Prijatelji za vedno

Zakaj bi bilo treba Facebook nacionalizirati

Protest proti ustanovitelju Facebooka Marku Zuckerbergu na Floridi te dni

Protest proti ustanovitelju Facebooka Marku Zuckerbergu na Floridi te dni
© Profimedia

Sveta bo konec. Kako to veste? Ker se Elon Musk odpravlja na Mars. Nedavno je v vesolje poslal pismo o nameri – raketo Falcon Heavy, na katero je priklopil svojega roadsterja (by Tesla), ozaljšanega z največjimi hiti Davida Bowieja (Space Oddity itd.). Pokazal je, da misli resno. Nič čudnega – Musk je prepričan, da je stvar resna. Smrtno resna. Zemlja je namreč prekleta, obsojena na propad. Ni je več mogoče rešiti. Človeštvo je zaradi podnebnih sprememb tik pred izumrtjem. Preživi lahko le, če migrira na Mars. Zato Musk – odrešitelj, mesija, vizionar, genialni entrepreneur, raketar – načrtuje kolonizacijo Marsa, tega velikega, bajnega, čudežnega onstranstva, na katerem bodo odlični bari in nočni klubi. Falcon Heavy je prva lopata.

Elon Musk hoče reči: zgodovine je konec! Pozabite na ekonomsko neenakost in brezposelnost, pozabite na populiste in fašiste – koga to še briga! Sveta je konec, zato ni treba več ničesar spreminjati. Revolucije so nepotrebne. Vse lahko ostane tako, kot je. Itak gremo na Mars! Zakaj bi se borili za višje plače, če pa bo sveta zdaj zdaj konec? Na Marsu bodo višje plače. Le še malo je treba počakati. To je vse. Za ta kratki čas bi bilo nesmiselno karkoli spreminjati. Škoda časa. In energije.

Musk s svojim iluzionističnim teatrom sporoča to, kar sporočajo neoliberalne elite: alternative ni! Kaj v resnici hoče, je na dlani: da bi bilo vedno tako, kot je zdajle. Da bi se družbeno bogastvo vedno stekalo navzgor, k njemu in genialnim elitam, stvarnikom »rešitev« in »boljšega sveta«. Da bi večno sedel na milijardah in vladal. Da bi bilo zgodovine konec, ali bolje rečeno – da bi vizionarski, genialni, »disruptivni« produkti, ki jih ustvarjajo Musk in drugi superjunaki tega novega, inovativnega, superjunaškega kapitalizma, preprosto odpravili potrebo po zgodovini, po alternativah, spremembah in revolucijah. Zakaj bi kaj spreminjali, če pa imamo Teslo, Facebook, Google, Amazon in Twitter, ki se itak obnašajo kot revolucionarji?

Musk bo človeštvo odpeljal na Mars. Nas vse? Ne, kje neki – le elite, le bogataše, le tiste, ki si bodo ta trip lahko privoščili, vse ostale pa bo prepustil zemeljski distopiji. Pa vendar se dela, da bo s tem odrešil človeštvo. Logično: odrešiš magnate, odrešiš človeštvo! Pač v skladu z neoliberalnim evangelijem.

Ergo: Musk nas rešuje, pri čemer ustvarja vtis, da je to, s čimer nas rešuje, plod njegove podjetniške genialnosti, njegovega znanja, njegove imaginacije in njegovega kapitala. Res genialen podjetnik! Rešuje nas s svojim denarjem. A nič ni dlje od resnice, pravi Kate Aronoff (In These Times): Musk nas rešuje z našim denarjem. Vesolje – oh, in Mars – naskakuje z javnim, davkoplačevalskim denarjem. Prvič, Muskova podjetja – Tesla Motors, SolarCity in SpaceX – so z davčnimi razbremenitvami in davčnimi subvencijami pridobila milijarde in milijarde (skupaj okrog pet milijard). Drugič, NASA, ameriško vojaško letalstvo in ameriško ministrstvo za energijo so neposredno investirali v Muskov SpaceX, ki je lansiral raketo Falcon Heavy. In tretjič, Muskova raketa Falcon Heavy je le stranski produkt raketne tehnologije in high-tech znanosti, v katerih raziskave in razvoj je država v preteklosti investirala milijarde in milijarde. Ne, raketa Falcon Heavy ni nastala v garaži. In ne, Muskove genialnosti niso produkt genialnosti, temveč davčnih olajšav.

