MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Dva leva

Volilni boj

(od preteklosti k zunanji politiki)

Sam sem služil pod petimi predsedniki, prihaja pa šesti. Pa če gre za demokratskega ali republikanskega predsednika, so v ameriški zunanji politiki vedno prisotne tri teme. Spodbujanje demokratičnih vrednot, spodbujanje skupne blaginje in spodbujanje skupne varnosti.
— Ameriški veleposlanik Brent Robert Harley po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA (Dnevnik, 10. 11. 2016)

Potem ko je ameriški veleposlanik na Češkem Andrew Schapiro kritiziral načrtovano udeležbo češkega predsednika Miloša Zemana na vojaški paradi v Moskvi, je Zeman dejal, da so vrata praškega gradu, kjer je sedež češkega predsednika, za Schapira poslej zaprta. .... Zeman je za portal Parlamentní Listy dejal, da ne bo dopustil, da bi mu kateri koli veleposlanik ukazoval glede njegovih poti v tujino.
— Protislovni češki predsednik Zeman ne razume ameriškega zunanjepolitičnega prizadevanja za uveljavljanje demokratičnih vrednot in kolektivne varnosti (MMC TVS, 5. 4. 2015)

Glejte, jaz mislim, da je naša diplomacija reagirala v bistvu v redu. Nekaj smo morali storiti. Navsezadnje se moramo vedno vprašati, kje smo in kdo smo. Smo članica Nata?
 — Dolgoletni diplomat in profesor mednarodnega prava dr. Ernest Petrič meni, da ni pravo vprašanje, kaj je res, ampak kaj je treba navkljub resnici storiti, da potešimo zaveznike (Odmevi TVS, 30. 3. 2018)

Zgodovina ameriške povojne zunanjepolitične strategije, vključno z diplomatsko iniciativo, je zgodovina laži, manipulacij, podtikanj, in ko je treba, tudi zločinskih ravnanj. Od ene laži k drugi, z eno lažjo nad drugo. Tudi z lažjo nad resnico. Danes se veliko govori in je veliko znanega o manipulacijah v pripravi na drugo iraško vojno. Še zlasti po zaslugi naknadnega priznanja obrambnega sekretarja Colina Powlla, ki je, ko je zbolel za rakom, spokorjen priznal, da je vsa argumentacija temeljila na lažeh, na ponaredkih, zavestnih zavajanjih, ki so jih pripravile agenture Združenih držav in Velike Britanije. A najbolj umazana argumentacija se je zgodila še pred prvo (zalivsko) vojno. Takrat so ameriško in svetovno javno mnenje pripravljali na neizogibno vojno, ki bi po iraški zasedbi Kuvajta povrnila naftni status quo v Perzijskem zalivu. In to predvsem s hudimi lažmi. Verjetno je v celi propagandni plejadi najbolj perverzno pričevanje 15-letnega kuvajtskega dekleta Najirah, ki je opisalo nepopisno surovost iraških vojakov med okupacijo Kuvajta. Dekle naj bi delalo kot prostovoljka v bolnišnici Al Adan v prestolnici in bilo priča, kako naj bi iraški vojaki zmetali na desetine dojenčkov iz inkubatorjev na hladna tla ter opazovali, kako umirajo. No, presunljiva zgodba, ki je spravljala v jok poslušalce na predstavitvi v okviru nekakšne neformalne delovne skupine za človekove pravice v kongresu (The Congressional Human Rights Caucus), je bila popolnoma neresnična in je bila bizarna domislica znane PR-agencije Hill & Knowlton. Pričevalka pa ni bila prostovoljka iz omenjene bolnišnice, ampak hčerka Sauda Nasira Al Sabaha, takratnega kuvajtskega veleposlanika v Washingtonu in je izhajala iz širše kraljeve družine. Pričevanje pred interesno skupino kongresnikov, ki ni bila zavezana javni in formalni odgovornosti, je agencija posnela in poskrbela za njegovo nenehno televizijsko ponavljanje. Nekaj mesecev kasneje je Amerika z zavezniki začela obsežno kazensko ekspedicijo proti Iraku. Posledice pa še danes čuti vsa regija in ves svet. In še desetletja ne bodo sanirane.

Ob takšni metodični produkciji laži bi človek pričakoval, da bo suverena država vzpostavljala maksimalno distanco do propagandnih »produktov« svetovne velesile in Združenega kraljestva, ki vselej nastopa kot njen zvesti, slabovidni in naglušni oproda. Vendar pa se, ob še tako sporni politiki Amerike ali katerekoli druge dežele, ni smiselno prepirati z njenimi diplomatskimi predstavniki. Dokler se oni ne prepirajo z deželo gostiteljico. Dokler ji ne zaukazujejo, kako naj ravna. Zadnji diplomatski manevri glede priznanja Palestine in sankcij proti Rusiji so znova krepko prestopili mejo dostojnega. In namesto da bi ameriškega veleposlanika ob njegovih zadnjih izpadih poklicali na pogovor, je on prišel okarat in pokroviteljsko inštruirat naše parlamentarce. Obisk ameriškega veleposlanika tik pred potencialnim (a nerealiziranim) odločanjem je bil dejansko ponižujoč. A to ponižanje smo sami dopustili. Preprosto ga ne bi smeli sprejeti. Namesto da bi prestavili obisk na primernejši čas, smo izkazali servilnost. Tudi nekateri mediji. Denimo, desničarski portal Politikis se je zgražal, da je Brglez pustil čakati njegovo ekscelenco cele tri minute. Pomislite, tri minute!!! A dejansko servilnost kaže predvsem politika. SMC je z najbolj ponižujočo gesto umaknila svoje predhodno soglasje k priznanju. Simona Kustec Lipicer: »Ne moremo pa tega narediti, ne da bi bili izpolnjeni vsi pravni pogoji, ki v naši državi veljajo za takšne primere priznavanja držav.« No, čas, ki je bil na voljo za izpolnitev pogojev, ne šteje v tednih in mesecih, ampak v letih. A še spornejše je stališče dolgoletnega diplomata in profesorja mednarodnega prava, sicer pa Pahorjevega zunanjepolitičnega svetovalca, dr. Ernesta Petriča, ki je zagovarjal tako nujnost nepriznanja Palestine kot upravičenost sankcije proti Rusiji zaradi domnevnega (!) ruskega napada na dvojnega agenta Skripala. Argumentacija je v obeh primerih enaka: ne moremo in ne smemo ravnati drugače, saj smo člani kluba, ki ima svoja pravila. Torej ni zavezanost resnici, ampak pripadnost zavezništvu ključni kriterij ravnanja. Zato ne čudi, da je v citiranem pogovoru za Odmeve označil kot smiselno in primerno ceno vstopnice za Nato celo razvpito sodelovanje Slovenije pri vilenski izjavi. Škandalozno!

Očitno bo tokrat zunanja politika kot prevladujočo temo predvolilnega boja prvič zamenjala preteklost. Zunanja politika v službi kulturnega boja!?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.