Pasoliniju in odpiranje furlanskega kulturnega prostora temu intelektualcu. Zamisel sem ponudil tudi desnici. Edina stranka, ki me je podprla, je bila stranka Nacionalno zavezništvo. Izročil sem ji projekt, kandidiral kot neodvisni kandidat, v volilni kampanji pa nisem sodeloval, ker sem takrat živel v Benetkah. Zmagala je leva sredina in gledališča ni poimenovala po Pasoliniju. Je pa ta postal predmet razprave in je danes rehabilitiran. Vedno sem bil radikalen, če pa stranka, ki je tudi zelo različna od mene – iz Nacionalnega zavezništva so me nagnali med vzkliki »peder!« –, podpre bitko, v katero verjamem, stopim skupaj z njo. Za Pasolinija bi danes storil isto, a k sreči to ni več potrebno, ker je levica z 20-letno zamudo razumela njegovo vlogo.

Najpozornejši časopisi so se začeli s svetovnim migrantskim pojavom ukvarjati pred približno 15 leti. Politika se ga je zavedela samo v najakutnejših fazah.

Kako to, da kandidirate za Demokratsko stranko Mattea Renzija?

Ker je edina italijanska politična sila, ki se približuje tisti socialdemokratski, socialistični, liberalni, evropeistični ideji, v kateri se tudi sam prepoznavam. Ker se imenuje stranka in ji ni bilo treba izbrati sopomenk, kot so gibanje, sila, liga, za katere bi skrila svojo politično naravo pred tistimi, ki se jim politika gnusi. Ker je v zadnji mandatni dobi odobrila dve zgodovinski reformi, ki se nanašata na državljanske pravice – uvedbo registriranih partnerskih skupnosti in pravico do vnaprej izražene volje pacientov. Ker je prvič v italijanski zgodovini zahtevala zaupnico vladi glede reforme, ki je zadevala človekove pravice, česar ni doslej naredila niti tako imenovana levica; ta je bila v tem bolj nazadnjaška od Berlusconija.

Predvolilne ankete napovedujejo, da bo – populistično – Gibanje 5 zvezd verjetno postalo prva stranka v državi. Veliko volivcev naj bi bilo še neodločenih, med njimi je tudi veliko volivcev Demokratske stranke. Zakaj so volivci razočarani?

V položaju, v katerem je Italija, bi vsaka stranka na oblasti izgubila podporo, saj vlada zaradi omejitev ne more razdeljevati denarja, kot so ga vlade nekoč. Kriza, ki tu še traja, vlado sili v nepriljubljene odločitve, zaradi česar vsaka stranka izgubi plemenitost, saj mora zamisel o boljšem svetu podrediti omejitvam, ki jih določa vlada. V javnosti se torej lahko pokaže kot bolj realistična, a manj sposobna obljubljati sanje. Italija pa danes hoče Harryja Potterja, magijo, nekoga, ki ji bo obljubil konec muk. Res je tudi, da se danes ne moremo več zanašati na predvolilne ankete, dejansko ne vemo, kaj se bo zgodilo. Trumpovega uspeha ankete niso napovedale, prav tako ne Macronovega, predvsem pa so na zadnjih italijanskih volitvah vsi napovedovali zaton Gibanja 5 zvezd, to pa je tudi zdaj v odlični formi. A čeprav se bo to zgodilo in se nam obeta obdobje, ki bo z institucionalnega vidika težavno, bo veliko bolje biti zraven in prevzeti odgovornost. Seveda bi bilo laže ostati novinar in dan kasneje napisati, da se mi vsi gnusijo.

V tej negotovosti je eden od mogočih scenarijev velika koalicija med Demokratsko stranko in Silviem Berlusconijem. Kako je mogoče, da je »gospod B.« ponovno sprejemljiv politični sogovornik?

Berlusconi se je po 20 letih, ko je obljubljal nikoli uresničeno Italijo, namestil na politični položaj, ki ga je nemogoče definirati. Obljublja vse in uživa neki »naknadni konsenz«, ki je odraz preteklosti, podoben občutku iz starega babičinega naslanjača: morda živiš v popolnoma drugačnem svetu, a ko se vrneš k njej in ponovno sedeš v tisti naslanjač, ti je prijetno pri srcu. To pač danes občutijo volivci.