Kar seveda pomeni, da je družba v vseh teh letih v Muskove sanje – v njegove sanjske projekte – investirala ogromno denarja. Brez vsega tega javnega denarja bi Muskove sanje in vizije ostale le sanje in vizije. A če je družba toliko investirala v Muskove projekte, če ga je tako velikodušno subvencionirala, pravi Kate Aronoff, zakaj bi potem pustila, da si orjaške profite delijo le Musk in njegovi prijatelji? »Če države že ravno investirajo v zasebni sektor, zakaj ne bi potem žele še dobičkov od teh investicij,« pravi ekonomistka Mariana Mazzucato, ki je v knjigi Podjetna država (The Entrepreneurial State, 2013) opozorila, da so številni produkti (npr. iPhone), s katerimi se bahajo in vrtoglavo služijo »genialni podjetniki«, posledica inovacij, ki so nastale z javnim denarjem v javnem sektorju. Zasebni sektor investira šele, ko ni več nobenega tveganja in ko je treba to ali ono inovacijo le še prepakirati ter jo unovčiti.

Uspehi »genialnih« kapitalistov so uspehi družbe, ki je vanje investirala. Zakaj bi družba pustila, da Musk in ostali tveganje podružbljajo, dobičke pa v celoti privatizirajo? Zakaj bi pustila, da Musk in ostali dobičke selijo v davčne oaze, namesto da bi jih delili z družbo, ki jim je te dobičke sploh omogočila, še toliko bolj, ker bi lahko družba s tem denarjem omogočila nove inovacije?

Zato je alternativa na dlani, pravi Kate Aronoff: Muskova podjetja bi bilo treba nacionalizirati. Pomeni: ameriška država bi postala največji delničar v Muskovih podjetjih.

Nacionalizirajmo Facebook!

Natanko razmislek o tej alternativi smo pogrešali, ko se je te dni razvedelo, da je Facebook osebne podatke in profile ljudi, ki na tej platformi veselo prijateljujejo, prodajal podjetju Cambridge Analytica, to pa je potem z njimi pumpalo magične »psihografske« algoritme, s katerimi je usodno vplivalo na ameriške volivce in Donaldu Trumpu prineslo zmago. Vsi so bili zgroženi in šokirani: kaj takega! A ni bilo jasno, zakaj: kaj so pa mislili, da delajo z njihovimi osebnimi podatki?!

Afera je kakopak ponudila še boljši vpogled v krasni novi svet (vdiranje v zasebnost je vse lažje in vse hujše, volivcem perejo možgane, volitve prirejajo, demokracije je konec, algoritmi berejo misli, všečki in retviti so nova nafta ipd.), toda kakšne silne vstaje ni bilo, saj so vsi le nestrpno čakali, da prednje stopi Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka – in se jim opraviči. Kot vedno, ko Facebook kaj zamoči. Ko je zamočil pred leti in ko so uporabniki ponoreli, je Zuckerberg sporočil: »Pomirite se. Dihajte. Slišimo vas.« Zdaj, trumo opravičil kasneje, si takšne ošabnosti ni mogel več privoščiti, zato je v sredo, pet dni po »izbruhu«, rekel, da se kaj takega ne bo več zgodilo, ker so »najpomembnejše ukrepe, ki preprečujejo, da bi se danes lahko zgodilo kaj takega, sprejeli že pred leti«. Kar je kakopak čisti trumpizem: to, kar se je zgodilo, se sploh ni zgodilo, ker sem tako pameten, da sem vse skupaj predvidel in preprečil! Dokaz, da ima Zuckerberg uporabnike Facebooka res za popolne idiote.

