Darja Kocbek

19. 3. 2018  |  Družba

Če bi nam bilo res mar za ljudi, problema nizkih plač ne bi bilo

Ponižujočega mizerno plačanega dela ni mogoče odpraviti s političnimi ukrepi, ampak je potrebna sprememba miselnosti

Neto čisti dobički gospodarskih družb v Sloveniji so bili v letu 2016 dvakrat višji kot v predkriznem letu 2008. Čas bi že bil, da bi korist od gospodarskega razcveta imeli tudi delavci.

Neto čisti dobički gospodarskih družb v Sloveniji so bili v letu 2016 dvakrat višji kot v predkriznem letu 2008. Čas bi že bil, da bi korist od gospodarskega razcveta imeli tudi delavci.
© Borut Krajnc

Publicist James Bloodworth je predlani pol leta opravljal nizko plačana dela v Veliki Britaniji. To je bil čas, ko je v tej državi (enako kot zdaj v Sloveniji) vladal optimizem zaradi zmanjševanja brezposelnosti, čeprav je rast števila sklenjenih pogodb za delo za krajši delovni čas pomenila, da nova delovna mesta niso primerljiva s tistimi pred finančno in gospodarsko krizo.

Začasne zaposlitve, ki so jih včasih uporabljali le v barih in restavracijah, zdaj uporabljajo delodajalci v številnih drugih panogah. Delo za 30 ur v tem tednu in pet ur v prihodnjem pomeni izbris s seznama brezposelnih, ne zagotavlja pa stabilnega prihodka in izpopolnjujočega življenja. Takšno delo tudi ne omogoča dostojanstva v Guardianu piše Bloodworth. Ko je delal skladišču družbe Amazon v nekdanjem rudarskem mestu Rugeley, mu je eden od nekdanjih rudarjev dejal, da ljudje pravijo: »Delam samo pri Amazonu«, prej pa nikoli niso rekli: »Sem samo rudar«.

Bloodworth je kmalu ugotovil zakaj je temu tako. Njegov običajni delovni dan pri Amazonu je trajal 10,5 ure in njegovo delo je bilo naporno tekanje po hodnikih skladišča v velikosti 10 nogometnih igrišč. Vsak dan je tako prehodil več kilometrov, elektronska naprava, ki jo je imel v roki, pa ga je ves čas opozarjala, naj pohiti, ker je treba »povečati produktivnost«. Ko je šel na stranišče, so ga s svojimi prezirljivimi pogledi prebadali upravniki linij, dan bolniškega dopusta je pomenil »kazensko točko«, ne glede na to, ali je odsotnost javil ali ne. Kdor je zbral šest kazenskih točk, je odletel. Enako kot njegove sodelavce, ki so večinoma bili priseljenci, ki so pred kratkim prišli v Veliko Britanijo, je Amazon Bloodwortha najel prek agencije.

Začasne zaposlitve, ki so jih včasih uporabljali le v barih in restavracijah, zdaj uporabljajo delodajalci v številnih drugih panogah. Delo za 30 ur v tem tednu in pet ur v prihodnjem pomeni izbris s seznama brezposelnih, ne zagotavlja pa stabilnega prihodka.

Ob tem ko v Amazonu delavce mizerno plačujejo in izkoriščajo, ustanovitelj in predsednik uprave Jeff Bezos po podatkih revije Fortune lani s 112 milijardami dolarjev neto bogastva ni postal samo najbogatejši zemljan, ampak mu je uspel največji letni skok na lestvici najpremožnejših.

V Rugeleyu, kjer mu dobičke zagotavljajo mizerno plačani agencijski delavci, so bili pred tridesetimi leti glavni delodajalci rudnik Lea Hall, dve elektrarni in proizvajalec kopalniške opreme Armitage Shanks. Tamkajšnji svetovalec za delo Jeff Winter razlaga, da je bilo v rudniku zaposlenih veliko kvalificiranih delavcev. To so bili mehaniki, električarji. Tam so delali tudi nekvalificirani delavci, a so vseeno imeli dobre službe. Danes je največji delodajalec Amazon, s katerimi se ljudje ne morejo enako identificirati, kot so se identificirali s podjetji in organizacijami, v katerih so bili včasih zaposleni.

To velja tudi za ljudi na nekdanjem industrijskem območju Welsh, kjer je James Bloodworth delal v klicnem centru. To delo je bilo prej dolgočasno kot težavno ali nevarno. A le redki ljudje, ki jih je tam srečal, ga opravljalo s ponosom. Sedijo namreč v stekleni pisarni in po telefonu strankam, ki so pogosto slabe volje in razdražljivi, prebirajo vnaprej pripravljeno besedilo. To delo opravljajo iz dneva v dan. Sindikati so neopazni ali pa jih sploh ni.

Sodobne proizvodne linije po Bloodworthovih besedah nikakor niso zapolnile luknje, ki je nastala z izginotjem industrije.

