Darja Kocbek

16. 5. 2018  |  Svet

Lahko politični sistem res ogrozi le huda gospodarska kriza?

Gospodarski šoki, kot so inflacijska spirala, depresije in bančne krize, so povsod in vedno izziv za vlade

© Pixabay

Mnogi Nemci se ne spomnijo radi na propad Weimarske republike v začetku 30. let prejšnjega stoletja in vzpon nacizma. Ti dogodki bi morali biti zgodovinsko opozorilo tudi v drugih državah, kjer je demokracija vse bolj pod pritiskom in se vse bolj krepi avtoritarizem, na strani Project Syndicate opozarja profesor Harold James. Gospodarski šoki, kot so inflacijska spirala, depresije in bančne krize, so povsod in vedno izziv za vlade. Zaradi gospodarske negotovosti in stisk so ljudje prepričani, da mora biti vsaka druga vlada boljša od obstoječe. To ni očiten nauk le iz časov Weimarske republike, takšni so tudi zaključki številnih raziskav o gospodarski logiki demokracije.

Drugi nauk je, da v času ekstremnih gospodarskih razmer proporcionalni politični sistem lahko razmere poslabša. Če je politika v državi razdrobljena, je večja verjetnost, da vlada ni stabilna, ker je sestavljena iz skrajnih desnih in levih strank, ki jim je skupno le to, da nasprotujejo obstoječemu sistemu.

Na teh dveh naukih temeljijo mnenja politologov o Weimarski republiki. Preveč pogosto ju obravnavajo ločeno, kar lahko privede do nevarnih zaključkov. Na podlagi prvega argumenta ljudje verjamejo, da lahko politični sistem ogrozi le huda gospodarska kriza, drugi jih vodi do napačnega sklepanja, da so večinski politični sistemi bolj trdni.

Da bi se temu izognili, je po besedah Harolda Jamesa treba pogledati še preostalih osem naukov Weimarske republike. Prvi je, da so referendumi nevarni, to velja še posebej, če niso razpisani pogosto in imajo volivci z njimi malo izkušenj. V Weimarski republiki so nacisti leta 1929 v bistvu izginili. Toda tega leta se je stranka vzpostavila na novo s kampanjo za referendum o poplačilu škode po prvi svetovni vojni.

Zaradi gospodarske negotovosti in stisk so ljudje prepričani, da mora biti vsaka druga vlada boljša od obstoječe. To ni očiten nauk le iz časov Weimarske republike, takšni so tudi zaključki številnih raziskav o gospodarski logiki demokracije.

Drugi nauk je, da je tvegano razpustiti parlament, ko zakon tega ne zahteva. Že glasovanje, ki privede do novih volitev, je mogoče razlagati kot dokaz, da demokraciji ni uspelo. Da ustave sistema ne ščitijo povsem, je tretji nauk. Weimarsko ustavo so napisali strokovnjaki, med katerimi je bil tudi sociolog, filozof, pravnik Max Weber, torej je bila skoraj popolna. Toda ko nepričakovani dogodki, naj bodo to zunanjepolitični zapleti ali domači nemiri, postanejo izredne razmere, na katere se je treba odzvati s posebno zakonodajo, ustavne zaščite hitro lahko izginejo. Nasprotniki demokracije takšne razmere lahko ustvarijo.

Četrta lekcija je, da gospodarski lobisti lahko z delovanjem v ozadju pripomorejo k razdoru enotnosti med različnimi političnimi skupinami v parlamentu. Da politična kultura, v kateri voditelji demonizirajo svoje nasprotnike, spodkopava demokracijo, je peti nauk. V Weimarski republiki je to postalo praksa, preden so nacisti postali pomembnejša politična sila. Leta 1922 je bil umorjen zunanji minister Walther Rathenau, pred tem je bil tarča sovražne protijudovske kampanje nacionalistične desnice. Kmalu potem se je kancler Joseph Wirth, desnosredinski katolik, obrnil na desničarske stranke v parlamentu in dejal: »Demokracija ja, a ne takšna, ki udari po mizi in reče: Mi smo zdaj na oblasti!«. Svoj nagovor je končal z besedami, da je sovražnik na desnici. To je bila izjava, ki je še bolj podžgala tribalizem.

Šesti nauk je, da je predsednikova družina lahko nevarna. V Weimarju je bil leta 1925 za predsednika izvoljen feldmaršal Paul von Hindenburg, leta 1932 je bil vnovič izvoljen. A v začetku 30. let, po nekaj manjših kapeh, je postal dementen, njegov šibek in nesposoben sin Oskar je odločal, kdo je lahko prišel do njega. Rezultat tega je bil, da je na koncu podpisal vse, ki so mu dali v podpis.

Sedmi nauk je, da uporniški skupini ni treba imeti večine, da ima kontrolo nad politiko. Največ glasov, ki so jih nacisti kadar koli dobili, je 37 odstotkov julija 1932. Na novih volitvah novembra istega leta jim je podpora padla na 33 odstotkov. Zaradi tega padca podpore so jih druge stranke podcenjevale.

Najprej je bilo videti, da je Weimarska republika gospodarski čudež. Šele kasneje, ko je vlada prosila za tujo pomoč, je nastala kriza. Druge države niso mogle verjeti svarilom nemške vlade, da se bo, če ne bodo pomagale, zgodila politična katastrofa.

Kdor je izvoljen, lahko nekaj časa preživi tako, da podkupi nezadovoljne prebivalce. V Weimarski republiki je nemška država velikodušno zagotavljala socialna stanovanja, javne storitve, kmetijske in industrijske subvencije, imela je velik uradniški aparat. Toda te izdatke je financirala z zadolževanjem.

Najprej je bilo tako videti, da je Weimarska republika gospodarski čudež. Šele kasneje, ko je vlada prosila za tujo pomoč, je nastala kriza. Druge države niso mogle verjeti svarilom nemške vlade, da se bo, če ne bodo pomagale, zgodila politična katastrofa. Še težje je bilo prepričati lastne državljane, da je treba reševati Nemčijo.

Pogosto velja prepričanje, da so države z večinskim volilnim sistemom, kot ga imajo ZDA in Velika Britanija, bolj odporne kot države s proporcionalnim volilnim sistemom. Harold James ob tem dodaja, da sta ZDA in Velika Britanija stari demokraciji z bolj ukoreninjeno politično kulturo. Kljub temu občasno lahko postaneta šibkejši. V kolikšni meri je gospodarstvo države recimo odvisno od tujih hranilnih vlog (denarja od tujih ljudi), je dolgo lahko politično nepomembno. Ocena javnofinančnega primanjkljaja za letos 3,7 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) za ZDA in 3 odstotke BDP za Veliko Britanijo je lahko opozorilo, še posebej, če bo nacionalizem ameriških in britanskih volivcev povzročil nezadovoljstvo pri njihovih tujih upnikih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.