Ko se je oglasila zaskrbljena javnost, smo slišali vse običajne predloge, recimo, da bi bilo treba Facebook strožje regulirati, da bi ga bilo treba pravičneje obdavčiti, da bi morali biti algoritmi, ki jih uporablja, transparentni, da bi morali biti naročniki političnih oglasov, ki jih objavlja, znani, da bi morali digitalne »bote« prepovedati in da bi morali biti lastniki osebnih podatkov uporabniki, ne pa korporacije (Facebook, Google, Amazon ipd.), toda – če odštejemo Paula Masona, avtorja knjige Postkapitalizem (PostCapitalism, 2015), ki je tvitnil, da Facebooka ni treba izbrisati, ker so na voljo tri boljše opcije, bodisi stroga regulacija, razkosanje ali javno lastništvo – nismo slišali tega, kar je pred šestimi leti na portalu Slate zapisal ameriški sociolog in komunikolog Philip N. Howard, avtor knjige Pax Technica: »Nacionalizirajmo Facebook!«

Celo samemu Howardu se je ta »miselni eksperiment« zdel nor, obenem pa se mu je zdel tudi povsem logičen: Facebook je postal javna dobrina, a se zdaj obnaša ravno nasprotno – kot globalni monopolist in kolonizator, ki ne čuti nobene družbene odgovornosti. Ker je prevelik, da bi se lahko obnašal družbeno neodgovorno, ga je treba nacionalizirati in upravljati kot javni servis, kot javno infrastrukturo, saj bo le tako mogoče varovati pravice, zasebnost in osebne podatke uporabnikov, ki mu »razkrivajo« precej več, kot si mislijo. Le tako bo lahko Facebook izpolnil svoje družbeno poslanstvo in le tako bo mogoče rudarjenje podatkov, ki bodo pripomogli k reševanju socialnih, zdravstvenih in varnostnih težav. »Facebook je javna infrastruktura in tako ga je treba tudi obravnavati.«

Facebook je orjaška tovarna, v kateri brezplačno delata več kot dve milijardi ljudi. Vsaka njihova interakcija je podatek – vsak podatek je kapital.

Tako kot je Facebook šokiral uporabnike (in legitimiral tiste, ki ga ne uporabljajo), je Howard šokiral neoliberalne lobiste in »podjetniške klube«. Takoj so začeli patetično naštevati razloge, zakaj nacionalizacija Facebooka ne pride v poštev: ker ni niti javna dobrina niti javna infrastruktura (ni vse, kar je popularno, tudi javna dobrina, zrela za kolektivizacijo), ker ni monopolist (Google, LinkedIn, MySpace, Twitter, Pinterest in Yelp – pa tudi mejli, blogi in telefonski klici – so njegovi direktni tekmeci in izzivalci), ker bi šlo za navadno komunistično razlastitev in zaplembo premoženja (venezuelska opcija!), ker bi to pomenilo sovjetizacijo Facebooka, ker je Facebook korporacija, ker bi javno lastništvo ustavilo inovacije (konec aplikacij), ker zasebnost ni tisto, kar ljudi žene na Facebook (privlačen je zaradi takojšnje povezave in šeranja), ker uporabnikom ničesar ne prodaja, temveč je brezplačen, ker bi ga morali uporabniki po nacionalizaciji drago plačevati (država bi ga tudi cenzurirala, politika pa bi si ga skušala prisvojiti), ker vladne organizacije niso ravno najboljše varuhinje osebnih podatkov in zasebnosti, ker bi morali vse »luknje« polniti davkoplačevalci in ker Facebooka sploh ne bi bilo, če bi imeli ti, ki ga uporabljajo, takšno senzibilnost kot Howard.

Neoliberalci, ki jim gre Podjetna država na živce, so ponavljali, da Facebooka ni ustvarila država, temveč ga je ustvaril Zuckerberg: če hoče imeti država svoj Facebook, naj si ga pač ustvari! To ni ravno prepričljiv argument: država je namreč v nekem smislu Facebook že ustvarila – brez interneta, ki ga je ustvarila država, ne bi bilo Facebooka. Avto je na bencin – Facebook je na internet.