Vi se torej ne bi strinjali z zavezništvom Demokratske stranke s Silviem Berlusconijem?

Mislim, da tega ne bo.

Odločil sem se, da bom zapustil tribuno, na kateri vsi žvižgajo, in stopil na igrišče – da še meni malo zažvižgajo.

Italija je z Nemčijo v prvih vrstah, ko gre za sprejemanje migrantov in beguncev. A zdi se, da se je italijanska vlada znašla slabše od nemške.

Najpozornejši časopisi so se začeli s svetovnim migrantskim pojavom ukvarjati pred približno 15 leti. Politika se ga je zavedela samo v najakutnejših fazah, ki so povečale tudi občutek strahu. Ta je povezan s fenomenom kriminala, ki v Italiji kajpak obstaja, in ga, tudi v sodelovanju z domačim organiziranim kriminalom, izvajajo tujci. Po možnosti temnopolti, na katere je najlaže pokazati, ker so drugačni od nas. Ampak krivdo nosijo zato, ker so kriminalci, ne zato, ker so tujci. Po drugi strani je desnica pred leti odobrila zakon Bossi-Fini, ki je bil le reklamni spot in je de facto razpolovil število prisilnih vrnitev ilegalnih priseljencev v domovino ter tako ustvaril težavo pri upravljanju države. Današnji kaos na severnoafriških obalah in zemljepisna lega Italije desetkratno povečujeta percepcijo pojava migrantov in stalni občutek strahu. Če bi Nemčija imela 7000 kilometrov obale, bi bila v slabšem položaju kot mi. Kajti čeprav naše politike niso rešile vseh težav, so preprečile teroristične napade, dokazale, da imajo znaten nadzor nad ozemljem in da skušajo ukrepati na občutljivem področju – razlikovati med svetovno migracijo, težavo, ki je sam ne moreš rešiti, potrebo dela italijanske industrije po migrantih, ki se pri nas poklicno in državljansko izobrazijo, in kriminalom. Te tri stvari je lahko spraviti v isti kotel, ampak če nanje gledaš kot na celoto, težav ne rešiš. Jasno pa je, da se ti med predvolilno kampanjo splača trditi, da boš v petih dneh opravil z vsem tem. Ljudje ti verjamejo, a se bodo že 10. marca zavedeli, da ni tako. Demokratska stranka se je odločila, da tega ne bo trdila, ampak bo raje uresničila nekatere politične projekte. Notranji minister Minniti si prizadeva za to in pripravlja mednarodni dogovor med evropskimi državami, ki naj bi omogočil učinkovito posredovanje tam, od koder težave izvirajo. Izvor težave je globalen in tega ne rešiš z zakonskim odlokom.

Družba se večkrat boji drugega in drugačnega, v zadnjih letih so to predvsem migranti, tujci. Kaj lahko politika, a tudi mediji storijo, da zmanjšajo ta občutek strahu?

Povedati morajo resnico in ne skrivati težav. Levica je storila nekaj ogromnih napak, tudi pri komunikaciji. Beseda sprejemanje je izgubila prvotni pomen. Podcenjevala je na primer revščino in vojno med reveži, ki se zaradi tega pojava lahko razširita po mestnih obrobjih. K temu je treba dodati še nevarnost islamističnega terorizma, zaradi katerega se je razširil občutek, da potencialno vsak, ki je drugačen, pomeni grožnjo. Kljub nekaterim objektivnim dosežkom je vse to privedlo do postopne nenaklonjenosti stališčem levice in s tem levičarskim temam v celoti. Ljudi bi pač morali sistematično opozarjati, da je Italija večidel varna država, kjer se kriminalna dejanja dogajajo tako kot povsod. Policiji je treba omogočiti nadzor cest in ozemlja, ki je zaradi različnih dejavnikov, med drugim tudi revščine, marsikje v rokah mafije in njenih morilcev. Ti so večkrat tujci, zato da se širi občutek, da mafija ne obstaja. Ko trdimo, da so v Italiji kriminalne tolpe v rokah tujcev, v resnici delamo uslugo mafiji.

