MLADINA Trgovina

Finančna ministrica ščiti bogate

Če država želi razbremeniti premožnejše, mora manjkajoči denar vzeti vsem drugim. Prav to tudi počne ministrica za finance.

Ministrici za zdravje in finance

Ministrici za zdravje in finance
© Borut Krajnc

Pred nekaj tedni se je finančna ministrica vznejevoljila zaradi Mladininega članka, ki ji očita, da z davčnimi reformami ščiti bogate. Njena služba za odnose z javnostmi je več medijem poslala pismo, s katerim je skušala to trditev zavrniti, vendar v njem ni – razen zaklinjanja, da novinarjeve trditve ne držijo – navedla nobenega dokaza, ki bi jih izpodbijal.

Očitek ministrici je bil, da je s tako imenovano mini davčno reformo razbremenila najpremožnejše državljane in da pri nameravani spremembi dopolnilnega zavarovanja v javno dajatev vztraja, da bi bila čim ugodnejša za najbogatejše. Preden poskusimo dokazati te očitke, naštejmo nekaj splošnih dejstev.

Bolj in manj solidarni davki in prispevki

Razen dohodnine, kjer premožnejši prispevajo v proračun naraščajoči odstotek dohodkov, torej je dohodnina progresivni davek, so davki in prispevki večinoma linearni: plačujemo jih v enakih odstotkih od svojih dohodkov. To imenujemo solidarno zbiranje sredstev, čeprav si težko predstavljam, da bi država za pokrivanje proračunskih potreb in socialnih izdatkov od državljanov sploh lahko ravnala drugače; na primer zahtevala od vseh nominalno enake zneske. Tudi velika večina premožnejših državljanov se strinja, da prispevajo več, če zaslužijo več: navsezadnje za svoji blaginjo in varnost potrebujejo prepričanje revnejših državljanov, da živijo v pravični in solidarni državi. Pa vendar se v ozkem sloju menedžerjev in njihovih združenj vse pogosteje in brez sramu izražajo pričakovanja, da morajo za večje plačilo tudi več dobiti: v zdravstvu pričakujejo boljše storitve brez čakanja. Lahko pričakujemo, da bodo v kratkem zahtevali tudi elitne javne šole za svoje otroke, asfaltiranje cest do svojih vil, prednostno obravnavo na sodiščih, popuste pri plačilu kazni in morda še vojake, ki bodo stražili njihovo imetje.

V rednih presledkih se ponavljajo pobude bogatih, da bi država omejila linearnost socialnih prispevkov z uvedbo socialne kapice, to je zgornje meje dohodka, nad katero se dajatev ne bi več plačevala v odstotku, temveč v enakem nominalnem znesku. S tem bi se občutno zmanjšali prispevki za socialno varnost najbogatejših. Zagovorniki trdijo, da bi se tako znižala cena dela najproduktivnejših in najbolj izobraženih, izogibajo pa se odgovoru, od koga bi država iztisnila manjkajoči denar. Odgovor je preprost: če država želi razbremeniti premožnejše, mora manjkajoči denar vzeti vsem drugim.

Finančno ministrstvo v odgovoru prikazuje številke, da posameznik z desetkrat višjimi prihodki plačuje desetkrat višji prispevek za zdravstvo, in s tem utemeljuje, da imamo v Sloveniji enega najbolj solidarnih sistemov financiranja javnega zdravstva. To ni res, saj nas je Svetovna zdravstvena organizacija po pravičnosti financiranja zdravstvenega sistema uvrstila komaj na 82. mesto med 170 državami. Z linearnim zdravstvenim prispevkom se napaja samo 71 odstotkov zdravstvenega varstva, 29 odstotkov pa z zasebnimi sredstvi, od tega polovica iz dopolnilnega zavarovanja, ki temelji na enakih premijah za vse in torej povsem različno zareže v dohodke državljanov: 29 evrov premije pomeni 3,4 odstotka bruto minimalne plače 843 evrov, a samo slabe tri promile bruto plače deset tisoč evrov. Obe dajatvi skupaj odrežeta 9,8 odstotka minimalne plače in samo 6,6 odstotka višje plače (v izračunu je izpuščen prispevek delodajalca). Ampak tu se zmanjševanje solidarnosti še ne ustavi. Zdravstveni prispevek šteje v dohodninsko olajšavo, ki znaša pri višji plači 50 odstotkov, pri minimalni ali še nižji pa 16 odstotkov. Končni rezultat je, da obe dajatvi skupaj odrežeta pri osebi na minimalcu 8,7 odstotka razpoložljivega dohodka, pri posamezniku z 12-krat višjo plačo pa samo 3,4 odstotka. Posameznik z 12-krat višjo plačo torej ne plačuje 12-krat višjega nominalnega zneska za socialne prispevke, temveč samo 4,7-krat višjega; v odstotku pa dvainpolkrat manj kot njegov sodržavljan, ki živi pod pragom revščine.

