MLADINA Trgovina
Maja Novak

Maja Novak

9. 3. 2018  |  Mladina 10  |  Ihta

Od fenomenologov do vojske

Ali: Kaže se zgledovati po Martinu Heideggerju

No, otroci, kaj smo se ob prevajanju izvrstne knjige Sarah Bakewell V eksistencialistični kavarni naučili o velikem nemškem fenomenologu Martinu Heideggerju?

Bil je naš človek, človek, kakršnega bi bili veseli v sleherni stranki, kjer gre za otroke, vero, narod ali potico. Bakewellova proti koncu knjige omeni, da je med gradivom o njegovem 86 let trajajočem življenju našla en sam dokumentiran primer, da je za nekoga naredil nekaj dobrega. (Ker smo se, kot vidite, prevajajoč že prebili do predzadnjega poglavja knjige, smemo upati, da bo z malce božje pomoči izšla že letos, do takrat pa boste morali na podatke o Heideggerjevi prijaznosti do, samo pomislite, Juda Paula Celana malce počakati.) Kadar Heidegger ni bil prijazen, je filozofiral o stvareh, kakršna je kladivo in ki imajo bit, tubit, sobit, bit-za-smrt ter verjetno še katero od nadležnih malih biti; filozofiral je v nemščini, ki je celo Nemci niso razumeli, kar je, če pišeš v jeziku ljudi, ki ti že med prvo lekcijo nemščine postrežejo s stavkom Den Menschen geht es gut, vsekakor dosežek. Predvsem pa je imel ideje, ki se lepo skladajo z odločitvijo Zavoda za šolstvo, da bo namesto tradicionalnih tekmovanj v znanju osnovnošolcev in dijakov financiral tekmovanja iz klekljanja, kuhanja ter taborniškega mnogoboja. (Zavod je odločitev utemeljil s pojasnilom, da so organizatorji tradicionalnih tekmovanj že zbrali dovolj sredstev drugje, »dvojno financiranje iz javnih sredstev pa je prepovedano«. No ja. Ali res? Koliko sredstev je dovolj? Ampak to je tema za drugo kolumno.)

Potem ko je Heidegger leta 1933 stopil v nacistično stranko in tako z njenim blagoslovom postal rektor freiburške univerze, je oblastem v Berlinu povsem resno predlagal novo obliko izobraževanja: »Oblikoval je lastne ambiciozne izobraževalne načrte in se ponudil za gostitelja poletnih taborov, ki bi bili namenjeni profesorjem in študentom, potekali bi v njegovi gorski koči v Todtnaubergu in bi združevali seminarske razprave ter telesno vadbo – posredi naj bi bilo nekakšno filozofsko nacistično taborišče za vojaško urjenje,« piše Bakewellova. Mar ni to imenitno? Nadobudni filozofi bi goli do pasu delali počepe in sklece, tekali po gozdnih stezah okoli Heideggerjevega vikenda ter pri tem preskakovali veje mogočnih dreves, ki bi jih na steze sklatili tevtonski viharji, orientirali bi se po zvezdah, cepili bi drva in iz bistrih studencev prinašali vodo, mogoče bi se naučili, kaj kaže narediti, če te piči kača, vmes pa bi še malo filozofirali. Te oblike izobraževanja bi se moralo čim prej oprijeti tudi slovensko šolstvo, seveda v sodelovanju z ministrstvom Andreje Katič, kajti ob zadnjem debaklu slovenske vojske je nedvomno vsaj strankam, kjer gre za otroke, vero, narod in potico, postalo jasno, da je edini odgovor na to, ne, ne izvzetje plač vojakov iz plačnega sistema javne uprave, temveč vsesplošna militarizacija slovenske družbe. Iz Heideggerjevega učnega programa bi kvečjemu kazalo črtati filozofijo.

Mar ni sleherni mladec, ki se odloči za službo v vojski, izgubljen za gospodarstvo? Namesto da bi proizvajal, kopičil presežno vrednost in jo nosil v delodajalčev šparovček, je strošek.

Kajti jasno je, da ne moremo uresničiti Washingtonove šaljive domislice, s katero se je predsednik med sprejemanjem ameriške ustave leta 1776 odzval na predlog, naj redna ameriška vojska šteje zgolj 20 tisoč pripadnikov; Washington je odgovoril s protipredlogom: »Naj se v ustavo zapiše, da nas sme napasti le 10 tisoč vojakov.« Drugače povedano, celo če bomo z zvišanjem vojaških plač in z na splošno višjimi izdatki za vojsko nekako zbobnali na kup za dva bataljona kdo ve kako inteligentnih in kdo ve kako značajsko orientiranih mladcev, ne moremo v ustavo zapisati, naj nas napade le en bataljon. Ne, ne, edina rešitev je v tem, da se pod orožje vpokličeta oba milijona ( jurja gor ali dol) Slovencev.

Naj bomo vsi vojaki. S splošno in trajno vojaško obveznostjo bo rešena tudi dilema, ali naj naši mladenke in mladeniči v prihodnje služijo vojaški rok. Je že res, kar trdijo zagovorniki te briljantne zamisli, da je današnja mularija nepopisno razvajena, in res je, da ti nič ne pomaga odrasti ter misliti z lastno glavo bolj kot to, da pokorno ubogaš nesmiselna povelja kaplarjev, res pa je tudi, da bi bilo še bolje, ko bi bili vsi Slovenci vojaki od rojstva do smrti. Dva milijona vojakov bi bilo morda kos celo trem bataljonom sovražnikov.

Namesto da prevajam in pišem kolumne, bi »puzala« in streljala na nič krive gibljive tarče, kolikor se poznam, pa bi večino časa preživela tako, da bi za kazen lupila krompir. Tudi moj trafikant, ki prebiva čez cesto in ki me je dva odstavka prej oskrbel z nujno potrebnimi čiki, bi »puzal«, ampak nič hudega, kajti jaz bi cigarete nabavljala v štabni kantini.

Ja, kdo bi pa delal, bi se ob tem vprašal kdo: mar tvoj pregovorni maček, ki ga tako ali tako že osem mesecev ni več? No, v fabrikah bi kajpak sklonjenih hrbtov garali vojaki. Če drugega ne, se da v ustavo zlahka umestiti določba, da vojska ne sme stavkati, pa bi bilo konec tudi težav, ki jih imajo današnji delodajalci, ti reveži, z delavci, ki se namesto za tekočim trakom zbirajo na nekakšnih protestnih shodih in marca zahtevajo lanske oktobrske plače ter boljše delovne razmere. Pa še problem prekariata bi bil rešen. Prekariat »puza« že danes, koliko bolje bi to počel v krasni novi prihodnosti.

Če pa vam na mislih, ki sem jih pravkar postrojila v bojno črto, kaj ni všeč, se vprašajte tole: mar ni sleherni mladec, ki se odloči za službo v vojski, izgubljen za gospodarstvo? Namesto da bi proizvajal, ustvarjal, kopičil presežno vrednost in jo pridno nosil v delodajalčev šparovček, je strošek. Z vojsko, ki v svoje vrste z veseljem sprejme vsakogar, se da po Galbraithu rešiti vprašanje brezposelnosti, ni pa mogoče rešiti vprašanja narodne blaginje. Ali bomo torej služili vsi ali pa bi bilo morda bolje, ko ne bi služil nihče?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.