Te sodobne proizvodne linije po Bloodworthovih besedah nikakor niso zapolnile luknje, ki je nastala z izginotjem industrije. Skoraj 30 let po zaprtju zadnjih rudnikov 12 odstotkov prebivalcev Blaenau Gwent, ki bi morali biti delovno aktivni, prejema invalidnino ali socialno pomoč zaradi nesposobnosti za delo. Ta delež je enkrat večji od nacionalnega povprečja. Na območju je pet javnih kuhinj, pričakovana življenjska doba je med najnižjimi v Angliji in Walesu. Vsak šesti prebivalec ima predpisane antidepresive. To je dokaz, kakšna je lahko »post-delovna« družba, če gredo stvari tako narobe, kot so šle v Veliki Britaniji v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je Margaret Thatcher uvedla neoliberalne reforme s privatizacijo in deindustralizacijo.

Zaradi negotovih zaposlitev niso v težavah le ljudje na nekdanjih rudarskih območjih. James Bloodworth je delal tudi kot voznik ameriške družbe Uber v Londonu. Tako kot pri Amazonu se je znašel v glavnem v družbi priseljencev. Voznika iz Eritreje je vprašal, zakaj vsi njegovi prijatelji delajo za Uber in druga podobna podjetja. Zato, ker so priseljenci, se je glasil odgovor. Amazon in Uber priseljencem postavljata pogoje, ki jih ljudje, rojeni v Veliki Britaniji, nikoli ne bi sprejeli. »Jaz tam ne bi delal,« je Bloodworthu povedalo veliko Britancev, ko jim je povedal, da dela v skladišču Amazona v Rugeleyju.

Za mnoge je to zavračanje dokaz, da so britanski delavci razvajeni brezdelneži, ki jih je pomehkužila država blaginje. Drugi ga vidijo kot prikrit rasizem. Bloodworth pa ugotavlja, da neomejena ponudba poceni delovne sile delodajalcem daje vse več moči. Rešitev niso strožje kontrole na mejah, ampak izboljšanje delovnih standardov.

Medtem ko rudnike in jeklarne pogrešajo predvsem moški, so v Blackpoolu brez zaposlitev ostale predvsem ženske. Bloodworth je tam dobil delo kot negovalec na domu, torej v sektorju, kjer je 80 odstotkov delavcev žensk. Nego na domu potrebuje pol milijona starejših in invalidov v Veliki Britaniji. To delo opravljajo ljudje za minimalno plačo, skoraj četrtina je pogodbeno zaposlenih. Eden od negovalcev je razložil, da tistega, ki se pritoži ali izpolni obrazec o nesreči, podjetje odslovi ali pa mu naloži vsa najslabša in najtežja dela, da mu prekipi in odide sam. Za podjetja, ki ponujajo nego na domu, je pomemben edino dobiček, starejši so samo »stranke«. Negovalke imajo zanje le 15 minut časa, čeprav bi se jim v skladu s pravili, ki jih je določila vlada, morali posvetiti pol ure.

Lahko bi prepovedali pogodbe o delu po potrebi oziroma prek agencij ali 15-minutne obiske negovalcev, ukinili drakonske zakone, ki onemogočajo sindikalno zaščito zaposlenih, zagotovili bolj učinkovito izvajanje veljavne zakonodaje, a s tem ne bi nič rešili.

Lahko bi prepovedali pogodbe o delu po potrebi oziroma prek agencij ali 15-minutne obiske negovalcev, ukinili drakonske zakone, ki onemogočajo sindikalno zaščito zaposlenih, zagotovili bolj učinkovito izvajanje veljavne zakonodaje, a s tem ne bi nič rešili. Bloodworth je redno srečeval ljudi, ki so bili plačani manj od minimalne plače. Tudi na podlagi pogovorov z njimi opozarja, da ponižujočega mizerno plačanega dela ni mogoče odpraviti s političnimi ukrepi. Problem je globlji. To je splošni odnos do nizko plačanega dela in ljudi, ki ga opravljajo. Ta odnos je produkt potrošniške družbe, v kateri en razred gospoduje nad preostalimi. Če verjamemo, da ima vsakdo pravico do dostojnega dela, so potrebne globlje spremembe.

Razmere v Sloveniji je konec januarja v Mladini v članku Tragični junaki opisal Borut Mekina. Dobre gospodarske rezultate, zaradi katerih Slovenija dobiva pohvale mednarodnih finančnih ustanov, smo po njegovih besedah v zadnjih letih dosegali z najbolj rudimentarnim izkoriščanjem zaposlenih. Pred nekaj meseci so na Fakulteti za družbene vede predstavili študijo o psihofizičnih tveganjih na delovnem mestu. Ta je pokazala, da slovenski delavci v primerjavi z drugimi državami EU več delajo, so manj zadovoljni z delovnimi razmerami, da doživljajo večjo zaposlitveno negotovost, večina pri delu doživlja stres, več kot 40 odstotkov govori o splošni utrujenosti. Globlje spremembe, o katerih za Veliko Britanijo piše James Bloodworth, nedvomno potrebujemo tudi v Sloveniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.