Mini davčna reforma

Ministrica v pismu takole zagovarja davčno reformo: »Ministrstvo za finance ... nikoli ni zasledovalo cilja superbogatim omogočiti nižje plačilo omenjenega prispevka, temveč se je zavzemalo za ohranitev davčne razbremenitve dohodkov tistih zaposlenih, ki podjetjem prinašajo največjo dodano vrednost, kar ima ... pozitiven vpliv na dolgoročno vzdržno gospodarsko rast.« To je dikcija, domala identična dikciji menedžerjev iz gospodarstva, ki zahtevajo, da je treba dohodninsko lestvico spremeniti, saj izobražen kader v tujini za enako bruto plačo dobi višjo neto plačo in nam zato mladi strokovnjaki bežijo v tujino.

Za katere mlade strokovnjake naj bi šlo? Najpogosteje se je omenjala skupina z neto plačami od 1600 do 2900 evrov, čeprav je zgornja meja močno pretirana; ne poznam mladega strokovnjaka z neto plačo 2900 evrov. Kakorkoli, ti posamezniki so pred reformo sodili v davčni razred z dohodnino 41 odstotkov, mini reforma pa je vzpostavila nov davčni razred z dohodnino 34 odstotkov. Kaj so pridobili mladi strokovnjaki? Večkrat je bil objavljen podatek, da so bili razbremenjeni v povprečju za 80 evrov na mesec. To je huda manipulacija: za to vsoto je bil v povprečju razbremenjen celotni novi III. davčni razred z razponom neto plač od 1600 do 4000 evrov. Če ločeno izračunamo nekaj podskupin tega razreda, ugotovimo, da so bili tisti s plačami od 1600 do 2000 evrov (mednje verjetno sodi večina mladih strokovnjakov) razbremenjeni v povprečju samo za 11 evrov na mesec, tisti z neto dohodki od 2000 do 2900 evrov (odločitev o tem, ali tudi sem še spadajo mladi strokovnjaki, prepuščam bralcu) so pridobili 54 evrov na mesec in tisti s plačami od 2900 do 4000 evrov (v to skupino spadajo poslanci in ministri, predsednika vlade in države, nekaj sto zdravnikov in direktorji podjetij), pa so v povprečju pridobili 123 evrov na mesec. Še več je dobilo kakih pet tisoč menedžerjev, ki imajo neto plače višje od 4000 evrov: od 180 do 200 evrov.

Tisti, ki sodijo v prvi razred, bodo letos pri božičnici pridobili 160 evrov, naslednji pa 170, 340, 390 in končno tisti v najvišjem razredu 500 evrov. Največ so torej pridobili najbogatejši.

Z mini davčno reformo poldrugi milijon ljudi z neto plačami, nižjimi od 1600 evrov, ni dobil ničesar. Tudi mladi strokovnjaki so dobili komaj malo več od tega. Ali ministrica res verjame, da bodo zaradi deset ali nekaj deset evrov na mesec kaj manj odhajali v tujino? Največ so dobili tisti, ki 200 evrov »drobiža« več najbrž niti opazili niso. Vsekakor ti ljudje ne bežijo v tujino, razen kadar jim gori pod nogami.

Davčna razbremenitev božičnice

Finančna ministrica je razbremenila tudi božičnico (13. plačo), ki se je do leta 2016 vštevala v davčno osnovo, to pomeni, da je bilo treba od nje plačati dohodnino od 16 do 50 odstotkov – odvisno pač od davčnega razreda, v katerega je spadal davkoplačevalec. Ministrica je božičnico dvakrat razbremenila dohodnine: leta 2017 v višini 70 odstotkov povprečne plače, letos pa kar za 100 odstotkov te plače.

Kdo je pridobil s to spremembo? Za lažje računanje vzemimo božičnico, ki znaša 1000 evrov. Tisti, ki sodijo v prvi razred, bodo letos pri božičnici pridobili 160 evrov, naslednji pa 170, 340, 390 in končno tisti v najvišjem razredu 500 evrov. Največ so torej pridobili najbogatejši. Najrevnejši z otroki, ki zaradi davčne olajšave ne sežejo niti v najnižji razred, niso pridobili ničesar.

