N'toko

N'toko

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Žive meje

Kdo se sme pritoževati?

Če želite pridobiti simpatije medijskega občinstva, ne bo dovolj, da ste v slabem položaju – najprej se morate odpovedati vsem materialnim željam, ponosu in ambicijam

Vam je dokončno prekipelo? Ste ugotovili, da se izkoriščevalsko delovno razmerje podaljšuje iz meseca v mesec brez spremembe na vidiku? Ste izgubili potrpežljivost z delodajalci, ki ne plačujejo redno? Vam grozijo z odpuščanjem? Ne morete plačevati računov? Vas mečejo iz stanovanja? Vas morda celo izganjajo iz države? Verjetno je čas, da se uprete – da se povežete z enako mislečimi in poiščete podporo pri širši javnosti, sicer boste težko izboljšali svoje stanje. A pozor, preden se odpravite na ulice ali pokličete novinarje, morate preveriti, ali ste res dovolj deprivilegirani za javni nastop. Kajti če ne izpolnjujete kriterijev človeške bede, potrebne za pritoževanje, boste namesto podpore javnosti dobili njeno sovraštvo in bes.

Javnost pravice do nezadovoljstva namreč ne podeli kar vsakemu. Ugotovimo lahko celo, da pripada zelo majhnemu številu ljudi v naši državi, če sploh komu … Da so merila za takšno licenco izjemno ostra, sem imel priložnost opazovati v vseh letih različnega aktivizma. Ko sem se udeležil študentskega protesta, so me mediji kmalu podučili, da gre za privilegirano mularijo, ki živi na račun žuljavih rok delavcev. Kadar sem šel podpret te delavce z žuljavimi rokami na sindikalni protest, so ti isti komentatorji povedali, da gre za privilegirance, ki imajo še previsoke plače, glede na to, koliko je v državi brezposelnih in revnih. Potem so se zgodile vstaje in sta na ulice prišli tudi vsa tista brezposelna raja in brezperspektivna mladina, odziv pa je ostal podoben: »Ti imajo že preveč denarja, da lahko tukaj razbijajo in zapravljajo čas!« Spomnim se, ko je nekdo na protest prinesel stiskan plakat z zahtevo po pravičnejši politiki, na katerega se je javnost burno odzvala, češ: »Od kod vam denar za tisk!? Kdo vas plačuje!?«

Leta smo bili priča neštetim pobudam različnih skupin – od gradbenih delavcev do izbrisanih, od deložiranih oseb do tovarniških delavk, a prav nihče ni imel dovolj žuljavih rok, da bi mu javnost priznala pravico do pritoževanja. Izkaže se, da se vedno najde še kdo v slabšem položaju – ne nazadnje obstajajo tudi lačni otroci v Afriki, da o žrtvah vojn in nasilja po svetu sploh ne govorimo. Seveda pa se v trenutku, ko ti popolnoma razlaščeni ljudje stopijo na slovenska tla, tudi oni spremenijo v privilegirance, ki bi lagodno živeli na račun žuljavih slovenskih rok … Ko smo leta 2015 zbirali pomoč za begunce, ki so bili po več dni ujeti za ograjo na meji, in smo na seznam napisali »dobrodošla tudi kaka cigareta«, so še tako humanitarno navdahnjene osebe nenadoma ponorele: »Kaj?! A tako se oni mislijo preseravat! Kdaj boste tako skrbeli za naše reveže?!« Nisem pomislil, da te že ena mokra cigareta lahko spremeni v tajkuna.

Če želite torej pridobiti simpatije medijskega občinstva, ne bo dovolj le to, da ste v slabem položaju – da bi vam privoščili karkoli, se morate najprej odpovedati vsem materialnim željam, ponosu in ambicijam. Poosebljati morate večno izmuzljivi lik bibličnega reveža, ki je dosegel dno in ga lahko reši le še božje usmiljenje. Samo takšna popolnoma ubožna oseba je v svoji otroški nemoči zares nedolžna in vredna sočutja, vsi ostali pa so že pokvarjeni z materialističnimi željami in nas želijo zgolj izkoristiti. In ne preseneča, da družbo vedno najbolj razjezijo prav zahteve najbolj izkoriščenih ljudi med nami, saj rušijo naše moralno vesolje in vero v obstoj čistih, nepokvarjenih ljudi, ki naj bi bili vredni usmiljenja. Zakaj bi resnično skromen človek sploh zahteval kaj več kot košček kruha? Zagotovo je goljuf! Edini način, da dokažete pristnost svoje bede, je torej, da pasivno čakate na blagoslov. Štrajkajoče delavke, protestniški študenti in uporni migranti v svojih aktivnostih ne ustrezajo tej podobi, torej imajo gotovo kaj podlega za bregom.

Ni težko videti, zakaj takšna podoba prevladuje v medijih: vladajočim omogoča nenehno nižati standarde tega, kaj še šteje kot dostojno življenje. »Imate v rokah kos kruha? No, kaj še hočete?« Na koncu je delavec zreduciran na goli fizični obstoj – postane kos mesa, v katerega je treba vreči minimalno količino surovin, da lahko naprej dela. Premožnejši ljudje pa so pri tem videti kot usmiljeni modreci, ki prepoznajo stisko »pravih revežev« in izbrani skupini iz čiste dobrote podelijo nekaj bankovcev ali hrane. Vsi bogataši se najbrž vidijo kot Drake v videospotu »God’s plan«.

Težje je razumeti, zakaj se običajni ljudje tako zlahka vživimo v to čudno moralo in obsojamo ljudi, ki želijo več. Zakaj bi se kdo strinjal, da moramo v tako bogatem in razvitem svetu upravičevati želje po boljšem materialnem stanju z igranjem nedolžnih žrtev? Že na prvi pogled je jasno, da je takšna morala orodje za nižanje, ne pa višanje življenjskih standardov. Če kdo, bo nekaj dosegla le skupina ljudi, ki jim za takšno čistost in skromnost ni mar in ki svoje želje po boljšem življenju ne utemeljuje v trpljenju, ampak v moči – tako kot to počnejo bogati. Urednik Radia Študent Jernej Kaluža je pred kratkim na Facebooku zapisal zanimivo izpeljavo: »Denar je res vse, kar šteje, in s stališča materializma je kul, da ga množice hočejo in da ga dobijo: to je zahteva po egalitarnosti, to je (načeloma) prava smer razmišljanja, ne pa ideologija poznega kapitalizma, ki bi jo bilo treba izkoreniniti ...«

Ključno vprašanje torej ni, kako izvabljati usmiljenje množice, ampak kako znotraj nje graditi moč. Sindikati in različne civilnodružbene organizacije morajo za uspeh v svojih bojih vsekakor pridobivati množično podporo, ta pa nikoli ne pride iz usmiljenja ljudi, ampak iz občutkov povezanosti v istem boju za boljše razmere vseh. Za kaj takega bo treba več delati na terenu, se povezovati z organizacijami in lokalnimi skupnostmi, manj pa se ozirati na medijsko moraliziranje. Sčasoma se bomo morda kot družba otresli koncepta, da morajo zahteve po več temeljiti na trpljenju in uboštvu. Potrebujemo drugačen moralni okvir, ki ne poveličuje revščine in trpljenja kot zveličavnega stanja (»blagor ubogim … kajti njihovo je nebeško kraljestvo«), ampak ki vidi materialno udobje kot legitimno zahtevo vseh ljudi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.