Gregor Kocijančič

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

Warrego Valles: Botox

2018, Kamizdat

+ + +

Članici domačega producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sta že stari znanki z ljubljanske klubske scene. Prav občudovanja vredno se zdi, da ob vsem didžejskem, organizatorskem in aktivističnem delovanju najdeta čas še za avtorsko produkcijo, ki je iz izdaje v izdajo bolj dovršena. To dokazuje tudi njun skupni dolgometražni prvenec Botox.

Glede na dosedanje delo bi pričakoval, da se bosta tudi tokrat osredotočili predvsem na abstraktno dekonstrukcijo hrupnega tehna. Vendar plošča v najboljših trenutkih razdrobljene delčke sestavi v smiselno, klubsko celoto. Iz neoprijemljivih izbruhov digitalnega vrišča, piskanja, bobnenja in šumenja, ki bi jih še najbolj celostno zaobjela etiketa IDM (intelligent dance music), občasno preide v prizanesljivejšo, konkretnejšo in slogovno opredeljivo zvočno sliko. V tej je mogoče poleg nihanja med temačnim elektrom in občasnim izkašljevanjem tehno koračnic prepoznati še vplive številnih drugih, sodobnejših slogov elektronike, kot sta denimo footwork in grime. Ja, videti je, da članici zasedbe vsrkavata vplive malega morja žanrsko izjemno raznolikih izvajalcev, ki jih redno gostita v Pritličju in Monoklu – ljubljanskih prizoriščih, kjer delujeta kot programski vodji.

Večina plošče pa vendarle ponuja nemelodično lobotomijo digitalnih abstrakcij, ki jih v celoto povezuje predvsem zankanje (loopanje). Pri hladni mehanski glasbi, ki ne igra na karto melodičnih ali zapomljivih elementov, je ponavljanje seveda pričakovano. A čeprav avtorici robotsko linearnost pogosto presekata z ritmično igrivostjo, tudi pri najbolj nalomljenih beatih ravno zaradi zazankane repetitivnosti ne ponudita kakšnega posebnega presenečenja.

Domači dvojec najbolj prepriča, ko razdrobljene delčke sestavi v klubsko celoto.

Domači dvojec najbolj prepriča, ko razdrobljene delčke sestavi v klubsko celoto.
© Luka Volk

Botox naj bi s subtilnimi podtoni, kot pravita, kritiziral »mračno vizijo sveta, ki mu vladajo psihopati, ki jih motivirata pohlep ter želja po nadzoru in dominaciji«. V nizu digitalno iznakaženih vokalnih vložkov občasno sicer res prepoznamo kakšno besedo, ki poziva h grajanju turobnega stanja sodobne družbe, vendar bi aktivistično poetiko težko prepoznali, če ne bi prej prebrali spremnega besedila.

No, pa odmislimo konceputalno zasnovo, ki se skriva za izdelkom, in se posvetimo zgolj zvočni izkušnji albuma. Prepričljiv prvenec zasedbe Warrego Valles v naš prostor vsekakor vnaša svežino in izvirnost. Zaradi dovršene produkcije se lahko kosa z marsikaterim delom, ki nastaja onkraj lokalnega kulturnega prostora; v smislu prodora v tujino se zdi zastavljen precej ambiciozno. Res pa je, da zaradi globalne poplave sorodne, a glasbeno bolj dodelane produkcije za zdaj verjetno vseeno nima resnega potenciala, da bi dodobra pretresel širšo (evropsko ali svetovno) glasbeno krajino.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.