Nikoli niste skrivali svoje homoseksualnosti in ste bili zato žrtev napadov in celo groženj s smrtjo. Je Italijo strah tudi gejev? 

Homofobija obstaja tudi v Italiji, v nekaterih njenih deželah starši streljajo na otroke, ker so ti geji. V tovarnah in drugih prostorih, kjer tega ne bi pričakoval, je nasilje nad homoseksualci realno. Trditi, da homofobija ne obstaja, pomeni zakrivati velik družbeni problem, ki je v nasprotju z ustavo, saj ta jamči enakopravnost vseh državljanov. Homoseksualnost so v zgodovini vedno preganjali. A poglejte obrat: v Italiji skušajo zdaj nekateri zbujati vtis, da so geji celo privilegirani. To ni res. Želja po normalnosti italijanske homoseksualne skupnosti se kaže v tem, da je odstotek partnerskih skupnosti v primerjavi s porokami sorazmerno med največjimi v Evropi.

Ko trdimo, da so v Italiji kriminalne tolpe v rokah tujcev, v resnici delamo uslugo mafiji.

Za tednik Novi Matajur, ki ga izdajajo Slovenci na Videmskem, ste dejali, da se bo Evropa ohranila, če bo stopila iz glavnih središč v obrobne kraje, kot so beneške doline na slovensko-italijanski meji, od koder izvira tudi vaša družina. Kakšen odnos gojite do svojih slovenskih korenin?

Doma sem v Bardu, pravo vrednost slovenskih korenin pa sem spoznal šele, ko sem odrasel. Ob padcu železne zavese sem razumel, da so se tisti, ki so se rodili v Terski dolini, res rodili v Evropi. V sebi nosijo veliko bolj jasno idejo o Evropi kot tisti, ki so se rodili v Rimu ali Firencah. Če so kraji, ki so bili nekoč obrobni, danes najbolj evropski, moramo očitno spremeniti koncept središča in obrobja ter na podlagi ravno tega modela družbe razumeti, kaj je Evropa, kaj pomeni porušeni zid in kaj prinaša gradnja morebitnega novega zidu. V teh dolinah sobivata izostren občutek pripadnosti in identitete in mentalna odprtost, kakršne nimajo niti v metropolah.

Na marčnih volitvah se boste pomerili v Milanu in v okrožju Furlanije - Julijske krajine, kjer je na listi tudi Tatjana Rojc, po predvidevanjih edina Slovenka, ki ima dejanske možnosti za izvolitev v rimski parlament.

Mislim, da sva prvič v zgodovini oba nosilca liste iz vrst slovenske manjšine, ona pisateljica, jaz novinar.

Se torej imate za slovenskega kandidata?

Seveda. Imenujem se Cerno, Viljem Černo je bil moj stric in je v mojih očeh ena najbolj emblematičnih oseb slovenske kulture. Sem skupek več manjšin, res pa ne vem, ali bo to dovolj za večino, če se pošalim. Korenine so kompleksnejše od kraja, kjer sem se rodil. Če bova oba, kot mislim, da bova, izvoljena v senat, bova glasno povedala, da slovenska manjšina ni neki dodatek, temveč sestavni in ustanovni člen te dežele in države.

Med volilno kampanjo ste spregovorili tudi o svojem boju z rakom. V čem vas je ta izkušnja spremenila?

Razumel sem, da ne ve m, kdaj se bo življenje končalo, in da ga moram osmisliti. Zato sem spremenil lestvico prioritet. Spoznal sem, da je italijanski zdravstveni sistem odličen. A tudi, da se rešiš in preživiš po naključju. Sprevidel sem, da so stvari, ki so bile zame pomembne, na primer uspešna kariera, v resnici veliko manj pomembne, kot sem mislil. Moja odločitev, da izberem novo življenjsko pot, je sad tudi te izkušnje. Ne morem si privoščiti, da ne bi poskusil. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.