MLADINA Trgovina

Urša Marn

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Politika

Lokalni politiki z megaprojekti

Zgrešene prioritete

Prikaz visečega mosta, kakršen naj bi zrasel v Celju

Prikaz visečega mosta, kakršen naj bi zrasel v Celju
© Korpnik Produkcija d.o.o

Celje je ena od občin, ki se najslabše odzivajo na stanovanjske potrebe prebivalstva. Namesto da bi stanovanjski fond povečevala, ga že leta vztrajno krči. Občinska družba Nepremičnine Celje je v zadnjih osmih letih fond neprofitnih stanovanj v lasti občine ali samega podjetja zmanjšala za več kot sto stanovanj, saj si s prodajo izboljšuje poslovanje. Lani je v neprofitni najem oddala manj kot 30 stanovanj, leto poprej zgolj 20. Kar 170 občinskih stanovanj je praznih in so potrebna temeljite obnove, na seznamu upravičencev do neprofitnih stanovanj pa je skoraj 500 občank in občanov.

To pa ni največja težava, ki pesti Celje. Še večja je onesnaženost tal na igriščih javnih vrtcev. Občina je za to težavo vedela leta, a vse do lani ni ukrepala. Zemljo, onesnaženo s težkimi kovinami, ji je do zdaj uspelo zamenjati v enem vrtcu, na sanacijo pa jih čaka še deset.

Toda namesto da bi celjska občinska uprava javni denar vlagala v sanacijo onesnaženih tal in gradnjo neprofitnih stanovanj, župan Bojan Šrot sanja o gradnji 505-metrskega visečega mostu čez Savinjo. Celoten projekt naj bi stal kar 3,3 milijona evrov, občina pa naj bi bila za idejni načrt, ki ga je po njenem naročilu izdelal arhitekt Nande Korpnik, že odštela 18.800 evrov.

Šrot ni edini lokalni politik, ki si naklonjenost volivcev skuša pridobiti s spektakularnim projektom. Župani prav tekmujejo v proizvodnji čim bolj norih zamisli, še zlasti v mesecih pred volitvami. Tako na primer župan Rogaške Slatine Branko Kidrič sanja o gradnji 106 metrov visokega razglednega stolpa v središču mesta (tudi idejni načrt za ta projekt je izdelal arhitekt Nande Korpnik), župan Kopra Boris Popovič je pred časom načrtoval gradnjo 400 metrov visokega razglednega stolpa, ki bi bil celo višji od Eifflovega v Parizu, županu Lendave Antonu Balažku pa je že uspelo zgraditi skoraj dva milijona vreden razgledni stolp Vinarium. Takšni fantazijski projekti resda privabljajo trume turistov in v občinski proračun prek vstopnine prinesejo nekaj dodatnega denarja, s katerim se sčasoma morda celo pokrije ogromni strošek naložbe. Toda ali je spektakel res tisto, kar potrebuje lokalno prebivalstvo in kar prenese lokalno grajena kulturna dediščina?

»Osebne ambicije županov, ki želijo v okolju pustiti sled, so v slovenskem prostoru naredile že toliko škode, da bodo posledice čutile še generacije naših zanamcev,« je do megaprojektov kritičen arhitekt Aleš Vodopivec, predavatelj na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. »Žalostna posebnost slovenske folklore, ki nima primere v svetu, so že likovno izjemno slabi rondoji. Prostorsko še spornejši pa so megaprojekti, ki že zaradi nesprejemljivega merila povsem degradirajo našo grajeno kulturno dediščino. Ob tem se nihče ne sprašuje, komu so takšni projekti potrebni, kdo bo z njimi pridobil in kdo izgubil. So le izraz nenasitnega kapitala in brezmejnega ega županov, ki jih očitno bolj od usode krajanov zanima, kako postaviti trajen spomenik svoji namišljeni veličini.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.