Boj za način prenosa dopolnilnega zavarovanja v javno dajatev

Uvedba dopolnilnega zavarovanja pred 25 leti je v primerjavi s predhodnim obdobjem prinesla velikansko prerazporeditev finančnih bremen z zgornje tretjine državljanov z višjimi dohodki na spodnji dve tretjini: po skromni oceni spodnji dve tretjini vsako leto izgubita 150 milijonov evrov razpoložljivega dohodka, v zadnjih 20 letih torej tri milijarde. Zgornja tretjina je prav toliko pridobila. Največ izgubijo najrevnejši: kakih 150 evrov na leto. To je tudi razlog, da se je sedanja koalicija v programu zavezala, da bo dopolnilno zavarovanje spremenila v javno dajatev v skladu z načelom solidarnosti.

Pri tem vprašanju so se pokazala nesoglasja med ministrstvoma za zdravje in finance, ki že več kot leto onemogočajo sprejetje nujno potrebnega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju: kaj je in kaj ni solidarna dajatev? S stališča definicije solidarnosti dvoma ni bilo nikoli: premija dopolnilnega zavarovanja bi se morala spremeniti v 2,1-odstotni prispevek na bruto plačo – bodisi v obliki povečanja sedanjega prispevka s 6,36 na 8,46 ali pa nove dajatve. Že na začetku razprav je bil zavrnjen predlog, da bi bila nova dajatev linearna po vsej dohodkovni lestvici, v zraku je visel strah, kaj bodo rekli najbogatejši. V igri je bila kapica pri štirih povprečnih plačah, kar bi zneslo 138 evrov na mesec. Preprost izračun pokaže, da bi mladi strokovnjaki s plačo 2000 evrov ob upoštevanju davčne olajšave plačevali 44 evrov, torej 15 evrov več kot doslej. Minister ali ministrica z bruto plačo 5700 evrov bi plačevala 60 evrov na mesec. Celo tisti s plačo deset tisoč evrov bi plačeval samo 69 evrov. Ljudje z minimalno bruto plačo 843 evrov bi plačevali 17 evrov na mesec, torej bi jim vrnili slabih 150 evrov, ki jim jih država jemlje že 20 let. Ministrica za finance je vse predloge zavrnila z utemeljitvijo, ki jo navaja tudi v pismu Mladini: z novimi ukrepi za financiranje zdravstvenega varstva bi izničili razbremenitve dohodkov iz mini davčne reforme. Najmanj, kar lahko trdimo, je, da so vsi, ki jih je razbremenila davčna reforma, vnaprej dobili več, kot pa bo znašala razlika med sedanjo premijo in bodočim novim prispevkom za zdravstvo, žal najmanj prav mladi strokovnjaki.

Z mini davčno reformo poldrugi milijon ljudi z neto plačami, nižjimi od 1600 evrov, ni dobil ničesar. Največ so dobili tisti, ki 200 evrov »drobiža« več najbrž niti opazili niso.

Menda ministrica ne misli, da bodo mladi strokovnjaki (čeprav ne vemo, koga ima v mislih) oproščeni vsakega povečanja dajatev od zdaj do vekomaj (morda tudi podražitev mleka in kruha?), da njena reforma ne bi bila izničena?

Namesto pravične in preproste linearne dajatve se je zvrstilo več modelov nesolidarnih in izvedbeno zahtevnih predlogov, nazadnje tisti z nominalnimi obremenitvami od 20 evrov za najrevnejše do 35 evrov za najbogatejše, kjer se izkaže, da bodo ob upoštevanju davčne olajšave najrevnejši plačevali na mesec 17 evrov, najbogatejši 17,5 evra, najbolj pa bodo obremenjeni državljani tik nad povprečno plačo (ti bi plačevali 25 evrov). Ker bo državi zaradi dohodninske olajšave v blagajni zmanjkalo več kot sto milijonov, bo morala določiti nov vir davčnih prilivov. Lahko smo brez skrbi: udarila bo vse.

Za zaključek zapišimo, da zakon nujno potrebujemo, saj se bodo z odpravo dopolnilnega zavarovanja v javno blagajno vrnila sredstva, ki jih zasebne zavarovalnice porabljajo za svoje delovanje in dobičke. Potrebujemo pa ga tudi iz številnih drugih razlogov. Ali za blokado stojijo zavarovalnice ali banalni osebni interesi državnih uradnikov in predstavnikov ljudstva, ki ne marajo plačevati nekaj deset evrov več, ne morem presoditi. Najverjetneje oboji.

P. S.: Premier meni, da bi morala biti nova dajatev bolj solidarna, kot je zadnji predlog. Bližnja prihodnost bo pokazala, kakšno solidarnost ima v mislih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.