Na bojišču

Za preživetje EU bo naslednjih nekaj let ključnih. Evroobmočje sicer ekonomsko oživlja, toda EU nima dobrih institucionalnih rešitev.

EU v letu 2018 išče srednjeročne rešitve na monetarnem in fiskalnem področju, v letu dni se bodo zamenjala vodstva evropske komisije in Evropske centralne banke. Katere ekonomske spremembe so politično sprejemljive, kdo bo na čelu dveh najpomembnejših in usodnih evropskih institucij? Za preživetje EU bo naslednjih nekaj let ključnih. Evroobmočje sicer ekonomsko oživlja, toda EU nima dobrih institucionalnih rešitev, preveč je pravil, premalo tržne logike. Proračun je preskromen za nove varnostne, razvojne in politične cilje, monetarni in bančni sistem se izgubljata v političnih preigravanjih. Voditelji in EU korak za korakom izgubljajo potrebno politično legitimnost, EU ekonomsko razpada, ne da bi to opazili.

EMU je pred dvajsetimi leti pomenil ključen projekt evropskih integracij, spodbudil naj bi gospodarsko rast in stabilnost cen, ekonomsko konvergenco članic in politično integracijo EU. Rezultat je seveda ravno nasproten. Ekonomsko okrevanje je po veliki recesiji 2008–2013 šibko, politična nasprotja med članicami se povečujejo. Ekonomske razmere se sicer izboljšujejo, toda ne zaradi evropskih politik in dobrih institucionalnih rešitev. Poročilo petih predsednikov je že leta 2015 stavilo na novo fiskalno, bančno in finančno unijo, čeprav takšna institucionalna konvergenca članic zahteva politično unijo, ki ni mogoča. In tri leta kasneje nihče ne ve, kako voditi EU in usmerjati različne položaje posameznih držav. Vse tri unije in nabor njihovih politik zahtevajo prenos suverenosti od članic na skupne institucije in centralizacijo odgovornosti za izvedbo, kar trči na problem nadzora in konfliktnih razmerij med evrokracijo in vladami članic.

Razmere so frustrirajoče. Ne vemo, kako naj članice z različno inflacijo in finančnimi tveganji delujejo znotraj enotne monetarne politike, kaj se bo zgodilo, če se razdre krhko premirje z zasebnimi finančnimi institucijami (»trgi«) glede primerne cene zadolževanja. In podobno, kako z obstoječimi enotnimi fiskalnimi pravili, centralnim nadzorom in neopredeljivimi sankcijami glede presežnih primanjkljajev doseči fiskalno disciplino, kako se odzvati ob bližnjem poku finančnega balona. Mehke proračunske omejitve, kot ugotavlja pred desetletji madžarski ekonomist Kornai, so spravile na kolena komunistični ekonomski sistem in bodo tudi evropskega. Še največ je bilo storjenega pri bančni in finančni uniji, z reševalnimi kreditnimi mehanizmi in širšo prerazdelitvijo finančnih tveganj.

Tradicionalno srečanje francoskih in nemških ekonomistov v Berlinu glede reforme evroprostora je navrglo nekaj dobrih rešitev, ki pa pogosto niso vzdržne. Francija si želi večjo porazdelitev tveganj prek centraliziranih evropskih institucij, Nemčija pa vztraja pri večji odgovornosti držav in spoštovanju skupnih pravil. Nemci se bojijo finančnega prerazdeljevanja na račun ekonomsko problematičnih držav, Francozi dokazujejo, da ekonomska brezizhodnost lahko vodi do političnega zavračanja EU. Če ni kredibilnih sankcij, če države ne spoštujejo fiskalnih pravil ali monetarnih ukrepov, potem postane oportunistično vedenje stalnica. Sistem kakopak začenja notranje gniti in razpadati, kot socializem pred letom 1989.

Od tod eden od predlogov ekonomistov, da bi hierarhija sankcij lahko vodila do izključitve iz evroskupine, morda tudi EU. Seveda, ECB lahko z eno potezo omeji likvidnost problematične države in zapre banke, finančni ministri (ECOFIN) pa izposlujejo njeno izključitev, kar se je leta 2015 skoraj zgodilo Grčiji. Evropski voditelji so tedaj na srečo odločili drugače. Toda problem je drugje. Denar in dolg temeljita na zaupanju in kredibilnosti. Sankcioniran in programiran izstop države lahko hitro zamaje splošno politično zaupanje v evro, sproži beg prihrankov, zamaje banke tu in tam. Če ljudem nemški evro pomeni več kot grški, bo konec evra kot vrednote in merila vrednosti, čeprav ga vsi želijo uporabljati kot menjalno in plačilno sredstvo. Draghijeva izjava o reševanju evra za vsako ceno (2012) je pomenila prav to, zaščito evra kot vrednote, zaradi integritete EU. Grožnja izstopa ne utrjuje skupnosti, temveč jo dejansko ruši.

Če torej mehke sankcije ne delujejo, trde pa lahko povzročijo tragedijo skupnosti, kaj torej ostane? Evro je ekonomsko preživel, toda za visoko politično ceno. EMU je že dvajset let primer kreativne destrukcije sistema, politični projekt ekonomskega združevanja EU je na koncu privedel do njenega razpadanja. Glede prihodnosti evra si ekonomisti v Berlinu niso natočili čistega vina. EU s sedanjo ohlapno monetarno unijo ne more preživeti, podobno kot so propadle meddržavne monetarne unije v 19. stoletju (skandinavska, 1873–1914.). Predlagani sistem sankcij in izstopov že pri brexitu vodi v vojne, zato je edina mogoča rešitev vrnitev na skupni trg samostojnih držav ali pa radikalni zasuk sedanjih reform EU.

Za začetek potrebujemo celovito in enovito restrukturiranje dolgov članic, kot permanentni režim in način izrednih pomoči v sili. Drugič, države bi morale poseči po državnih obveznicah, vezanih na gibanje BDP-ja, kar je stara ideja dobrega zadolževanja. Tretjič, ECB bi lahko posegla po »helikopterskem denarju«, neposredni razdelitvi denarja evropskemu prebivalstvu kot nekakšen začasen UTD. Če bi v te procese vključili več tržne in manj administrativne logike, če bi smiselno zapakirali monetarne in fiskalne ukrepe, da bi jih ljudje razumeli in od tega tudi kaj imeli, bi reševanje EU in evra postalo legitimnejše in učinkovitejše.

Institucionalna arhitektura EU ostaja nedorečena, enotne politike so glede na različnost članic impotentne, demokratični primanjkljaj vodi v politične zmage evroskeptičnih strank. Skratka, EU ima leto dni pred iztekom mandata sedanjih vodstev v okviru EK in ECB veliko težav. Juncker in Draghi sta evropsko političnoekonomsko igrišče spremenila v bojišče.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.