Facebook hoče postati internet

Argumenti proti nacionalizaciji so tipični neoliberalni direndaj. Recimo: ko neoliberalci rečejo, da je Facebook korporacija, hočejo reči, da je Facebook oseba, potemtakem človek, saj 14. amandma ameriške ustave daje korporaciji status osebe – človeka pa ne moreš nacionalizirati. To bi bilo res nečloveško!

Neoliberalci imajo prav le v eni točki: Facebook je res brezplačen in uporabnikom res ničesar ne prodaja. A prav tu je trik, pravi Richard Eskow (Salon): »Mi smo produkti in nas prodaja tretjim osebam.« Vidite: še ko imajo neoliberalci prav, se motijo.

Da država ni inovatorka, ni povsem res – to že vemo. Na tisto o komunistični zaplembi in sovjetizaciji kar pozabite, tudi zato, ker se Sovjeti niso vedno motili – v vesolju so bili prej kot Elon Musk. In prej kot kapitalizem. Da ima Facebook številne konkurente in izzivalce, kar naj bi dokazovalo, da ni monopolist, pa spet ne drži: Facebook namreč konkurenco žre in prevzema (Instagram, WhatsApp, Oculus), razvil pa je celo »orodje«, s katerim takoj zazna pojavitev zagonskega podjetja, ki ga ogroža.

Četudi vam gre Facebook na živce, četudi vam grejo na živce reklame, s katerimi vas bombardira, četudi vam gre na živce to, da zbira in prodaja vaše osebne podatke, in četudi vam gre na živce to, da vam pere možgane, ga morate uporabljati, če hočete normalno delovati – ker so vsi tam! Ker pa je to platforma, na kateri so vsi, jo je nemogoče zamenjati z drugo, konkurenčno platformo. In ker so vsi odvisni od nje, je odporna proti škandalom (kot je ta s prodajo osebnih podatkov), kritikam in revoltu.

Neoliberalci pravijo, da Facebook ni javna dobrina. Ne, Facebook je javna dobrina, ki pa je, kot je lani poudaril Nick Srnicek (Guardian), postala prevelika, da bi lahko služila javnemu interesu. Zato ga je treba nacionalizirati. Kot bi bilo treba nacionalizirati tudi drugi dve veliki monopolni platformi, Google in Amazon, pravi Srnicek, ki mu je povsem jasno, da takšnih Behemotov ne moreš prepustiti trgu, češ: če ne bodo konkurenčni, jih bo itak odpihnilo! Ali pa: če se bodo pojavile težave, jih bo itak rešil trg! Oh, ali pa: ljudje lahko itak izbirajo – če nočejo, jim Facebooka ni treba uporabljati!

Toda: ali bi Behemote, ki toliko vedo o nas (več kot vse tajne policije skupaj), ki določajo javno razpravo o tako rekoč vsem, ki imajo tak vpliv na politiko in volitve, ki tako usodno oblikujejo našo percepcijo sveta in ki tako drastično posegajo v naše življenje, res prepuščali trgu? V resnici je še huje: Facebook, Google in Amazon so tako veliki, da delovanje samega trga ovirajo. Ja, preveliki so za trg, zato jih je treba s trga umakniti. Kar pomeni, da jih je treba nacionalizirati.

In ko smo že ravno pri zanikanju, da je Facebook monopolist: v številnih državah tretjega sveta lahko ljudje do interneta dostopajo le prek Facebooka – drugega dostopa do interneta tam sploh ni. A prav to, kar Facebook počne v deželah tretjega sveta, je resnica Facebooka, ki – pravi Susie Cagle (Pacific Standard) – dela vse, da bi postal kompletni in totalni dobavitelj interneta. Postati hoče platforma, ki bi obvladovala in nadzorovala internet. Ali bolje rečeno: Facebook hoče postati internet.

Najhuje torej ni to, da nas Facebook, Google in Amazon špijonirajo in kontrolirajo, da torej zbirajo naše osebne podatke in z njimi manipulirajo (»Vemo, kje ste. Vemo, kje ste bili. Bolj ali manj tudi vemo, kaj mislite,« je rekel Eric Schmidt, nekdanji šef Googla), temveč to, da prevzemajo internet. To lahko ustavimo le na en način, pravi Srnicek – z nacionalizacijo Facebooka, Googla in Amazona. Da lahko izbiraš in da ti Facebooka ni treba uporabljati, če tega nočeš, je le blef, ko Facebook postaja internet. Pomeni, da kmalu ne boš imel več nobene izbire – če boš hotel na internet, boš moral na Facebook. Ali pa na Google ali Amazon.

