Boštjan Napotnik

15. 4. 2011  |  Mladina 15  |  Konzum

Mencigar-Nobile , Ljubljana

Ambasada

  • ocena: 3 / 5

bograč

bograč
foto: Boštjan Napotnik

dödöli

dödöli
foto: Boštjan Napotnik

Gostilnica Mencigar-Nobile
Zarnikova 3, Ljubljana
Tel.: 01 43 97 040

Prekmurska ambasada v Ljubljani ima uradne ure od ponedeljka do sobote od 10.00 do 21.00.

Fino:
bograč
bučni sladoled
salama z bučnimi semeni

Ne tako fino:
ajdova kaša z jurčki
fazan po kmečko

Denar, ki bi ga dali za bencin in vinjeto, lahko za prekmursko košto sprašite kar na Poljanah. Povprečna poraba je približno 25 evrov na lačnega potnika.

Prekmurce imamo radi, a ne? Navsezadnje imamo za to veliko razlogov: skoraj vsi smo se hihitali ob gučanju v serijalki Strici so mi povedali, marsikdo je odplesal maturantski ples (in nato še dahnil usodni da) v Murinem gvantu, z radenskinimi tremi srci se tako ali tako mineralizirajo po vsem svetu, in to kar med aplavdiranjem world music atrakciji v obliki Vladeka Kreslina in Beltinške bande. Če potrebujete sodobnejše in ostrejše simpatičnjaške prekmurske reference, v plejer vtaknite nojzerski Psycho-Path ali, da boste skoraj čisto up-to date, poslemajte ob izjemnem prvencu Koga briga? s čvrstim živim bendom podprtih reperskih Steklih psov.

Ampak mi jemo - in za gastro prekmursko doživetje se je bilo še nedavno treba voziti daleč na severovzhod. Pa še tam, domnevno zaradi prilagajanja standardom avstrijskih busturistov, ni dobro zaviti kar v vsako krčmo. Zato smo toliko bolj zastrigli z jeziki, ko nam je uho oplazil info, da se je nekdaj študentski snekeraj tam na Zarnikovi prekvalificiral v prekmursko gostilno. In smo sedli na pomladno sonce, se zmenili za špricar in polistali po jedilnem listu, ki očara predvsem s prekmurskimi poimenovanji, za katerimi pa se pogosto skrivajo čisto navadne reči (tako recimo cujcki s prejzlinon niso nič drugega kot svaljki z drobtinami), ampak vseeno je ponudba dovolj konsistentna, da zmore upravičiti svoj prekmurski bedž.

Loveč lagodni ritem ravnice smo si najprej dali prinesti panonski krožnik, na katerem je v družbi nič posebno pikantne salame in kuhane klobase vladala super dobra salama z bučnimi semeni, na jedilniku obljubljane zaseke sploh ni bilo, namesto skute z bučnim oljem pa so nam podtaknili kepico s papriko v prahu na hitro zmešane skute, ki naj bi jo mazali na čisto frišen, še topel bel in par dni star, suh črn kruh.

Opozorjeni na velike porcije smo si nato ajdovo mlečno juho dali razdeliti na tri dele in prav je bilo tako, saj bi morala biti, da bi človek sam snedel predvideno količino, res izjemna, pa ni bila. Je pa to čisto simpatična, nedolžna mlečna juha z zakuhano ajdovo kašo in nekaj lističi popečene suhe svinjine, torej prikladen uvod v ultimativni test prekmurskosti: bograč. Dober, lepe, živahne barve, ravno prav oster, na frišno kuhan in zato še ne s čisto zmehčanim krompirjem in ne še čisto integrirano rdečo papriko. Ampak ko je, kot se za vsak golaž spodobi, odsedel še nekaj ur na šporhertu, je bil zagotovo vrhunski. Tudi fazan po kmečko - kar pomeni v omaki z razno zelenjadjo - je lepo dišal, dobro je bil videti in bil dobrega okusa, a se je, kljub oblekici iz slanine, ujel v znano divjačinsko past presušenosti. Spremljava je bila dvokomponentna: dödöli (neke vrste krompirjevi žganci) so nas prepričevali v dveh različicah, pečeni in kuhani, ta slednja je bila prelita s precej anemično omako iz čebule in kisle smetane, a je bila še vedno boljša od ajdove kaše z jurčki, ki jo je nekomu uspelo pripraviti tako, da ni imela nobenega okusa - niti po ajdi niti po jurčkih.

Če kaj, potem so zaščitni znak prekmurske kuharije buče, in če so nas za njihov ekstrakt prikrajšali pri skuti, smo vsaj za konec dobili dober, kremast zelen bučni sladoled z osvežilnim slivovim prelivom. In odšli domov mešanih občutkov, češ da je tale ljubljanski prekmurski projekt že lepo zamišljen in postavljen, a da mu krila vse prepogosto spodnaša izvedbena šlamparija.