Ironija je še hujša: brez prostega dostopa do interneta ne bi bilo ne Facebooka, ne Googla, ne Amazona.

Zato se je treba znebiti iluzije, da bi bilo mogoče Facebook ukrotiti z boljšo in strožjo regulacijo. Ni več regulacije, ki bi prijela. Facebook je prevelik, da bi ga bilo mogoče regulirati. Strinjanje s tem, da je rešitev v regulaciji, je itak prepuščanje interneta – »temeljne infrastrukture 21. stoletja« – Facebooku, Googlu in Amazonu, prgišču brezmejno bogatih tajkunov z mesijanskim kompleksom in totalitarnimi fantazijami, prgišču plutokratov, ki so pijani od oblasti, ki oblast zlorabljajo, ki hočejo svet ustvariti po svoji podobi in ki želijo odločati, kdo bo govoril in kdo ne.

Delitev dobičkov digitalne revolucije

Ironija je še hujša: brez prostega dostopa do interneta ne bi bilo ne Facebooka, ne Googla, ne Amazona. Brez prostega dostopa do interneta si danes ne moremo predstavljati niti inovacij niti gospodarske rasti, kaj šele konkurenčnosti, ki jo neoliberalci tako slavijo. Ergo: če se interneta monopolno polastijo Facebook, Google in Amazon, bodo inovacije in gospodarska rast stagnirale – in konkurenčnost tudi.

Če hočemo, da internet ostane javna dobrina, moramo preprečiti, da bi Facebook postal internet, to pa lahko storimo le tako, da ga nacionaliziramo. Če tega ne storimo, je vprašanje, kje se bo vse skupaj končalo. Kot pravi Eskow: »Tehnološke korporacije so šele dobro začele.«

Vprašanje je le, kdo naj nacionalizira Facebook. Amerika? Vsekakor. Tu se takoj postavi še eno vprašanje: bi pustili, da Facebook nacionalizira država, ki ji predseduje Donald Trump?

A to, kdo bo nacionaliziral Facebook, je dejansko irelevantno, ker se ključno vprašanje glasi nekoliko drugače: kako naj si Facebookove dobičke razdelijo vsi tisti, ki delajo za Facebook? Facebook je namreč orjaška tovarna, v kateri brezplačno delata več kot dve milijardi ljudi. Vsaka njihova poteza, vsak njihov klik, vsak njihov všeček, vsaka njihova interakcija je podatek – vsak podatek je kapital. Več ko je uporabnikov in dlje ko so na Facebooku, več podatkov ustvarijo. In več podatkov ko ustvarijo, večji je Facebookov dobiček. Večji del tega dobička bi moral Facebook vrniti svojim uporabnikom, svojim delavcem.

Temeljno vprašanje 21. stoletja ni le, kdo, kdaj in kako naj nacionalizira Facebook in druge tehnološke Behemote, temveč – kako si bomo razdelili dobičke digitalne revolucije.

V okviru teme JANŠALYTICA: UVOZNIKI LAŽI si preberite tudi:

  • Janšalytica. Trump je potreboval Cambridge Analytico, da je prevzel oblast v ZDA. Janez Janša, ki odkrito kopira njegov propagandni model, za zmago v Sloveniji potrebuje neprimerno manj. Pišeta Vasja Jager in Grega Repovž.
  • Kako potujejo laži. Kdo in kako je zavajal na spletu. Piše Izak Košir.
  • Prijatelji za vedno. Zakaj bi bilo treba Facebook nacionalizirati. Piše Marcel Štefančič, jr.
  • Zbezljani Facebook. Družbeno omrežje Facebook je začelo ogrožati demokracijo. Uporabniki se odvračajo od njega. Kje se je zataknilo? Piše Thomas Schulz. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.